Gospa, od kod ste? Pa sem mu odgovorila, da iz Slovenije in vrnila vprašanje, in še preden je lahko odgovoril, mi je v slovenščini s primorskim naglasom odgovorila gospa, da je gospod iz Italije in da so videli, da imam na majici napisano Slovenija, zato jih je zanimalo, ali nosim samo majico ali dejansko tudi prihajam iz Slovenije.

Kako sem bila vesela, da je nekdo z menoj govoril slovensko! Prav v veselje mi je bilo pokramljati z gospo, ki mi je povedala, da je po rodu Primorka, ampak da že vrsto let živi v Milanu, v Italiji in da so tukaj v Coral Bayu na počitnicah. Po najinem pogovoru sem bila tako ganjena, da sem slišala slovensko besedo, da sem dobila solzne oči in nenadoma me je prevzel tako močan občutek žalosti, saj sem se zavedala, kako močno pogrešam domače in dom. Na najinem potovanju sva do zdaj namreč srečala zelo veliko Nemcev, a šele drugič se mi je zgodilo, da sem srečala Slovence. Prvič sva skupino Slovencev srečala v Cuscu, torej bolj na začetku najinega potovanja, in tudi oni so bili presenečeni, ko sem jih tako na ulici Cusca nagovorila v slovenščini. Zmeraj je lepo srečati domače ljudi.

Čeprav se s svojimi slišim vsak teden prek videoklica, me je zelo prevzelo, da sem se v živo z nekom lahko pogovarjala v slovenščini, še posebej s tako prijazno gospo.

Nazadnje ko sva z mami govorili po telefonu, sva se pogovarjali o Japonski in verjetno sem tudi zaradi tega nekaj dni pozneje ponoči sanjala, da sva z Johannesom spet na Japonskem. Sanje so bile tako slikovite in tudi nadrealistične, saj sem sanjala, da jezdiva na svetih srnah iz mesta Nara po uličicah tega zares lepega mesta. In ko sva prišla na vrh, sva bila z Johannesom videti tako, kot da sva pristala v kakšni mangi.

Japonska pa je zares čisto posebna dežela, saj je z vsemi tradicijami, z načinom medosebne komunikacije, z norimi tehnološkimi iznajdbami, s svojo popkulturo, smislom za humor, kako delajo in se zabavajo, zares enkratna in ni primerljive dežele na vsem svetu. Za Almo je bila Japonska zagotovo država na njenem potovanju, kjer se je najbolje počutila ‒ ne samo, da so vsi bili zelo spoštljivi do nje, všeč ji je bil način življenja, njihova delavnost, marljivost in natančnost. Temu, da ji je bilo še posebej všeč, kako pridni delavci so Japonci, se nič ne čudim, saj je bila tudi Alma zelo disciplinirana in je bila navajena veliko delati. Tudi kadar bi se zares lahko malce odpočila, se ni ustavila in kar nekajkrat sem ob prebiranju njene knjige morala globoko zavzdihniti in se sprijazniti, da se ljudje razlikujemo. Ko bi jaz že zdavnaj rekla, zdaj pa dovolj, in se na svoj način sprostila, se je Alma še bolj vrgla v delo, učenje in raziskovanje.

In če sem si kdaj, ko sem prebirala knjigo o njenem potovanju ali njeno avtobiografijo, mislila: "Pa, daj se že malo spočij, ženska, in malo uživaj," je verjetno to bil Almin način sproščanja. To, kar jo je najbolj osrečilo, je bilo delo, ustvarjanje in odkrivanje. Če pomislim ... Saj je imela prav, saj smo tako malo časa na tem svetu, zato je res najbolje narediti, ustvariti in doživeti kar največ stvari, ki jih lahko.

Že od nekdaj sem si želela na Japonsko, saj se mi je zdel preplet tradicije in inovacij zares edinstvena kombinacija. Na vsakem vogalu je tempelj, ki tam stoji že stoletja in ki je zelo lepo okrašen in samo nekaj metrov stran drvi mimo najbolj moderen vlak na svetu. Je tudi dežela nasprotij, saj se zdi, da nikjer drugje ljudje toliko ne delajo kot na Japonskem in preživljajo čas v mestu, a so hkrati prek vere in tradicije tako povezani z naravo. Nikjer drugje na svetu niso tako spoštljivi drug do drugega in tako zelo pazijo na družbeni ugled in je hkrati popolnoma normalno, da je vsak drugi hotel v mestu pravzaprav bordel.

Po obisku obeh Amerik sva torej končno prispela na tiho in čisto Japonsko. Na Japonskem pa se nama je zdelo, da je vse v obliki škatle. Hiše, stavbe, garaže, različni predmeti in avti, so v obliki škatle in so videti tako, kot da so iz legokock. Kar nisva se mogla načuditi, kako je vse urejeno, brez smeti, ki bi ležale po tleh, in zares zelo mirno in škatlasto. Velik plus na Japonskem je, da avti ne zganjajo nobenega hrupa, saj so po večini električni ali pa hibridi, ki, ko porabijo električno energijo, preklopijo na bencin. Prav super je bilo, ko sva po hrupnem, kaotičnem obisku južne in severne Amerike prispela na Japonsko.

