Dober teden sva še spala v najinem avtomobilu, saj je bila soba, v kateri sva sicer prebivala, kadar sva bila pri Duncanu, zasedena. Duncanu je namreč za nekaj tednov priskočila na pomoč prostovoljka iz Kanade, s katero sva se zelo dobro razumela, in skupaj smo se prav prijetno družili. Pred načrtovanim odhodom iz Swann Valleyja proti jugu Avstralije sva pred seboj imela še kar nekaj dela, saj sva želela prodati najin avtomobil in kupiti novega. Na Gumtree, avstralsko spletno stran, kjer lahko kupiš in prodaš vse, kar si človek lahko le zamisli, sva dala oglas, da prodajava avtomobil – in glej ga zlomka, v dveh dneh sva ga tudi že prodala.

Zato sva v tem času, preden sva ključe avtomobila predala drugim backpackerjem, že tudi zelo dejavno iskala drug avtomobil in se vozila na oglede in testne vožnje. Tako sva zadnje popoldne, preden sva peljala avtomobil novim lastnikom, mimogrede našla novega po najinem okusu. Cena je bila primerna, število kilometrov nizko, imel je pogon na vsa štiri kolesa, ključni mehanizmi so delovali, registriran je bil še za nekaj mesecev. Kupila sva ga od mehanika Wilieja, ki nama je zamenjal še sprednji gumi, opravil redni servis in še za sto dolarjev spustil ceno.

Seveda je Wilie to storil šele po tem, ko sta z Johannesom opravila nekajminutni pogajalski pogovor. Znova sem bila zelo pozitivno presenečena nad tem, kako se Johannes zna pogajati in zase oz. za naju zmeraj priboriti najboljše pogoje. In ne samo, da je izpogajal vse dodatne zadeve za nov avtomobil, prejšnjega je celo prodal nad ceno, ki sva jo plačala sama. Johannes je res pravi lisjak. In tako hitro gre to, v dveh dneh sva prodala avtomobil in tudi že kupila novega – zanimivo, ko sva živela v Berlinu, nisva imela skupnega avta, zdaj pa sva bila lastnika že drugega. Sva pa nekaj dni morala počakati, preden sva se z avtomobilom lahko odpeljala iz Wiliejeve garaže, da nama je vgradil in zamenjal vse, za kar smo bili dogovorjeni. Dokler Nicky ni odšla, sva tako spala v Duncanovi prikolici in se pozneje preselila v "najino" sobo.

Z Nicky sva se, kot sem že dejala, zelo dobro razumela, zato smo tudi nekega večera odšli na večerjo in pokušino piv v pivovarno, ki ni bila prav veliko oddaljena od Duncanove hiše. Brez avtomobila smo se odpravili peš do pivovarne, zato smo morali prečkati avtocesto, ki v petek zvečer ni bila tako prometna, smo pa zato kar nekaj časa hodili po cesti do pivovarne, ki nima pločnika in na kateri se vozniki zares niso držali danih hitrostnih omejitev. Mimo nas so divjali, niti eden ni upočasnil, ko so se peljali mimo nas, povrhu pa smo bili deležni še nekaj krikov. Razumeli jih nismo, ampak težko verjamem, da so nam izrekali dobrodošlico ali pa da so nam želeli lep večer. Bilo je zelo neprijetno in močno dvomim, da so v avtomobilih sedeli osemnajstletniki, ki so komaj naredili izpit in se tako postavljali pred svojimi prijatelji ter jim še lahko nekako oprostiš, če se tu in tam kak bizgec iz avta kaj zadere. V našem primeru pa so bili to odrasli osebki, ki so se vedli povsem neprimerno in verjetno še niso prav zares odrasli.

Večkrat sem v Avstraliji že dobila vtis, da je ljudem dolgčas in da zato počnejo velike neumnosti, ne da bi razmišljali o posledicah ali o tem, kako s svojim početjem vplivajo na druge. Skorajda pribežali smo s ceste v pivovarno, kjer smo se kljub neljubim dogodkom imeli prav dobro. Čakala nas je še pot nazaj do Duncanove hiše, ki pa ni bila tako naporna kot pot do pivovarne. Znova pa se je potrdilo, da Avstralija zares ni dežela, prijazna do pešcev.

Nicky je odšla, midva pa sva se iz prikolice preselila v sobo, kjer sva pripravljala vse za odhod. Nov avtomobil ni bil tako prostoren, da bi lahko kar tako že spala v njem, zato nama je Johannes v prtljažnik vgradil posteljo, pod katero bi lahko shranila vse najine stvari, na vrhu pa bi lahko spala. Menila sva, da bo vsa vgradnja trajala nekaj dni, a naju je presenetilo vreme, saj je bil vmes teden, ko je temperatura vsakodnevno dosegla okoli štirideset stopinj in je bilo seveda nemogoče kar koli delati zunaj razen zelo zgodaj zjutraj, takrat sva pa navadno pomagala Duncanu pri delu v vinogradu. Zaradi tega se je vse skupaj raztegnilo na teden in pol, preden sva zares bila pripravljena na odhod. Del odhoda je seveda tudi pakiranje in vsakič, ko nadaljujeva potovanje, še posebej če sva na kakšnem mestu dalj časa, se stvari nakopičijo.

