V Ubudu sva si izposodila skuter, da bi lahko sama raziskovala otok in bila popolnoma neodvisna od drugih prevoznikov. Sama nisem nikoli imela skuterja, se pa znam vseeno peljati z manjšim motorjem. Nekako pa sva vedela, da bo Johannes tisti, ki naju bo prevažal po otoku. Ne samo, da je precej večji kot jaz, je tudi precej težji. Zato bi bilo nevarno, da bi sama vozila, saj Johannesove, svoje in teže motorja ne bi mogla obvladati. Poleg tega, da bi bilo precej nevarno, bi bila videti še neverjetno smešno. Bilo bi kot v kakšni cirkuški predstavi, le da padec ne bi bil prav nič smešen, zato sem vožnjo prepustila Johannesu.
Na Baliju promet poteka po levi strani in prebivalci se praviloma ustavijo, ko je na semaforju prižgana rdeča luč. To so nekako pravila, ki se jih držijo, vse drugo, kar se naučimo v avtošoli, pa tukaj tako rekoč ne obstaja. Promet na Baliju ima čisto svoj ritem in svoja nenapisana pravila, ki jih domačini obvladajo, turisti pa se jih morajo naučiti in se nanje navaditi. Prehiteva se lahko kjer koli, ne glede na to, ali smo na cesti s polno črto ali pa je pred nami ovinek in ni jasno, ali prihaja nasproti drugo vozilo ali ne. Prehodi za pešce tako rekoč ne obstajajo, če pa so zebre označene na cesti, pa to še zdaleč ne pomeni, da bo kdo ustavil in te kot pešca spustil čez cesto. Tudi ko si že enkrat na cesti, se moraš hitro odmakniti, saj velja pravilo "močnejši zmaga", in v tem primeru je skuter oz. avto močnejši od pešca. Ne uporabljajo smerokaza kot opozorila za zavijanje, ampak navadno sovoznik z roko malce pomaha v smeri, v katero voznik zavija, in to je znak, da za njim upočasniš ali pa ga po drugi strani prehitiš. Vozniki skuterjev in avtomobilov veliko trobijo. Pri tem je dobro vedeti, da ne gre za znak, da nas drugi soudeleženci motijo, ampak s tem največkrat soudeležence v prometu opozorijo na to, da prihajajo ali da želijo prehiteti. Na Baliju je glavno prevozno sredstvo skuter, tudi štiričlanska družina se pelje na skuterju – nič nenavadnega. Zelo majhni otroci tudi pri vožnji velikokrat stojijo in se držijo za krmilo, medtem ko oče in mati sedita na sedežu.
Na Baliju je sicer obvezna čelada pri vožnji, je pa tako, da navadno turisti nosijo čelade, domačini pa pravzaprav redko. Pri vožnji moraš biti zelo zbran in dobro opazovati okolico, saj ne veš, od kod in kdaj bo kdo zavil predte. Preveč previdno pa vseeno ne smeš voziti, s tem mislim, da ne smeš voziti prepočasi in prestrašeno, ampak se moraš prepustiti toku. Poleg vseh tihih sporazumov v prometu pa so ceste velikokrat poškodovane. Da, ponekod so prave luknje in ceste znajo biti zelo vijugaste. Po vrhu vsega pa moraš biti tudi pozoren na potepuške pse in peteline, ki zelo radi brez pravega razloga v zadnjem trenutku spremenijo smer in ti skočijo na pot. Johannesa je pred prihodom na Bali vse, povezano z vožnjo, malce skrbelo, a se je kar hitro znašel. Pravzaprav je bil po tridesetih minutah vožnje že tako rekoč domačin. Prehiteval je v ovinkih, hupal je, da bi opozoril nase, spretno je vijugal sem ter tja po cesti in se izmikal vsem oviram v prometu. Pri tem je bil rahlo agresiven in drugim voznikom, ki so po njegovem mnenju naredili nekaj narobe, mahal in se tu in tam za njimi tudi kaj zadrl. Takšno vedenje je seveda precej nesramno, in čeprav za naš okus Balijci vozijo precej divje, pri tem niso niti najmanj agresivni. Do zdaj nisva videla še nobenega drugega voznika, ki bi se na takšen način pritoževal nad slogom vožnje drugega. Verjetno je za Johannesa težko – čeprav se odlično znajde na sami cesti in med vožnjo, se ne more sprijazniti s konstantnim hupanjem in prehitevanjem. Na Baliju povsem sprejet in čisto normalen vsakdanji način vožnje bi pri nas seveda poskrbel za jok in stok. Za takšen slog vožnje bi v Evropi že verjetno zdavnaj dobil kazen.
