Seveda bi kraju delal krivico, če bi dejal, da je to edini razlog, zakaj prihajajo sem. Turkizno modra voda, zalivčki, izleti s kajaki, supi in čolni do majhnih otočkov, palme. Res je lepo.
Kot se večinoma zgodi popotnikom, ki potujejo sami, sem se tudi sam hitro znašel v družbi drugih osamelcev. Drugi dan v Cancunu sem spoznal Mateusza, Poljaka, ki živi na Škotskem. Prav tako potuje v smeri Ciudad de Mexica na obisk k prijateljem. Iz Cancuna sva se odpravila po dveh dneh, saj razen hotelskih kompleksov ob obali ni pravzaprav česa videti. Res je, da je blizu Chichen-Itza, kjer so znani ostanki majevske civilizacije, vendar je vse skupaj menda prepolno turistov. Vsaj tako sta mi razložila Gaby in Aleksi, moja prva gostitelja v okviru "couchsurfinga" v Mehiki. Tako si bova ruševine starih civilizacij ogledala v okolici mesta Palenque, nekoliko bolj v notranjosti polotoka Jukatan.
Do mehiške prestolnice je okoli 1.600 kilometrov, ki sva se jih odločila prepotovati od mesta do mesta, da vidiva naravo, spoznava ljudi. Za kratek čas sta se nama priključila Avstralec Gerrard, pa Izraelka Gili, ki je ravno po dveh letih končala služenje vojaškega roka. Hrano jeva na ulici. Je poceni, za od evra do dveh dobiš torto, quesadillo ali tacos, dovolj, da se prerineš do naslednjega obroka. Ker je vroče, tako ali tako ne moreš naenkrat pojesti veliko. Vodo kupujeva sproti, saj nikjer ni pitna. Tudi drugače, sploh za slovenske razmere, čisto po ulicah ravno ni. Tudi z vidika arhitekture ni presežkov. Večino hiš so očitno zgradili s tistim, kar je bilo pri roki. Mehičani so prijazni ljudje, radi pomagajo turistom, vse skupaj je seveda precej lažje, če znaš špansko in če nisi "gringo", torej iz Združenih držav. Zdaj že intenzivno obujam svoje borno znanje španščine, ki sem si ga pridobil pred nekaj leti na Kubi. Hablo un poquito de español!
"Donde es colectivo?"
Precej optimistično sva z Mateuszem v kraju Tulum zložila nahrbtnike na kup in dvignila palec. Sonce je žgalo kot noro in ponosen sem bil na svojo modro odločitev, da sem se ostrigel in si nabavil slamnik. Po dveh urah stanja na vročini ti je jasno, zakaj je sombrero mehiška značilnost. No, ustavil nama ni nihče, čeprav sva na spletni strani hitchikking.com prebrala, da je v Mehiki avtoštop pogost način potovanja. Predala sva se in šla do prve postaje, kjer stojijo »colectivos«. Poleg avtobusov namreč javni promet v tem delu Mehike - upal bi si trditi, da tudi marsikje drugje - sloni na kombijih za prevoz oseb. Po navadi stojijo ulico ali dve stran od glavne avtobusne postaje. Približno od 12 do 15 ljudi skupaj s prtljago se natlači noter. Večinoma so to domačini, pa tudi turisti se najdejo, sploh na turističnih območjih. Ko prideš do zadnje postaje, tam čaka nov colectivo, ki pelje do naslednjega mesta. Kombiji so polni, tako da je to očitno najhitrejši in najcenejši prevoz za nekoliko daljše razdalje. Za 75 pezet, dobre tri evre, se pelješ recimo 150 kilometrov daleč.
"La droga"
Neki večer sem govoril s precej pijanim zaposlenim na recepciji v hostlu. Pogovor je hitro nanesel na travo. "V Mehiki imamo najboljšo travo," je nekoliko ponosno razložil in od nekod potegnil vrečko marihuane. Vzel je vršiček, mi ga nazorno pokazal in precej resno dejal. "To je stvar, zaradi česar ljudje v Mehiki umirajo. Ampak tako pač je. Če bi kdo vedel, da tukaj prodajam travo, bi mi odtrgal glavo! Boš?" Če je tako resno ali ne, ne vem. Vem pa, da mi je v Playi del Carmen v lokalu na plaži že po drugi coroni natakar ponudil travo in kokain. "Če skadiš enega, boš poletel," je pripomnil. "Ne bom poletel, bom pa razmišljal drugače," sem mu prijazno odvrnil in oba sva se nasmejala.
Isti večer so se v Playi del Carmen ob plaži v nekem precej obljudenem lokalu tudi streljali. Domačin je umrl, dva sta bila težko poškodovana - menda zaradi spora, kdo bo tam razpečeval mamila in kdo ne. Tamkajšnji časopisi so umor pripisali kartelu Jalisco Nueva Generación. Naslednji dan so klub zapečatili s trakom, postavili na vogal pet pripadnikov zvezne policije z avtomatskim orožjem, da bi se turisti počutili varneje, in to je to. V sosednjih nabito polnih lokalih je tako kot vsak dan iz zvočnikov na ves glas odmeval za ta del sveta tipični reggaeton in ni bilo čutiti, da bi se kaj zgodilo in da bi se kdo okoli tega kaj posebej vznemirjal. Pač, zgodilo se je nekoč v Mehiki.
p. s. Poleg slavnega švicarskega noža sem doma pustil tudi adapter za mehiške vtičnice. Čisto sem pozabil, da imajo tam ameriški tip vtičnic. Kot na druga potovanja sem tudi tokrat vzel s seboj preveč oblačil, že v Playi del Carmen sem nahrbtnik olajšal za okoli dva kilograma. Verjetno bom moral tega še zmanjšati, ker je res tečno vlačiti toliko prtljage, čeprav za zdaj zgolj od avtobusa do avtobusa. Še to, neko noč so me komarji dobesedno posilili … te naše kreme in razpršila so bolj za psihološki občutek kot kaj drugega.
Moja pot: Cancun, Playa del Carmen, Tulum, Limon, Bacalar