Vse na Japonskem je urejeno, in to do potankosti. Japonci veljajo v svetu za marljive, delavne in izredno gostoljubne. Tako kot Alma pa sva tudi midva lahko spoznala to opevano gostoljubnost in prijaznost Japoncev. Kjer koli sva bila in sva potrebovala pomoč, npr. pri iskanju hostla, pri nakupu kart za vlak, itd. so nama z nasmeškom in z veliko potrpljenja skočili na pomoč in nama venomer pomagali. Nekoč naju je gospod pospremil celo pot do nastanitve, saj je želel, da prispeva na cilj, in brez njegove pomoči in spremstva nama ne bi uspelo.

Največji kazalnik, da so ljudje na Japonskem prijazni, pa je bil zame ta, ko sva nekega dne mimoidoče v Osaki nagovarjala k temu, da bi rešili anketo in so se ljudje dejansko ustavljali, si vzeli čas in so prijazno odgovarjali na vprašanja. Niti eden ni bil nesramen ali pa da bi se skušal izogniti izpolnjevanju, nihče ni uporabil izgovora: Žal, se mi mudi ali kaj podobnega. No lahko tudi, da sploh niso tako prijazni, ampak da jim je pač všeč biti v vlogi anketiranca, a jaz vsekakor ne maram izpolnjevati anket, sploh pa ne, ko me kdaj kdo v mestu nagovori in želi, da bi odgovorila na vprašanja. Priznam, če ravno ni prijatelj, ki bi potreboval odgovore na anketna vprašanja zaradi raziskovalne naloge, bom našla vse izgovore na svetu, da mi ne bi bilo treba rešiti ankete.

Meni se zdi, da je že v berlinskih vlakih in na podzemni železnici precej tiho, ljudje se ne pogovarjajo veliko, vsak gleda v svoj telefon ali bere časopis. Na japonskih vlakih pa je tako, da vlada takšna tišina, da bi, če bi imel zaprte oči, mislil, da ni nikogar v vagonu. Seveda to ne pomeni, da se ne bi pogovarjali, ampak se pogovarjajo zares bolj tiho. Verjetno bi bilo, če ne bi vsi, ki stopijo na vlak, v trenutku ko vlak odpelje, zaprli oči in zadremali, veliko glasneje. Dobila sem občutek, da so do tujcev še celo bolj prijazni kot pa do domačinov in kar nekajkrat sva imela občutek, da se zadeva, če bi na najinem mestu bil nekdo iz Japonske, ne bi tako dobro konačala, kot se je.

Saj ne, da sva počela kaj takšnega, ampak verjetno bi nama kdo kdaj rekel, da je to neprimerno ali kaj podobnega, na bolj resen način, tako pa so nama prizanesli, saj sva v njihovih očeh bila le tujca. Nekega dne sva se peljala z vlakom iz podeželskega mesteca Isumi do Tokia in vsepovsod po vagonih so bili obešeni manjši plakati, ki so napovedovali Olimpijske igre 2020 na Japonskem. Plakati pa niso tako kot pri nas za stekleno oz. plastično površino nekje na kakšni steni, ampak so zataknjeni v reže in visijo s stropa vagona. Zlahka torej snameš takšen plakat in ker se nama je zdel to enkraten spominek iz Japonske, je Johannes na poti iz Tokia snel olimpijski plakat. Počakala sva, da sva bila sama v vagonu, in Johannes je stopil v akcijo. Seveda se je izkazalo, da nisva bila čisto sama, ampak sva si vagon delila še z enim sopotnikom.

Tako je vse dogajanje opazoval gospod, ki je nato nekajkrat prav jezno zakorakal proti nama in se vsakič, tik preden je prispel do najinih sedežev in naju oštel za takšno obnašanje, na petah obrnil in se vrnil na svoje mesto. Prav videla sem, kako naju želi okregati, pa si tega ne dovoli, saj ne želi izgubiti obraza, sploh pa ne želi biti nespoštljiv do tujcev. Zato sem morala pomisliti na vse zgodbe, ki sem jih prej slišala o Japonski, in o tem, kako nikoli nihče nikomur zares ne pove svojega mnenja. Včasih je res bolje biti tiho in ne komentirati vsega in na splošno bi se kdo kdaj lahko krepko ugriznil v jezik ali pa vsaj pomislil, preden kakšno zine, ampak na Japonskem sem zares dobila občutek, da ljudje ne povedo, kaj si o nečem mislijo in da se tudi ne pogovarjajo o stvareh, ki bi lahko bile predmet spora. Se pravi, da sploh ne pride do položaj, kjer bi lahko izrazil svoje mnenje.

