Medtem ko se obiskovalci sprehajajo, občudujejo, kramljajo in kupujejo, na odru poteka pester program, kjer tamkajšnje skupine igrajo svoje in tuje uspešnice. Njihove tržnice pa so vselej tudi zelene pod motom "tržnica brez plastike", saj zavračajo, predvsem pri stojnicah s hrano, embalažo za enkratno uporabo. Tako je na vsaki takšni tržnici tudi stojnica, kjer omogočajo pomivanje uporabljene posode. Na pričujoči tržnici so pomivalno stojnico vodile starejše gospe, h katerim si lahko prinesel svoje umazane krožnike in pribor, ki so ga umile in obrisale, tako da je bil ves pribor pripravljen za ponovno uporabo. Kako dobra ideja in kako preprosto lahko preprečimo, tudi na dogodkih, ki se jih udeleži veliko število ljudi, nepotrebne smeti. Vsa tržnica je bila, kot sem že omenila, v znamenju zelenih tem – tako so bili na sredini tržnice postavljeni koši za recikliranje, poleg košev pa so stale vile, ki so pazile na to, da so se odpadki pravilno ločevali. Predvsem otrokom so razlagale, kam kateri odpadek odvreči, zakaj in kako vsa industrija recikliranja deluje in zakaj je pomembna.

Stojnic, ki bi nudile kaj za pod zob, seveda tudi na tej tržnici ni manjkalo. Tako sva zavila k stojnici, ki je ponujala "German Bratwurst", ki si ga je Johannes seveda privoščil. Ko sva naročila, sva skozi pogovor izvedela, da sta lastnika zakonca iz Nemčije in da prihajata iz okolice Berlina. Na najinem potovanju sva srečala že zelo veliko Nemcev in velikokrat se mi je zdelo, kot da jim ni bilo najbolj prav, da sva jih nagovorila po nemško. Pogovor se je vedno začel z veliko dobre volje in v angleščini, ko pa smo ugotovili, da bi se lahko pogovarjali po nemško, pa je ta kar hitro zamrl. Z Johannesom si ta pojav razlagava tako, da imajo nemški turisti po svetu dovolj Nemčije doma, zato si na počitnicah ali na potovanju ne želijo kaj preveč pogovarjati ali se družiti z Nemci, saj si želijo stika z drugo kulturo. Kakor koli mi je razumljivo, da želiš na potovanju spoznati kar največ o državi, po kateri potuješ, pa so po mojem mnenju prav ljudje, ki jih srečamo, tisti, ki potovanje šele naredijo zanimivo, in pri tem je čisto vseeno, od kod kdo prihaja in kateri jezik govori.

Slovence sva na najini poti srečala dvakrat in obakrat je bilo srečanje zelo prisrčno. Če Slovencev res ni na pretek, pa sva na poti srečala že zelo veliko Nemcev. In čeprav sva naletela na kar veliko takih, ki so zavračali stik, sva se pa prav lepo spoprijateljila s kar nekaj Nemci. Tudi Alma Karlin je velikokrat po svetu našla prijatelje iz Evrope, kar je bilo zanjo zelo dobrodošlo, saj je verjetno kljub raziskovalni mrzlici, ki jo je gnala, vseeno občasno pogrešala dom in domačnost. In takrat ti seveda pomaga, če se lahko podružiš z nekom bolj "domačim". Vseeno pa je Alma vselej zagrabila priložnost za druženje z domačini ali pa vsaj z Evropejci, ki so v določeni državi živeli že vrsto let in o njej vedeli marsikaj.

Ker pogrešava domače in občutek domačnosti in ker naju zanima, zakaj so ljudje tu, kjer so, in kaj počnejo, naju včasih kar malce prizadene, ko srečava ljudi, ki naju tako rekoč odslovijo, ko ugotovijo, da prihajava iz Evrope.

Zato sva bila še toliko bolj vesela, da sta se zakonca iz Denmarka, ki sta na tržnici prodajala pečene hrenovke, iskreno veselila srečanja z nama. Zaupala sta nama, da že dvajset let živita v Denmarku in da sta ob prodaji hrenovk še lastnika objekta, v katerem oddajata apartmaje. Ko smo se poslovili, sta naju povabila, da se oglasiva v omenjem objektu, da se malce podružimo. Vabilo sva z veseljem sprejela, časa pa žal še nisva našla, da bi ju obiskala.

Prihodnji teden, ko končam službo, bova imela malce več prosto, da obiščeva nemška zakonca in tudi da še malce raziščeva okolico Denmarka, preden se odpraviva proti Perthu, od koder bova letela v Indonezijo, na Bali. Sicer sva imela popolnoma drugačne načrte za svoje nadaljnje potovanje, saj sva želela še na Novo Zelandijo in obiskati tudi otočje Fidži, tako kot je to storila Alma, pa so nama takrat, ko bi se morala odpeljati na vzhod države, to preprečili požari. Letalske vozovnice iz Pertha proti vzhodu pa so bile predrage, da bi si jih lahko privoščila, zato sva načrt potovanja morala prirediti po najinih zmožnostih. Seveda nama je žal, da bova morala izpustiti kar precejšen del Almine poti, je pa vseeno to tudi najino potovanje in bova tako videla dele sveta, ki jih Alma ni.

