V pekarni je postalo vse tišje, pa vendar so obiskovalci še kar prihajali v Coral Bay na počitnikovanje. V pekarno je prišel gospod, ki je, potem ko je naročil in plačal priljubljeno angleško pito, odšel in se čez nekaj minut vrnil z vprašanjem, ali sem kje videla njegov kovček. Zato sem mu odgovorila, da se ne spomnim, da bi v pekarno prišel s kovčkom, pa mi je v smehu odvrnil, ne kovček, ampak da išče ključe od avta. Šele takrat sem razumela, da gospod išče svoje keys in da ni vprašal za case, kot je bilo to slišati zame.

Zaradi dogodka v pekarni, ko sem stregla gospoda, ki je zelo "zavijal" po avstralsko in sem ga tudi drugače kar težko razumela, me je predvsem začelo zanimati, kako se je avstralska angleščina razvila.

Ne samo, da me jeziki in posebnosti jezikov, narečja in vse, kar se govornega sveta tiče, zelo zanimajo, mislim, da samo z znanjem jezika določene dežele in njegovim razumevanjem lahko zares spoznamo in se približamo tuji kulturi. In včasih pozabimo na to, koliko kulturnega bogastva nam prinaša znanje jezika.

Alma se je tega še predobro zavedala, saj je z odliko končala preverjanje znanja osmih jezikov na londonski šoli Society of Arts ‒ v osmih jezikih! ‒ največ jezikov pa se je naučila in utrdila prav v času, ko je bivala v Londonu. Vsakdo, ki se v odraslih letih poda na pot učenja tujega jezika, ve, kako discipliniran in motiviran moraš biti, in koliko truda moraš vložiti, da se jezika naučiš. Alma je vsekakor bila zelo zelo pridna glede tega, ja, prav zagrizena, saj si je naredila urnik učenja jezikov, ki se ga je tudi striktno držala in v učenje je vložila veliko truda. Velikokrat se je v pri učenju tujih jezikov tudi na pamet učila pesmi in si na tak način popestrila učenje. Napisala je tudi slovar v desetih jezikih, ki ga je s seboj vzela na potovanje in ga je verjetno tudi med potjo pridno dopolnjevala.

Znanje jezikov mi je že velikokrat olajšalo kakšen položaj, v katerem sem se znašla, sploh pa se mi zdi, da v Evropi več ljudi govori več tujih jezikov kot drugje po svetu, kjer sva do zdaj potovala. Verjetno zaradi bližine sosednjih držav in zaradi mobilnosti, ki nam jo Evropska unija omogoča.

Med brskanjem po spletu sem tako naletela na različne članke o avstralskem narečju. V avstralščini se najde veliko besed, ki imajo npr. v Angliji ali v ZDA drugačen pomen, ali pa celo uporabljajo fraze, ki jih sicer v Angliji in v ZDA ne, tako Avstralci npr. pozdravijo z G' Day (Good Day), v Angliji in ZDA pa tega pozdrava ne uporabljajo. O avstralski angleščini in o tem, kako je ta predvidoma nastala, pa sem prebrala kar nekaj zanimivih teorij. Najbolj nenavadna je bila ta, da naj bi se njihovo narečje razvilo predvsem zato, ker naj bi prvi Angleži, ki so prišli v Avstralijo, prevečkrat pregloboko pogledaliv kozarec, pravzaprav naj bi se to dogajalo vsak dan in zato naj bi pri govoru začeli "zavijati" in drugače naglaševati besede, kot je bilo pravilno.

Angleški jezik je v Avstralijo prispel pred približno dvesto leti s prihodom Angležev. Potniki na angleških ladjah so bili iz različnih delov Anglije in tako je vsak posameznik prinesel nove besede in nova poimenovanja. Avstralsko narečje se je tako začelo razvijati leta 1770, ko so Angleži prispeli v Avstralijo. Tako pozna "avstralščina" kar nekaj posebnih fraz in pregovorov, ki so se razvili zaradi odmaknjenosti od mame Anglije in tudi zaradi aboriginskih besed, ki so jih prevzeli. Danes jih je okoli 500, a število še raste, saj venomer dodajajo aboriginske besede v angleški slovar. Največkrat se je to dogajalo, ker evropski priseljenci niso imeli poimenovanja za npr. živali in naravo, ki jih je obdajala, zato so zanje uporabili aboriginska poimenovanja.