Ali ni tako, da se največ o sebi in o drugih naučimo v konfliktnih situacijah? In da pomaga, če se npr. pogovorimo z nekom, če smo žalostni, jezni, če nas kaj moti oz. imamo negativne občutke do druge osebe, ne pa da to vse zadržimo v sebi. Zato se sprašujem, kaj takšno vedenje in čezmerno zadrževanje misli in mnenj naredi s človekom in tudi s celotno družbo? Predvsem se mi ne zdi dobro za zdravje posameznika in mislim, da družba lahko postane zelo vodljiva, če ne izrazi svojega mnenja, kar se lahko, kot smo se iz zgodovine naučili, izkaže za zelo problematično.

To opažanje so nama pozneje tudi potrdili tujci, ki že dlje živijo na Japonskem. Iz svojih izkušenj so nama pripovedovali, da se je mogoče pogovarjati o vsem prijetnem, najraje o potovanjih in o hrani, a bog ne daj o temah, kjer bi stopili iz cone udobja. Radovedna kot sem, sem seveda v pogovorih velikokrat prešla na teme, ki so se meni zdele čisto primerne in na začetku sploh nisem razumela, zakaj pogovori pri resnih temah zamrejo. Tako sem vsakič, ko sem povprašala na primer o posledicah nesreče v jedrski elektrarni v Fukušimi in če imajo zdaj drugačen pogled na energijo, proizvedeno v jedrski elektrarni, zaradi te katastrofalne nesreče, dobila ne prav zadovoljive odgovore, v smislu, da so takrat vse uredili in rešili in da je na splošno zdaj vse urejeno.

Velikokrat se mi zdi, da niti niso vedeli, kaj hočem oz. zakaj se želim pogovarjati o takšnih rečeh. Presenečena sva bila tudi nad tem, kako navdušeni so bili nad dejstvom, da je Johannes Nemec. Na splošno so bili nad vsem, kar izhaja iz Nemčije, zelo navdušeni. To navdušenje sva si lahko pojasnila samo s tem, da so Japonci na kvadrat nadgradili številne vrline, ki štejejo k t. i. pruskim vrlinam, med drugimi urejenost, discipliniranost in točnost. To so seveda zelo vojaške vrline in zaradi povezanosti Japoncev z nacistično Nemčijo med drugo svetovno vojno sva z Johannesom tudi želela izvedeti, kakšno je mnenje in kako v šolah in v japonski družbi na splošno predelujejo to zares grdo poglavje naše svetovne zgodovine. A na vprašanja nikoli nisem dobila odgovorov, kar mi je zelo žal, saj se meni osebno zdijo zelo relevantna.

Čeprav nisem dobila vsebinskih odgovorov, pa sem se veliko naučila o načinu komunikacije, ki se zelo razlikuje od naše. Menim, da se po stotih letih ni veliko spremenilo in da je še danes tako, kot je Alma med svojim bivanjem na Japonskem opazila in opisala. Japonci premišljeno dajejo odgovore na vprašanja in ne govoričijo tja v en dan, ampak si vzamejo čas za premislek, preden odgovorijo. V tem se zelo razlikujejo od nas Evropejcev, saj mi v pogovoru skačemo iz teme na temo in iz enega odgovora na drugega, pri njih pa je vse strukturirano in premišljeno.

Opazila sva tudi, da če v Evropi, sicer eni bolj, drugi manj, zelo uporabljamo mimiko in gestikulacijo, je to na Japonskem popolnoma drugače, tam nihče ne krili z rokami, da bi kaj razložil in tudi razpoloženje je težko prebrati z obraza, saj ni tako kot pri meni, ko mi na obrazu piše, če mi kaj ne ustreza. Je pa res, da vse skupaj otežujejo tudi zdravniške maske, ki jih Japonci zelo veliko nosijo.

Ko sem povprašala, zakaj toliko ljudi nosi te maske, so mi odgovorili, da zaradi zdravja, saj ne želijo zboleti za kakšno gripo ali podobnim. Ugotovila sva tudi, da se zelo radi pogovarjajo, no, vsaj tisti, ki sva jih midva srečala, je pa res, da skoraj nikoli ne bodo začeli pogovora, če pa boš kaj vprašal, bodo z veseljem, prijazno odgovorili.

Toliko je še značilnosti in drugačnosti, ki sem jih na Japonskem opazila, ampak najbolj drugačen se mi je zdel prav način komunikacije. Medosebni odnosi temeljijo na komunikaciji in zato me vsakič zelo razveseli, ko ugotovim, da lahko s pogovorom, z malce potrpljenja in dobre volje, predvsem pa brez fige v žepu rešimo prav vse zaplete in se sporazumemo z ljudmi tudi z drugega konca sveta.