Kot sovoznici se mi je bilo zelo težko prepustiti vožnji. Predvsem občutek, da nimam vajeti v rokah, me je verjetno spravljal v obup. Zdi se mi, da se moraš kot sovoznik na motorju čisto prepustiti gibanju voznika in mu popolnoma zaupati. Nekako tako kot pri plesu v paru, kjer moraš pustiti, da te moški vodi. Kdor je kadar koli poskusil z menoj plesati v paru, je hitro ugotovil, da ni tako preprosto, saj težko predam vlogo vodenja komu drugemu. S tem, da je ples v primerjavi z vožnjo na motorju nekaj, kar počneš z veseljem in pri čemer se počutiš lagodno. Zato sem potrebovala kar nekaj časa in predvsem nekaj motivacijskih pogovorov pred ogledalom s samo seboj, preden mi je postalo všeč in sem lahko začela uživati v vožnji. Po prevoženih devetdesetih kilometrih, velikem številu ovinkov, vožnji po megli in dežju lahko rečem, da je vožnja po Baliju prav zabavna, in tudi Johannes je postal med vožnjo bolj sproščen. Beri: manj agresiven. Zdaj se počutim varno in se plesu na motorju preprosto prepustim. Upam, da bo ta pridobljena sproščenost pri vožnji na motorju imela pozitiven vpliv tudi na mojo sposobnost plesanja v paru.
Ker je trenutno na Baliju deževno obdobje, vsak dan vsaj kako dobro uro pošteno dežuje. Seveda naju je dež že ničkolikokrat ujel na najini poti, a sva se za to ustrezno opremila in si kupila pelerine. Vseeno pa je dež včasih tako močan, da se morava ustaviti in počakati, da poneha. Ceste na Baliju se vijejo visoko in strmo med gorami in razgledi so fantastični. Ko sva tako načrtovala pot s pomočjo Googlovega zemljevida, sva se velikokrat čudila, kako lahko traja tako dolgo, če pa cilj ni bil prav oddaljen. Hitro sva ugotovila, da razlog tiči v vijugastih in ne prav dobro grajenih cestah. Lahko se namreč zgodi, da za pičlih deset kilometrov poti potrebuješ dve uri.
Nekajkrat se nama je že tudi zgodilo, da sem morala na strmini skočiti z motorja in pot nadaljevati peš, saj motor ni bil dovolj močan, da bi naju oba pripeljal do vrha. Kot sovoznica sem seveda potegnila kratko, tako da sem strmine morala prehoditi, Johannes pa se je lepo peljal dalje in me počakal na dokaj ravnem delu hriba. In seveda je tako, da se moraš, če si se vzpel visoko, podati na pot navzdol v dolino, ki pa je enako strma, kot je bila prej pot navzgor. Johannes je zato moral precejšen del poti skoraj na vso moč zavirati, saj je bil motor, ki sva ga imela, že obrabljen in prav tako njegove zavore. V nekem trenutku, ko sva se vozila po strmi poti navzdol, je Johannes začel naenkrat zavirati tudi z nogami, dokler se ni ustavil. Skočila sem z motorja. "Kaj pa je?" sem ga vprašala. Pokazal je na sprednjo zavoro, ki ni več delovala. Bila sva pretežka, da bi se peljala po strmini samo z delujočo zadnjo zavoro, ki pa je bila, roko na srce, tudi že verjetno potrebna menjave. Nisva imela druge izbire kot to, da sem se po strmini odpravila peš, Johannes pa je na motorju skušal zavirati samo z nogami, pri čemer motor ni bil prižgan, da ne bi pridobil hitrosti.
