Čeprav nama je včasih bilo vsega preveč, od tega, da je šef znal biti dvolični norec, pri katerem nisi vedel, kako se bo v naslednjem trenutku odzval, in na sploh to, da si je v kolektivu za vodjo strežbe izbral punco, ki sicer ni bila nesramne ali zahrbtne narave, a jo je izkoriščal za to, da je izvedel stvari, ki se dogajajo v kolektivu in je z njeno pomočjo v pekarni pravzaprav skrbel za prepire. Nekaj deklet v kolektivu je zlahka padlo na sicer zelo predvidljive zgodbe in se je pred njim postavljalo in želelo biti pri šefu priljubljeno, nekaj nas je pa vedelo, kaj se dogaja in kako, zato smo se držale stran od vsega krega in drame, kolikor smo le mogle.

Me je pa velikokrat situacija v pekarni spomnila na moje prejšnje življenje, ko sem še igrala rokomet in sem v nekajletni karieri srečala kar nekaj takšnih moških, ki so o sebi menili, da so "psihologi" in da bodo s svojimi igrami dosegli priljubljenost in najverjetneje so si domišljali, da bo kolektiv oz. ekipa tako uspešna, ampak kako je lahko ekipa uspešna, če je tisti, ki bi jo naj vodil narcisoiden osebek, ki misli, da lahko uspe le tako, da manipulira in izrablja svojo avtoriteto kot nadrejeni, tako da se nad drugimi izživlja?

Velikokrat sem že slišala, da če hočeš v življenju kaj doseči, moraš biti egoističen, umazan, komolčkar, pa mislim, da ni nikakor tako. Vsak posameznik lahko doseže kar koli si zaželi, seveda pa mora za to nekaj narediti, ampak nikakor za to ni treba izdati svojih načel in prepričanj. Čeprav sem marsikdaj v štirih mesecih morala zaviti z očmi ob nesmiselnih pogovorih ali obnašanju mojih kolegic, pa moram reči, da sem z njimi tudi kdaj preživela lep dan, poln smeha in se vsekakor zaradi njih veliko naučila o sebi.

Morda najino bivanje v Coral Bayu ni bilo povezano s tem, da sem v kariernem smislu veliko pridobila, sva s tem privarčevala za nadaljnje potovanje, kar je bil tudi prvoten namen. In če v študentskih letih nisem delala kot natakarica – oziroma sem, ampak morda kakšen teden, preden sem uvidela, da sem za to popolnoma nesposobna, pa sem zdaj to nadoknadila in se tudi tega naučila. Glede na to, kakšne naravne danosti sva imela praktično pred vhodnimi vrati, od koralnega grebena, ki je v Avstraliji po velikosti in raznolikosti morskega življenja takoj za Great Barrier Reefom, do peščenih sipin in neverjetnih sončnih zahodov, sva z bivanjem v Coral Bayu prav zadovoljna.

Vsekakor pa je zdaj napočil čas, da se ponovno podava na pot, da vidiva nekaj novega, da doživiva nekaj novega in da srečava nove ljudi. Iz Pertha bova potovala v Tajvan, ki so ga pred stotimi leti še imenovali Formoza in kjer je Alma doživela vrsto dogodivščin. Zelo se veseliva obiska Tajvana, kjer bova ponovno lahko spoznavala kulturo, ki je tako drugačna od naše, zahodnjaške. Prav gotovo bo potovanje po Tajvanu nekaj prav posebnega, kot je to bilo v vseh deželah, ki sva jih do zdaj obiskala, je pa res, da so prebivalci otokov še posebej samosvoji in to v pozitivnem smislu. S tem se najino potovanje po Avstraliji ne bo končalo, saj bova po Tajvanu prišla nazaj v Perth.