Eno najbolj prepoznavnih aboriginskih poimenovanj, ki so jo prevzeli v angleški jezik, je zagotovo ime kangaroo, torej kenguru, kot velikega, poskočnega vrečarja imenujejo Guugu Yimidhirr Aborigini iz severnega dela zvezne države Queensland. Oni bi besedo kenguru sicer zapisali tako: gangurru in prvi Evropejec, ki je besedo kenguru slišal in zapisal, naj bi bil slavni James Cook, ki je leta 1770 prispel v Avstralijo. Pred prihodom angleških naseljencev, pa je bila prav Avstralija ena izmed jezikovno najbolj raznolikih dežel na svetu, saj je obstajalo okoli 250 različnih jezikov in okoli 600 različnih narečij. Zaradi prepovedi uporabljanja njihovega jezika, zaradi obdobja, kjer so otroke aboriginov in prebivalcev otokov Torres Strait na silo preseljevali na tisoče kilometrov stran od svojih staršev in družin, in zaradi vsesplošne brezbrižnosti do prvotnih prebivalcev Avstralije pa je število govorcev teh jezikov začelo močno padati in velikega dela teh jezikov danes pravzaprav ne uporablja nihče več.

Danes je živih, torej govorjenih jezikov iz predkolonialnega časa Avstralije še približno 160. V šolah pa jih poučujejo le trinajst. Jezikoslovci in tudi domorodne skupnosti so seveda zelo zaskrbljeni, da bodo vsi ti jeziki v prihodnosti izumrli. Jeziki domorodnih ljudstev pa so ogroženi po vsem svetu, saj naj bi bilo skoraj 40 odstotkov vseh 6.700 teh jezikov, ki se še uporabljajo po svetu, ogroženih in pred izumrtjem, zato so Združeni narodi leto 2019 imenovali za leto jezikov domorodnih ljudstev. S tem pa pri ZN-u želijo opozoriti na to, kako pomemben je jezik ne samo za medsebojno komunikacijo, vzgojo in družbo, ampak predvsem za osebno identiteto, kulturo in zgodovino in zato, ker je govoriti svoj jezik človekova pravica. Dobra novica, ki sem jo v zvezi s to problematiko prebrala, pa je ta, da obstaja pravo gibanje po Avstraliji, sicer še bolj v rokah motiviranih posameznikov, ki mrtve jezike skušajo skupaj z domorodnimi skupnostmi oživiti in so že poželi prve uspehe na tem področju.

Tako je priznani jezikoslovec Ghil'ad Zuckermann skupaj s skupnostjo Barngarla, ki živi v južni Avstraliji v bližini mesta Adelaide, skušal oživiti jezik, katerega zadnji materni govorec je preminil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Rezultat skupnega dela je moderni barngarlovski jezik, ki pa je najboljši približek originalnega barngarlovskega jezika, ki seveda nikoli več ne bo tak, kot je bil, saj so vplivi na jezik od kolonizacije naprej preveliki. Pa vendar ima skupnost spet svoj jezik in to je dober začetek. Zuckermann pa je opazil, da je skupnost prav oživela s tem, ko so začeli razvijati svoj lasten jezik. Zato je kmalu postavil teorijo, ki kaže na to, da so domorodne skupnosti, ki jim uspe ohraniti ali znova usvojiti jezik svojih prednikov, bolj zdrave v psihičnem in tudi v fizičnem smislu kot pa skupnosti, ki so predvsem zaradi zunanjih vplivov izgubile stik s svojimi jeziki. V naslednjih letih pa želi opraviti natančno raziskavo in svoja opažanja tako potrditi. Srčno upam, da bodo raziskave potrdile teorijo, ki jo delijo tudi drugi jezikoslovci, in da bodo skupnosti in za to usposobljeni ljudje dobili večjo podporo pri oživljanju svojih jezikov in da bodo skozi ta proces našli pot do svoje osebne identitete.

