Vozila sva se mimo nasadov in plantaž različnih lastnikov in vsakič, ko sva želela zaviti na dovoz farme in povprašati za delo, so naju od tega odvrnile table, na katerih je pisalo: »no work needed« ali »no jobs available«. Redke so bile farme, ki niso imele postavljene table z napisi, kjer sva se vendarle ustavila in povprašala, pa vendar niso nikjer nič potrebovali. Z občutkom, da v tem mestu nisva ravno dobodošla oz. da noben backpacker ni, sva peljala čez most na drugo stran izsušene reke, kjer sva se nato ustavila pred hišo, kjer je stala gospa iz Vietnama, ki je tako kot drugi poljski delavci nosila velik klobuk, dolge rokave, dolge hlače in ki je imela še čisto bel obraz od kreme za sončenje.

Skorajda bi nama ušla na delo, pa sva jo le ujela in jo povprašala za delo. Prijazno, v polomljeni angleščini naju je poslala do naslednje hiše, kjer naj bi bil šef, s katerim bi se lahko kaj dogovorila. Tako sva naletela na tri mladeniče, ki so naju ravno tako zelo prijazno in tudi v polomljeni angleščini poslali na polje. Na velikem polju sva se peljala mimo nasadov paradižnikov, ki so jih delavci že pridno nabirali in Johannes je skozi okno vprašal, kje je šef. Odgovorili so, da je glavni šef tisti na traktorju, zato sva peljala naprej, do prvega polja, kjer je gospod vozil traktor. Ko sva prispela do njega in povprašala, ali je on šef, naju je poslal do naslednjega polja in do naslednjega delavca na traktorju in kakšne štiri- ali petkrat so naju napotili naprej do »pravega šefa«, ki ga nisva nikoli našla.

Zdelo se nama je, da naju pošiljajo do istih oseb in da si naju podajajo v krogu. Čez približno petinštirideset minut še vedno nisva ugotovila, kdo naj bi bil šef, in sita sva bila iskanja, zato sva se odločila, da iskanju, ki se je zdelo kot neskončna odisejada, narediva konec. Bila sva preveč nejevoljna, da bi odšla na ogled ene in edine resnične turistične znamenitosti v Carnarvonu, muzeja za vesoljsko tehnologijo.

Ta muzej je bil verjetno ustanovljen zato, ker je bila leta 1963 zgrajena 10 kilometrov južno od Carnarvona zemeljska sledilna postaja, ki je podpirala ameriško vesoljsko upravo NASA pri projektu Gemini, predhodniku odprave z vesoljsko ladjo Appolo, s ciljem pristati na Luni. Ta postaja pa je pozneje sodelovala tudi pri znameniti odpravi Appolo 11, kjer je kot prvi človek na Luno stopil Neil Armstrong. V juliju 2019 je bil petdeseti jubilej odprave Appolo 11 in v Carnarvonu so takrat organizirali veliko prireditev v čast vsem, ki so takrat sodelovali pri zgodovinski odpravi. Pot naju bo verjetno še nekajkrat peljala mimo Carnarvona, zato si bova muzej ogledala takrat, ko bova bolj pri volji.

Odpeljala sva do avtoceste, in ker nisva našla službe, sva se, kot sva bila dogovorjena, odpeljala proti severu. Na poti med mestom Carnarvon in mestecem Exmouth je veliko znamenitosti, od zaliva Monkey Mia, kjer se po navadi nahajajo delfini, do narodnih parkov, ki so vsekakor vredni ogleda in ki se razprostirajo ob precejšnjem delu obale med Carnarvonom in Exmouthom. Mudilo se nama ni nikamor, a ker sva zdaj imela nekaj denarja na strani, sem predlagala Johannesu, da si drug drugemu podariva zapoznelo rojstnodnevno darilo in da odideva na organizirano turo plavanja z največjo še živečo ribo na svetu, z orjaškim kitovcem.