Od Pertha pa imava načrt potovati čez jug Avstralije na vzhodno stran, vključno s Tasmanijo in upam, da nama uspe priti vse do Darwina ali pa vsaj do Cape Yorka, polotoka, ki leži v današnjem Queenslandu in je najbolj severna točka Avstralije. Prvi Evropejec, ki je dokumentiral odkritje Avstralije in je prvič na kopno današnje Avstralije stopil prav na Cape York polotoku, je bil Nizozemec Willem Jansz. Na splošno pa je polotok znan po neokrnjeni in čudoviti naravi ter tudi po aboriginskih skupnostih, ki na polotoku še danes živijo. Zanimivo se mi zdi predvsem to, ker za potovanje po njihovem ozemlju potrebuješ dovoljenje skupnosti.

Preden sem obiskala Avstralijo, sem velikokrat slišala: "To je dežela angleških zapornikov", ali "Avstralci, so potomci angleških lopovov". Seveda tako preprosto ni, je pa v zgornjih izjavah vseeno nekaj resničnega. Do leta 1782 je Anglija svoje zapornike izvažala v Združene Države Amerike, ki pa je po tem, ko je bilo konec državljanske vojne, zaprla svoje meje in ni več sprejemala angleških zapornikov. Zapori v Angliji so bili prepolni, saj je bilo veliko prebivalcev zaradi brezposelnosti, ki jo je industrijska revolucija prinesla s seboj, bilo prisiljeni za preživetje krasti. Pri tem pa so bile kazni za ukradeno stvar, ki je bila vredna približno en takratni Šiling (približna vrednost danes bi bila 5 evrov), izredno visoke oziroma dovolj, da so te z ladjo poslali na drugo stran sveta.

Zato je Angležem "odkritje" Avstralije prišlo zelo prav tudi zaradi bližine Kitajske in možnostih medsebojnega trgovanja. Najbolj pomembno za Angleže pa je bilo, da so se "znebili" zapornikov in predvsem zato so začeli s kolonizacijo Avstralije. Leta 1784 je Anglija poslala na pot floto enajstih ladij, ki jo danes imenujejo the First fleet, s približno 800 zaporniki in okoli 600 pazniki, ki so 26. Januarja leta 1788 prispeli v Port Jackson in bili prvi člani kazenske kolonije. Na ta dan pa danes po vsej Avstraliji praznujejo Australia Day, se pravi dan ustanovitve Avstralije, kar je seveda precej sporno glede na to, kako so po tem, ko so prispeli v Port Jackson v današnjem New South Walesu, ravnali z resnično domorodnimi prebivalci Avstralije. Zato ni čudno, da veliko domorodnih skupnosti dandanes ta dan imenuje dan invazije ali dan žalovanja in poziva k spremembi datuma tega praznika ali celo zahteva njegovo ukinitev.

Med prebiranjem o zgodovini Avstralije pa me je zelo tudi zanimalo, kako je bilo z ženskami, s pravicami in na sploh, če so tudi ženske zapornice poslali v kazensko kolonijo. Naletela sem na zelo zanimivo zgodovinsko zgodbo, in sicer o ladji Lady Juliani. Lady Juliana je bila ladja s samo ženskimi zapornicami in ena ladja izmed šestih, ter del t. i. Second fleet oz. Druge flote, ki je prispela v Sydneyjski zaliv leta 1790. Ladjo, na kateri so pripotovale tatice in prostitutke, pa so angleške oblasti poleg dveh ladij s hrano in oskrbo poslale, ker je bilo število moških prebivalcev v koloniji številnejše od ženskih in ker so imeli precejšnje težave pri pridelovanju lastne hrane. Predvsem pa so poslali Lady Juliano na pot, ker so želeli, da se število prebivalcev v novi koloniji poveča ter tako poskrbeti, da bo njihova kolonija preživela.

Na povečanje kolonije ni bilo treba dolgo čakati, saj so moške potnike, ki so bili največkrat oficirji, spodbujali, da bi stkali ljubezenske vezi s kaznjenkami že med potovanjem v Avstralijo. Potovanje z ladjo iz Anglije v Avstralijo je trajalo skoraj eno leto in zasledila sem podatek, ki pravi, da je kmalu po prihodu v Avstralijo 37 žensk rodilo, to pa naj bi bilo točno število moških, ki so bili kot pazniki zaposleni na ladji z ženskimi kaznjenkami. Že eno leto po prihodu druge flote pa so na veselje vseh poželi prve pridelke s polji in prihod žensk v kazensko kolonijo je dal moškim kaznjencem perspektivo za boljšo prihodnost.