Čeprav se skušava izogibati in ne kupovati turističnih spominkov in odvečnih stvari, pa se nama občasno nabere toliko, da sva prisiljena poslati domov paket z vsemi stvarmi, ki jih ne potrebujeva. Velikokrat si v deželah, ki jih obiščeva, seveda le, če nama to denarnica dopušča, kupiva funkcionalni spominek. Funkcionalni spominek je za naju stvar, ki jo bova lahko, ko bova prispela domov, uporabljala, pri tem pa naju bo določeni spominek spominjal na izvirno deželo. V Avstraliji sva s pošiljanjem paketa imela precej manj težav kot denimo v Peruju, čeprav pri avstralski pošti Evrope na listu z informacijami o cenah in državah, kamor pakete dostavljajo, ne imenujejo tako, ampak Evropo štejejo pod Anglijo in Irsko. V Peruju pa Slovenije v poštnem sistemu niso imeli navedene kot države, zato tudi nisem mogla poslati paketa v Slovenijo. Na paket sem napisala slovenski naslov vključno z oznako države Slovenija, gospa, ki je morala vnesti podatke v računalnik, pa je paket poslala v Avstrijo. Najprej me je seveda ob zapletu gospa poslala proč, pa sem tako dolgo vztrajala in celo zahtevala pogovor z vodjo poslovalnice, da smo našli rešitev. Paket je vendarle varno prispel v Slovenijo, upam, da bo tudi paket iz Avstralije varno prispel domov.

Preden sva čisto zares zapustila Swan Valley, sva odšla še na ogled zapora v Fremantlu. Zapor je bil sprva zgrajen in namenjen angleškim kaznjencem, ki so jih iz Anglije poslali v Avstralijo. Prva ladja z zaporniki je v Fremantle prispela leta 1855, že istega leta pa so se lahko prvi zaporniki vselili v celice glavnega bloka zapora, ki so ga kar sami zgradili. Med letoma 1850 in 1868 je v zapor prišlo in odšlo več kot 10.000 zapornikov.

Sprva so vanj zapirali le moške kaznjence iz Anglije, pozneje so si ti celice delili s prvotnimi prebivalci Avstralije in mladoletniki. Med drugo svetovno vojno pa so fremantlski zapor uporabljali tudi kot vojaški popravni dom, kamor so zaprli Avstralce italijanskega rodu in vse, ki so jih identificirali kot pripadnike sovražnih sil. Zgradili pa so tudi manjši in seveda ločeni oddelek za ženske zapornice. Po kar nekaj uporih zapornikov, ki so želeli javnost opozoriti na neznosne razmere za bivanje v zaporu, in po tem, ko so o uporih poročali tudi krajevni časopisi, si je zapor ogledala kraljeva komisija, ki je leta 1983 odločila, da je najbolje zapor zapreti in zapornike premestiti drugam.

Zapor so čisto zares zaprli šele oktobra leta 1991. Najbolj razvpit upor pa so zaporniki izpeljali leta 1988, ko so napadli pet zaporniških stražarjev z vrelo vodo in jih vzeli za talce ter jim ukradli njihove ključe. Odprli so celice, na hodniku pa začeli zažigati vse leseno in papirnato, kar jim je prišlo pod roke. Upor je skupaj trajal devetnajst ur, potem pa so počasi paznike začeli izpuščati na prostost, enega po enega, v zamenjavo za hrano in cigarete. Petnajst stražarjev je bilo ranjenih in nastala je škoda za približno dva milijona dolarjev. Toliko denarja so nato tudi vložili v obnovo zapora, ki so ga le tri leta po uporu zaprli.

Ogled zapora je bil zelo zanimiv, bogatejša sva za mnogo novih vpogledov, bilo je tako, kot da sva si ogledala kakšen dokumentarni film na Discoveryju, le da v živo. Zares je bilo zanimivo videti, kako vse v zaporu poteka, kakšne so bile možnosti zaposlitve in izobrazbe, kako so zaporniki preživljali "prosti čas" in kaj vse so za prodajo v delavnicah in v zaporniški pekarni izdelovali in pekli. Strah vzbujajoče pa je bilo vsekakor videti, v kakšnem so spali, še posebej pa je bil grozovit ogled sobe, kjer so zapornike z obešanjem usmrtili. Nekateri zaporniki so imeli dovoljenje stražarjev, da so stene svojih celic poslikali, saj jih je umetniško ustvarjanje pomirjalo, zato so bili tudi lažje obvladljivi. V nekaterih sobah so tako nastale prave umetnije in tudi na dvoriščih zapora se najde kakšna poslikava. Po vseh kar malce tegobnih občutkih, ki jih kot obiskovalec zapora dobiš, so te poslikave prav dobrodošle, saj te kar malce razvedrijo, predvsem zaradi tega, ker se zaveš, da so se zaporniki, ko so slikali te slike, pri tem dobro počutili in da so v času bivanja v zaporu doživeli tudi kakšen pozitiven trenutek.

Z najinim odhodom iz Swan Valleyja sva se verjetno za zmeraj poslovila od Duncanovih domačih živalic, Duncana pa bova, tako smo si obljubili, v prihodnosti še videla, ko naju bo obiskal v Evropi.

Natovorjena s posteljo v prtljažniku sva se odpeljala proti Perthu, ki leži južno od Swan Valleyja, in ker ves ta čas bivanja v bližini Pertha nisva nikoli skočila v morje, sva se ustavila na znani perthski plaži Scarbourough Beach in se tam na hitro namočila. Po prijetni osvežitvi sva pot nadaljevala proti jugu zahodne Avstralije.