Prav ponosna sem nase, da se nisem v tistem trenutku čisto predala usodi in sem korakala pred Johannesom s samozavestjo, da se bo vse skupaj že nekako uredilo. In res se je! Že v naslednjem ovinku se je ustavil domačin in naju vprašal: "Kaj je narobe?" Johannes mu je razložil, da se nama je pokvarila zavora, in pokazal na sprednjo gumo. Gospod se je sklonil nad prednje kolo in postavil vprašanje, ki se je v tem trenutku zdelo malce nenavadno: "Imata s seboj kakšno steklenico vode?" Johannes mu je nejeverno prikimal in mu podal steklenico z vodo. Malce se mu je verjetno že sanjalo, kaj se dogaja, sama pa nisem razumela ničesar. Ko je gospod začel polivati vodo po prednji gumi, kjer je nameščena zavora, mi je Johannes z nasmeškom razlagal: "Pregrela se je, samo ohladiti se mora." Domačin nama je rekel: "Čez nekaj minut se bosta lahko normalno odpeljala." Nato se je usedel na svoj skuter in se odpeljal. In res je bilo tako. Hvaležna, da nama je priskočil na pomoč, sva se čez nekaj minut odpeljala z delujočo sprednjo zavoro.
Za ljudi na Baliju je motor glavno prevozno sredstvo, saj na otoku nimajo delujočega sistema javnega prevoza, avtomobili pa so za njihove razmere precej dragi. Izvedela sva, da velikokrat več družin skupaj kupi avto in si ga deli, saj si ga drugače ne bi mogli privoščiti. Za vožnjo z motorjem domačini ne potrebujejo vozniškega izpita, vožnje se naučijo že kot otroci. Velikokrat sva videla kakšnega otroka, ki je bil star največ sedem ali osem let – videti je bil pravzaprav še mlajši –, a se je peljal na motorju tako dobro in samozavestno, da si imel občutek, da to počne že vrsto let.
Iz Ubuda sva se okoli poldneva peljala proti severu otoka, vmes sva obiskala še čudovite riževe terase Jatiluwih, kjer sva se tudi prvič morala ustaviti zaradi dežja. Nato sva pot nadaljevala proti severu, kjer sva prespala v vasi, ki je izhodiščna točka za pohod k slapu Sekumpul. Slap je pri turistih na Baliju izredno priljubljena izletna točka, zato sva se že vnaprej pripravila na to, da bova na poti do tja najverjetneje srečala skupine ljudi. Imela sva veliko srečo, k slapu sva se odpravila okoli sedme ure zjutraj in zares sva bila prva, srečala nisva nobenega turista na poti. Niti prodajalec napitkov in sadja še ni odprl svoje stojnice. Tako sva si lahko ogledala slap Sekumpul, ki sva ga imela čisto zase, in odšla na ogled malce skritega slapa po imenu Fidži, kjer sva bila tudi popolnoma sama. Nato sva se odpravila po strmih stopnicah navzgor, kjer sva obiskala izvir na vrhu Sekumpula. Med drugim sva tu rešila ribo, ki je nekako pristala na kamenju ob naravnem bazenčku. Revico sva preprosto položila nazaj v vodo in odplavala je.
Dobro nama je delo, da sva se lahko malce razgibala, saj sva dan prej kar precej časa presedela na trdem sedežu skuterja. Z izletom sva bila zelo zadovoljna, kako ne bi bila, ko pa sva imela krasen pogled na slapove in sva lahko v miru raziskala zeleno, pristno naravo, ki slapove obkroža. Preden sva zapustila dolino, pa sva se še na kratko ustavila pri prodajalcu s stojnico, si privoščila ledeno mrzlo vodo in nekaj majhnih banan, pa tudi sadje, ki ga na Baliju imenujejo kačja koža. Po pohodu sva zložila vse stvari v nahrbtnika in se počasi odpeljala k naslednji točki najinega potovanja, v mesto Lovina, ki leži na severni obali Balija.