Odkar sem izvedela, da je Exmouth ena od top destinacij, kjer lahko plavaš s človeku nenevarnim morskim psom, sem si zelo želela oditi na takšen izlet. Johannes se je strinjal in tako sva se podala na pot do približno 360 kilometrov oddaljenega mesteca Exmouth. Na cesti je bilo precej prometno, srečevala sva zelo veliko avtomobilov s prikolicami ali pa avtodome. Začenjal se je namreč drugi teden šolskih počitnic, in ker je bilo v Perthu za avstralske razmere bolj mrzlo, je veliko družin odšlo na počitnice bolj na sever. Na poti do Exmoutha pa sva se še ustavila v mestecu Coral Bay, ki je znano po tem, da je nedaleč od obale koralni greben.

Prvič sva, odkar sva prispela v Avstralijo, skočila v morje. No, približno trideset metrov sva najprej hodila po vodi, dokler sva imela vodo do pasu in nato sva lahko zaplavala. Kakšni dve uri sva preživela na plaži, preden sva ponovno sedla v avto, da bi se peljala naprej do Exmoutha. Nisva se namreč želela voziti po mraku, zaradi kengurujev. V Exmouth sva prispela pozno popoldne in najprej sva se odpeljala k recepciji enega kampa in nato do drugega in tretjega, kjer sva si želela poiskati prenočišče. Ne vem sicer, kako sva si domišljala, da bova kar tako brez rezervacije dobila mesto v kampu, a sva vseeno poskusila srečo. Seveda nisva našla niti enega prostega mesta, a izvedela sva, da imajo v času visoke turistične sezone še možnost kampiranja na parkirišču poleg zunanjega nogometnega igrišča.

Tako sva v temi prispela do parkirišča, ki ga lahko najdeš na google maps, v mestu pa ni niti ene table, ki bi pokazala pot do tega misterioznega parkirišča. Razumljivo bi bilo, da bi bilo kampiranje na zasilnem kampu cenejše kot v pravih kampih in da bi želeli "skriti" zasilni kamp pred množico, a je na najino presenečenje bilo bivanje približno tako drago kot v drugih kampih. Rezervirala in plačala sva za dve noči, kar naju je stalo petdeset avstralskih dolarjev na noč. Če pomislim, da sva uporabljala javni tuš in stranišče, ki je del zunanjega nogometnega igrišča in da tudi ni bilo kuhinje, je to kar precej zasoljena cena za prenočitev v kampu. In če v Avstraliji marsikdaj marsikje manjka kakšna tabla, ki bi bila za turista pomembna, ne manjka tabel, ki opozarjajo na t. i. dumping pointe, kar tako ob cesti, tudi zunaj mest in kampov.

Kaj je to, pa sva tudi midva ugotovila šele, ko sva tretjo noč bivala v pravem kampu v Exmouthu. Avstralci so pravi profesionalci pri kampiranju in zunanji opremi. Ne samo, da imajo najnovejšo opremo, kar se tiče prikolic, šotorov in pripomočkov za kampiranje, vsi tudi vozijo SUV-je znamke Toyota ali Nissan. Bila sva videti kot prava amaterja z najino staro kišto in obrabljeno opremo za kampiranje. Tolažila sva se, da midva pač malce bolj improvizirava kot drugi in pivo pred avtom pijeva samo v senci dreves in ne tako kot Avstralci, ki so imeli sto in en baldahin in so si tudi pripeljali s seboj televizijo in celo tuš, ki so si ga postavili na "dvorišče".

