Verjetno mi je večerno druženje ob ognju všeč tudi zato, ker ima nekaj prvinskega in me je velikokrat z mislimi popeljalo nazaj v čas pred elektriko in v čas, ko so si pripovedovali zgodbe o nastanku sveta in vseh "čudnih", nerazložljivih pojavih narave.

Zelo mi je bilo všeč sedenje ob ognju, opazovanje zvezdnatega neba, ki je tukaj v Avstraliji zares čudovito in nekaj prav posebnega. Še nikoli prej nisem tako jasno videla toliko zvezd in ozvezdij in prvič sem si ogledala Južni križ, ki je viden samo z južne poloble našega sveta. Ob takšnih trenutkih se zavedam, kako daleč od doma sem in kako hvaležna sem, čeprav ni vedno lahko, da sem bila dovolj pogumna in da sem se podala na takšno potovanje v neznano.

Mlečna cesta, luna in zvezde sijejo v Outbacku tako močno, da ponoči ne bi potreboval svetilke za raziskovanje. Pomaga seveda tudi, da v bližnji okolici ne biva nihče drug in pokrajina ni svetlobno onesnažena, kot je to npr. v mestu. Nasploh je pri meni ta izkušnja "življenja z naravo" še bolj podkrepila željo spoznati, kako so se včasih orientirali ponoči in tudi na splošno v naravi, kaj pomeni, če veter piha iz te ali druge strani, kakšen vpliv ima polna luna na naravo, koliko je ura glede na položaj sonca itd.

Seveda pa se imam prav v Avstraliji priložnost o takšnih rečeh veliko naučiti. Všeč mi je, da smo Slovenci del takšnega znanja v družbi ohranili. Menim, da se je to znanje ohranilo zaradi vsesplošnega veselja do vrtičkanja in ker imamo zares čudovite naravne danosti, v katerih znamo uživati.

Samopreskrba in naravi prijazna gibanja so v zadnjih letih postala "in" tudi med mlajšimi generacijami, kar pa je seveda velik plus pri ohranjanju tega vedenja iz preteklih časov. Vseeno bi si pa želela izvedeti še več o naravi in kako nam pokaže pot, da izkoristimo najboljše, kar nam da, ne da bi jo trajno poškodovali. Mislim, da so prav avtohtona ljudstva tista, ki takšno zelo, zelo obširno znanje še ohranjajo in bom izkoristila vsako priložnost, ki se mi bo ponudila, da bi dobila vpogled v lokalno skupnost, kjer po večini prebivajo ljudje z aboriginskimi koreninami.

Ob večerih, ki smo jih skupaj preživeli zbrani okoli ognja, pa sem izvedela marsikaj zanimivega iz življenja Aussiejev, kot se Avstralci kar sami poimenujejo. Druženje ob ognju je običaj, ki ga v Avstraliji ohranjajo že dolgo, saj tudi Alma Karlin v svoji knjigi Samotno potovanje, ki govori o njenem potovanju okoli sveta, na katerega se je odpravila pred skoraj stotimi leti, omenja druženja in večerje v naravi, ob ognju in opisuje to druženje kot avstralski običaj.

Čeprav je bila prava raziskovalka, pa je bilo Almo ob takšnih druženjih v naravi strah pred kačami, saj jih je v Avstraliji zares ogromno. Sploh če pomislimo, da imamo v Sloveniji enajst vrst kač, in so tri vrste kač strupene, v Avstraliji pa je okoli 170 različnih vrst, od katerih je približno 100 vrst strupenih.

Meni kače med najinim bivanjem na ovčji farmi niso prav nič kratile spanca, saj sva bila na farmi v zimskem času, ko so kače v hibernaciji, bolj me je bilo strah pajkov, ki pa te ne napadejo kar tako, kot tudi druge divje živali ne. Ker pa je previdnost mati modrosti in se tega pregovora na najinem potovanju rade volje držim, imam napeljano mrežo proti komarjem nad posteljo, ki komarjem in vsem strupenim živalim preprečuje vstop v moj prostor, in vsakič, preden obujem čevlje, preverim, ali se notri skriva bitje z osmimi nogami ali ne.

Do zdaj še nisva imela nobenega neprijetnega in bližnjega srečanja s kačami ali pajki, videla sva nekaj strupenih pajkov redback na farmi, vse druge nevarne živali pa sva si ogledala v parku Caversham Wildlife, kjer so bili vse kače, pajki in škorpijoni v terarijih. Tam sva lahko iz varne razdalje opazovala vsa bitja, ki pri meni, kljub dejstvu, da je vmes stekleno okno, prikliče nelagoden občutek in me prav zmrazi ob pogledu nanje. Chris in Tim sta nama ob večerji pokazala slike pitonov, ki so bili zastrašujoče dolgi in ki bivajo v poletnem času v njuni kopalnici in okoli hiše.

Povedala sta, da sta se tudi ona dva morala navaditi na sostanovalce in da sta od začetka pitone tudi pobijala, saj ju je bilo strah. S časom sta se nanje tako navadila, in kot je pripovedovala Chris: "Lahko bi se mirne krvi oprhala, če bi vedela, da je poleg mene v kopalnici navzoč še piton." Naučila sta se tudi, da pitoni iščejo jajca zelo strupenih zahodnih rjavih kač in se prehranjujejo z njimi ter tako preprečijo njihovo razmnoževanje, tako da je za njiju njihova prisotnost prav priročna.