Osebno si sploh ne znam predstavljati, da ne bi smela govoriti svojega jezika, in vesela sem, da so bili moji starši tako zavedni in samozavestni, da smo se med seboj doma in tudi na ulici pogovarjali slovensko, čeprav smo živeli v nemškogovorečem delu Švice. Menim, da je to zelo pozitivno vplivalo na razvoj moje osebnostne identitete in na pozitivno samopodobo, hkrati pa se zavedam, da je žal na svetu še zmeraj veliko ljudi diskriminiranih prav zaradi govorjenja svojega jezika. Moji starši bi lahko naredili veliko napako in se z menoj pogovarjali v švicarski nemščini. Namreč, čeprav sta narečje dobro govorila, zanju to ni bil prvi jezik in lahko bi se zgodilo, da bi se zaradi njune nepravilne izgovarjave sama tudi narobe naučila drugega jezika in zaradi tega še dolgo imela posledice pri rabi jezika. Tako sem odraščala dvojezično, se pravi doma slovensko, v šoli in z vrstniki pa sem govorila švicarsko nemščino.

Odraščanje z dvojezičnostjo vsekakor vpliva na razvoj osebnosti in ti skoraj v zibelko položi, da venomer med seboj primerjaš oba jezika in s tem tudi dva kulturna kroga. Morda se je pri meni prav zaradi tega razvilo zanimanje za jezike in odprtost do spoznavanja drugih kultur. Večkrat pa sem pri sebi že opazila, kako uporaba enega ali drugega jezika vpliva na mimiko obraza, na gestikulacijo in tudi na višino glasu.

Kadar govorim slovensko, imam zelo drugačen glas, kot takrat, ko govorim nemško, in moj glas se tudi spremeni, ko govorim angleško. Včasih se mi zdi, da lahko določene stvari bolje izrazim v enem jeziku kot v drugem, in včasih se zgodi, da se ne morem spomniti slovenske besede za kakšno stvar, čeprav se na trepalnice postavim, se pa z lahkoto v tistem trenutku spomnim besede v angleščini ali v nemščini. Takšne blokade skušam zaobiti tako, da skušam razmišljati v jeziku, ki ga bom v naslednjih okoliščinah uporabila, in pri sebi sem ugotovila, da se je število takšnih blokad prav zmanjšalo, odkar razmišljam v jeziku okolice.

V svoj slovar avstralske angleščine pa sem kaj kmalu po prihodu v Avstralijo dodala fraze, kot so "no worries", "G'day", "ow ya goin?" (how are you going?), in pa besede, kot so "mate", "bloke", kar pomeni fant ali moški, "sheila", kar pomeni punca, besedo "ta" uporabijo kot hvala in "barbie" kratko za "barbecue", kot tukaj imenujejo piknik, kjer se peče na žaru. Predvsem pa pred prihodom v Avstralijo nisem razmišljala o tem, da je zelo veliko stvari, po katerih je Avstralija prepoznavna v svetu, pravzaprav aboriginskega izvora. Omenila sem že kenguruja, a tudi imena, kot so koala, bumerang in avstralski kukabura, so aboriginska poimenovanja, ki so jih Angleži prevzeli v svoj slovar.

Jezik je živa stvar, saj se nenehno spreminja in nam lahko tudi pove zelo veliko o zgodovini govorcev jezika in nam omogoči odkriti toliko zanimivih podatkov o kulturi, zato je prav, da o jeziku, ki ga dnevno uporabljamo, s katerim se morda le tako v mimohodu srečamo ali pa se ga učimo, razmislimo, predvsem pa, da cenimo vse jezike, saj nosijo s seboj neverjetno kulturno bogastvo in edinstvene identitete.