Že preden sva se podala na pot po njenih stopinjah, nama je bilo jasno, da bova morala pot krojiti po najinih zmožnostih oz. glede na politične in druge okoliščine v državah. Indonezijo je Alma prepotovala in prav veselim se, da jo bova tudi midva lahko spoznala in potovala po otoku Bali. Ko sem sodelavki v kavarni povedala, da potujeva na Bali, mi je odgovorila: "A, tako, v bistvu sploh ne bosta zapustila Avstralije." Na kratko sva se nasmejali, potem pa mi je razložila, da zelo veliko Avstralcev odhaja na Bali na počitnice, na otoku imajo svoje hiše in zemljo, pravijo, da so si Bali skorajda podjarmili. Zares je bil najbolj cenovno ugoden polet iz Pertha prav na Bali. Najprej sva namreč želela na Moluško otočje v Indoneziji, ki meji na Papuo Novo Gvinejo, ampak so bile cene prevoza previsoke, in ker imava na voljo le dva tedna za potovanje, sva se odločila, da bova prepotovala Bali po dolgem in počez. Verjamem, da bova tudi na Baliju našla nekaj kotičkov, ki so še tradicionalni oz. ne tako turistično obiskani.

V Avstraliji 26. januarja praznujejo Australia Day – tega dne leta 1788 je namreč v Avstralijo prispela prva flota z enajstimi ladjami britanskih kaznjencev. To naj bi bil dan, ko so ustanovili Avstralijo in ki naj bi povezoval vse državljane Avstralije: tiste, ki so že od nekdaj naseljevali Avstralijo, s tistimi, ki so na ladjah prišli kot angleški kaznjenci, ter tudi druge, ki so naseljevali Avstralijo leta pozneje in so prišli z vsega sveta. Žal pa so si za dan, ki naj bi povezoval vse Avstralce, izbrali datum, ki je pravzaprav poskrbel za razkol v avstralski družbi, v kateri se še zmeraj borijo s posledicami rasistične avstralske zgodovine. Aboriginske in skupnosti otokov Torres Strait zahtevajo, da se ta dan zapiše v zgodovino kot dan invazije in da naj se ljudje posvetijo žalovanju za žrtvami, ki jih je ta separatistična politika terjala.

V kavarni, kjer delam, vsak dan za stranke prispe dnevni časopis, ki ga z veseljem po koncu delovnega dne vzamem s seboj in ki ga z Johannesom skupaj prebereva. V časopisu so v tednu pred praznikom poročali o opravljeni anketi, s katero so želeli izvedeti, ali naj zamenjajo datum, na katerega praznujejo Australia Day, ali ne. V vseh zveznih državah Avstralije so glasovali v prid zamenjavi datuma, ker se jim zdi sporno, da praznujejo dan Avstralije na dan, ko se je pravzaprav začelo zatiranje prvotnih prebivalcev. Iz ankete je razvidno, da za izbor drugega datuma niso glasovali le Avstralci aborginskega rodu, ampak tudi preostala avstralska družba, najvišji odstotek glasov za pa je bil med anketiranci, ki so stari med 20 in 35 let.

Veliko mladih Avstralcev meni, da bi ta dan morali posvetiti žrtvam in razmisleku o preteklosti in predvsem o tem, kako lahko kaj takega v prihodnosti preprečijo, saj zgodovine ne morejo spremeniti, lahko pa seveda storijo drugače v prihodnosti. Vseeno ostaja skoraj 40 odstotkov vprašanih proti spremembi datuma, saj se jim ne zdi nič spornega, da se ta dan praznuje, ali pa menijo, da sprememba datuma ne bo prispevala k povezovanju družbe, sploh pa ne k spremembi zgodovine. Osebno menim, da bi morali spremeniti datum praznovanja Avstralije, seveda pa je potrebnega veliko dela v vseh plasteh družbe in v vseh institucijah, da se bodo družbene razmere predvsem za aboriginska plemena in prebivalce preliva Torres spremenile na bolje in tako pripomogle k sobivanju vseh Avstralcev. Verjetno bo še kar nekaj časa minilo, preden bodo spremenili datum praznovanja, ampak glede na to, da so predvsem mladi glasovali za spremembo, menim, da je prihodnost, kar zadeva to vprašanje, pozitivna.

Na Australia Day (dan Avstralije) Avstralci po navadi z vso družino odidejo na plažo in tam priredijo piknik, ki traja ves dan. To storijo za božič in novo leto. Če državni praznik pade na soboto ali nedeljo, pa imajo delavci na ponedeljek, ki sledi, prosto. Tudi dan Avstralije je letos padel na nedeljo in tako so se vsi Avstralci veselili ponedeljka, ki je bil zanje dela prost. V skoraj vseh mestih in manjših vaseh pa so imeli ta dan tudi številne prireditve.

Sama sem bila v nedeljo in ponedeljek v službi in tako zaslužila precej več kot na "normalni" delovni dan, saj sem zato, ker je bil državni praznik, imela dvojno urno postavko, kar seveda sploh ni bilo slabo. Z delom v kavarni sem lahko še dodatno povečala najine prihranke za nadaljnje potovanje. Ko se vrneva z Balija, se sicer še vrneva v Denmark, kjer bova ostala še nekaj tednov, preden se bova podala na "roadtrip" proti notranjosti do mesta Alice Springs in do mesta Darwin, ki leži na severu države.

Denmark je zares lep kotiček, v katerega se bova prav rada še enkrat vrnila. Tik preden ga bova aprila zapustila, pa bodo znova priredili arts market, ki ga bova za konec z veseljem obiskala in morda nama bo tokrat uspelo priti k stojnici vedeževalke. Že zdaj pa vem, da nama bo takrat napovedala le lepe stvari, ki se nama bodo zgodile na potovanju, preden se bova vrnila domov v Evropo.