Kako zelo nevarna je ta vrsta kač, nam pove aboriginsko ime zahodne rjave kače, gvardar, kar pa pomeni "naredi velik lok okoli". Ime je pravzaprav svarilo in prepričana sem, da se bom, če bom to kačo kadar koli srečala, držala aboriginskega nasveta in naredila zelo velik lok okoli nje. V Avstraliji zaradi velikega števila kač, ki pa seveda tudi kdaj zaidejo v mesto, obstaja poklic snake catcher, torej kačji lovec, ki se pokliče, če se kje, v kakšnem domu najde kača. Da bi obvarovali pse, gredo lahko lastniki s svojimi štirinožnimi prijatelji na šolanje, kjer pse dresirajo, naj se izogibajo kačam, saj se je že neštetokrat slabo končalo za psa, ki je srečal kačo in se je z njo, nič hudega sluteč, želel igrati. Lovec na kače ovčje farme še ni obiskal, saj lastnika kar sama poskrbita za njih, je pa veliko časa na njihovem ogromnem posestvu navzoč lovec na kenguruje, ki ga slengovsko imenujejo roo hunter.

Tako kot imamo pri nas lovce na divjad, imajo v Avstraliji lovce na kenguruje, ki morajo biti ustrezno licencirani, da lahko opravljajo ta poklic. Lovci na kenguruje pridobijo licenco od kmetijskega ministrstva. Približno 4.000 delavcev je zaposlenih v tej panogi in na leto v Avstraliji odstrelijo približno 2,5 milijona kengurujev, s čimer letno zaslužijo okoli 300 milijonov avstralskih dolarjev. Največji delež kengurujevega mesa izvozijo, saj v tujini velja za delikateso, lahko pa ga tudi kupiš v skoraj vsaki trgovini v Avstraliji in postaja čedalje bolj priljubljeno med domačini, čeprav veliko Avstralcev, ki sicer jedo meso, kengurujevega mesa ne bi jedli.

Na lov na njihovo posest pa poleg roo hunterja večkrat pride tudi lovec na divje pse, ali kot ga imenujejo v slengu dogger. Divji psi v Avstraliji so hibridi med dingi in domačimi psi in bi naj bili nekakšni superpsi, ki so večji, močnejši, živijo v tropu in so po pripovedovanju Tima zelo nevarni za ovce in živino, zgodilo pa naj bi se že tudi, da so napadli in pobili konje.

Na farmi nas je pri volji držala mlada ovčica, ki jo je Tim dal v varovanje Ricku in družini, saj je bila uboga mala ovčica v hlevu tako slabotna, da bi skoraj poginila. Že po nekaj dneh druženja in oskrbe družine, ki so stanovali poleg "najine" hiše v prikolici, si je mlada ovčica opomogla. Na veselje vseh, še posebej pa sta se njene družbe veselila oba sinova, ki sta zdaj poleg treh psov imela še majhno ovčico. Imenovala sta jo Lucy in zaradi druženja s psi je ovčica prevzela kar nekaj pasjih navad. Spala je na pasji blazini, kopala je po zemlji, jedla je pasjo hrano in če si jo poklical po imenu, je včasih tudi prišla k tebi.

Kadar se je kdor koli približal prikolici, so psi, ki so bili majhne rasti in neznane pasme, skočili na noge in te pošteno oblajali in ti dali vedeti, da si na njihovem teritoriju. Odkar pa sta Rick in Sarah imela še ovčico, se je tudi ona vsakič na vso moč pognala proti obiskovalcu in medtem ko so psi lajali nanj, je Lucy meketala na obiskovalca. Velikokrat smo se na ta račun nasmejali in prav zanima me, kako se bo Lucy v prihodnje razvila in če se bo še naprej obnašala kot sheepdog, kot smo jo imenovali. Tim jim je ovčico podaril, ko je videl, kakšno veselje ima vsa družina z njo in podatek, da niti on, ki dela z ovcami že toliko let, ni videl, da bi se ovca tako obnašala, kaže, kako posebna je ovčica Lucy.

Po skoraj dveh tednih intenzivnega dela na farmi pa je bil čas, da sva se pogovorila s svojo šefico o tem, ali naju bo po treh tednih še potrebovala ali pa bova primorana začeti iskati drugo delo. Od vsega začetka smo bili namreč dogovorjeni za tri tedne in da se bomo po izteku tega časa pogovorili, kako in kaj. Chris naju je obvestila, da ima za naju še približno za dober teden dela, potem pa dobi pomoč lokalne kolegice, Avstralke, in da naju po njenem prihodu ne potrebuje več.

Po tihem sva si pred pogovorom z njo želela, da bi naju še vsaj nekaj tednov potrebovala in da bova potem odpotovala naprej, novim dogodivščinam naproti. Po pogovoru sva bila kar malce slabe volje, saj sva se zavedala, da si bova morala spet poiskati drugo službo in nov dom. Čeprav na začetku nisva videla prednosti odhoda s farme, sva po nekaj dneh in po tem, ko sva vsak zase malce premislila, ugotovila, da je to del najinega potovanja, da morava biti spontana in da je ta negotovost, kje bova jedla in spala čez dva tedna, v bistvu čar vsega. Mislim, da je velikokrat v življenju tako, da si v nekem položaju, ki morda ni niti dober zate niti nujno slab, ampak si kar malce ujet v njem, ravno zato, ker si se nanj navadil in ti je bolj ali manj udobno tako, kot je.

In če sem se do zdaj na najinem potovanju česa naučila, je zagotovo to, da so spremembe pravzaprav dobre, da te tudi če se na vse pretege braniš, doletijo, in da z vsako spremembo osebnostno zrastemo. V takšnih trenutkih pa seveda pomaga, če smo prepričani o tem, da se nam bodo v prihodnosti zgodile lepe stvari. Tako sva torej pozitivno naravnana preživela zadnji teden na ovčji farmi, preden sva se znova podala v neznano.