Ne samo, da je popolnoma nesmiselno kupiti in si postaviti tak tuš v kampu, saj je v vsepovsod na voljo več kot dovolj tušev in stranišč, absurdno se mi tudi zdi, da si s seboj na kampiranje pripelješ televizijo. Sicer sem na tem področju verjetno bolj amaterska, ampak največja neumnost, ki sem jo videla, pa je bila ta, da so v prikolicah v kampu uporabljali svoja stranišča! Tako sva najine sosede kar malce zgrožena nad njihovim početjem opazovala, kako so v avtomobilih ali celo na kolesih vozili straniščne posode iz prikolic do "dumping pointov" in jih veselo praznili in čistili, medtem pa z nasmeškom kramljali z mimoidočimi. Prej sem bila mnenja, da se tak vece uporabi zgolj v zelo nujnem primeru, ne pa ko si parkiran nekaj metrov stran od straniščnih hišk, a kaže, da sem živela v zmoti.

Dneve v Exmouthu sva preživljala zelo počitniško in prav nama je prišlo, da sva se malce spočila. Ture plavanja z orjaškimi kitovci so bile polno zasedene za še vsaj tri tedne vnaprej po vsem mestu, zato sva malce razočarana opustila to idejo. Vedela pa sva, da bova morala kaj kmalu najti delo, saj bi drugače vse, kar sva zaslužila, kar tako mimogrede zapravila. Res je, da denar kar gre, če ni rednega priliva. V Exmouthu nisva po nekaj dneh imela več kaj videti, zato sva se odpeljala nazaj do Coral Baya, kjer sva želela snorkljati in si ogledati koralni greben in ves podvodni svet. Bivanje v kampih nama je postalo predrago, zato sva po manjši raziskavi našla aplikacijo, ki prikazuje vse kampe po Avstraliji, tudi tiste, ki so zastonj, in pa tudi parkirišča, kjer je dovoljeno kampiranje in prenočitev, ne da bi plačal kazen.

Približno dvajset kilometrov oddaljeno od Coral Bayja je ob avtocesti neoznačeno parkirišče, kamor sva se vračala vsak večer, dneve pa sva preživljala na plaži in ob vodi. Tudi v Coral Bayju so bili vsi kampi polno zasedeni, zaradi šolskih počitnic. Na najino srečo je eden iz med dveh kampov v majhnem mestecu imel tuše, stranišča in kuhinjo, ki niso bili zaklenjeni, zato sva tudi ta problem rešila, ne da bi morala za to plačati.

Po dveh dneh namakanja in snorkljanja pa sva se podala na lov na službo. Potem ko sem povprašala v vseh trgovinicah, barih v kampih in v hotelu, sem nazadnje stopila v pekarno, kjer je bilo ob vsaki uri polno ljudi, in ko sem prišla na vrsto, sem mlado prodajalko vprašala, ali imajo kakšno delo zame. Odvrnila je, da imajo dovolj delavcev, a sem vztrajala, in vprašala po šefu. Tako je odšla v kuhinjo in čez nekaj minut prišla nazaj s šefom, s katerim sem se nato pogovorila o delu. Rekel je, da bi potreboval mojo pomoč, zlasti pri peki pit in da mu naj pošljem življenjepis prek elektronske pošte. Po hitrem pogovoru sem mu napisala tudi telefonsko številko in rekel je, da se bo v kratkem javil.

Takšen odgovor sem nekaj dni prej dobila tudi v Carnarvonu in zdelo se mi je, da iz te moke ne bo kruha. Še eno noč sva prespala na parkirišču zunaj mesta in še ta isti večer sem dobila sporočilo šefa, ki mi je napisal, naj se opoldne naslednji dan oglasim v pekarni. Naslednji dan sem to tudi storila in prav zares sem dobila službo, izpolnila sem vlogo in nemudoma začela delati. Vesela, da mi je uspelo dobiti delo in da bova ostala v tako lepem kraju za nekaj časa, sem se vrnila k Johannesu, ki me je čakal v avtu, in mu povedala veselo novico. Jaz sem odšla nazaj na delo v pekarno, Johannes pa je odšel do recepcije caravan parka, kjer je dobil zadnje prosto mesto in kjer sva nato lahko ostala nekaj dni.