Ženske so tako enkrat več v zgodovini prispevale k rešitvi situacije, a vseeno bi strupeni jeziki lahko rekli, da je prihodnost britanske Avstralije pravzaprav bila zgrajena na ramenih angleških zapornikov in angleških prostitutk. Ko sem se tako s kolegicami iz kolektiva, ki so Avstralke, pogovarjala in sem malce povprašala o njihovi zgodovini, mi je ena z veseljem začela pripovedovati, ja, s ponosom mi je povedala, da je bil eden njenih prednikov zapornik v Angliji, ki je bil poslan v kazensko kolonijo. Tudi Alma v njenem potopisnem delu omeni, da so britanski kaznjenci, ko so prispeli v Avstralijo, živeli pod zelo težkimi pogoji, da pa so pozneje, ko so si opomogli, bili prekletstvo za vse svobodne priseljence in različne domorodne skupnosti, saj so jih redno napadali in ničkolikokrat pretepali in oropali.

Dandanes pa bi naj bilo približno 20 % prebivalcev Avstralije, katerih predniki so bili angleški kaznjenci. V osemdesetih letih procesa kolonizacije so iz Anglije pripeljali približno 160.000 obsojencev v Avstralijo, sprva so bili zaradi njihove kriminalne preteklosti zelo stigmatizirani, danes pa je v družbi precej popularno, če imaš prednika, ki je kot zapornik prišel v Avstralijo. Kar nekaj potomcev teh kaznjencev danes predstavlja pomembne osebnosti v avstralski družbi. Free settlers oz. svobodni priseljenci so v Avstralijo prihajali z upanjem na boljše življenje kmalu po ustanovitvi kazenske kolonije. V obdobju med letoma 1793 in 1850 je prišlo približno 200.000 priseljencev iz Anglije.

Avstralija je zagotovo država priseljencev, saj je od kolonizacije naprej v Avstraliji iskalo srečo več kot 10 miljonov priseljencev in je država iz kazenske kolonije v dveh stoletjih napredovala v moderno multikulturno družbo. V popisu prebivalstva v Avstraliji, ki so ga opravili v letu 2016, poročajo, da je priseljencev v Avstraliji 6,9 milijona, kar je skoraj 30 % vseh prebivalcev Avstralije in od tega največjo skupino priseljencev predstavljajo priseljenci iz Anglije, sledijo priseljenci iz Nove Zelandije in nato priseljenci iz Kitajske.

Po obisku Tajvana, potem ko se bova vrnila v Perth, bova lahko spoznala tudi druga večja mesta Avstralije, kot so Melbourne, Sydney, Brisbane in Adelaide, ki jih je obiskala tudi Alma. Verjetno bova še kje drugje v Avstraliji poprijela za delo, čeprav sva tukaj veliko delala in kar nekaj zaslužka lahko privarčevala, pa denar, če ni rednega prihodka, polzi kot pesek skozi prste.

Ob zaključku najinega bivanja v Coral Bayu, kjer sva preživela kar nekaj mesecev, pa sva se odločila oditi na sprehod po vasi in malce pofotografirati ter si predvsem vtisniti v spomin dogodke, povezane s tem krajem. V prihodnjem tednu bova še posebej uživala v stvareh, ki sva jih rada počela tukaj, zato ker se bliža trenutek, ko bo vse zadnjič. Zadnjič bova snorkljala v predelu, kjer so korale videti kot sivkino polje, zadnjič se bova kopala in plavala v zalivu, zadnjič bova na hribčku, za kamnom zavila na desno, od koder bova opazovala, kako se sonce počasi potopi v morje. Rekla bova: Zbogom Coral Bay! In nato se bova z najino staro kripo in vso prtljago ter z vsemi novimi izkušnjami polna pričakovanj odpeljala proti 1200 km oddaljenemu Perthu.