Najprej sva se podala na sprehod po najini četrti, kjer je že čez dan vladala gneča, ko je zašlo sonce, pa se je pravzaprav vse skupaj komaj začelo in gneča se je potrojila. Utripajoče luči, velike osvetljene table z napisi, turisti, pomešani v gneči z mladimi Tajvanci, oblečenimi po zadnji modi. Hotel, v katerem sva bivala v Tajpeju, je bil najdražji do zdaj na potovanju po Tajvanu, in lahko rečem, da tudi najbolj nekakovosten. V glavnem mestu je tudi sicer bilo vse malce dražje kot drugje v Tajvanu. Hotel sva imela v mestni četrti Šimending. Bila sva v središču trenutno najbolj hip četrti v Tajpeju, ki je polna trgovin, restavracij in grafitov.

Obiskala sva tajvanski narodni muzej, kjer je Alma proučevala indigene skupnosti Tajvana, ogledala sva si menjavo straže v dvorani, ki so jo zgradili v spomin Sun Jat-Senu, ogledala sva si svetovno znani stolp Tajpej 101 in obiskala najstarejši tempelj v Tajpeju, tempelj Mengija Lonšan. Vseeno pa kar nekaj ogleda vrednih točk nisva mogla obiskati, saj se je, kot se je pozneje izkazalo, Johannes močno zastrupil s hrano. Bilo je tako hudo, da sva morala obiskati zdravnika in da sva na koncu pristala v ambulanti. Na Google Maps sem preverila, kje je najbližji zdravnik, in ker je bil ta le pet minut oddaljen od naju, se je Johannes odločil, da ima še dovolj moči, da do zdravnika odideva kar peš. V tem trenutku sem menila, da bi bilo bolje in varneje poklicati taksi, ki naju bo lepo in hitro pripeljal do ordinacije, pa je Johannes trmasto vztrajal pri svoji odločitvi, zato sem brez veliko prerekanja pod roko in peš peljala k ordinaciji in upala, da bo pot do zdravnika zdržal.

Ko sva prispela v ordinacijo, se je izkazalo, da je bila gospa zdravnica tradicionalne kitajske medicine. Potem ko je Johannesu izmerila krvni tlak, in je ta bil v mejah normale, nama je svetovala obisk ambulante. Ker se je Johannes še zmeraj počutil zelo slabo in skorajda ni imel več svojega telesa pod nadzorom, saj so se mu roke in noge zelo močno tresle, so nama poklicali taksi in nama je zdravnica na listek, ki sva ga nato dala taksistu, napisala ime najbližje zdravstvene ustanove. V ambulanti naju je na vhodu sprejel gospod, ki je v bolnici delal kot prostovoljec, in naju usmeril in razložil, kje je kaj, in dejansko ostal z nama, dokler Johannes ni bil poklican k zdravnici, kar pa se je zgodilo zelo hitro.

Bil je močno dehidriran in čisto brez moči. Po prvem pregledu in oskrbi zdravnice mu je bilo že veliko bolje, vseeno pa ga je zdravnica poslala na rentgensko slikanje in moral je oddati vzorec krvi in urina. Po dveh urah in analizi rentgenske slike ter vzorcev se je izkazalo, da je vse tako, kot mora biti, in ker je lahko tudi že nekaj malega pojedel in popil, medtem ko sva čakala na rezultate, mu je zdravnica predpisala zdravilo proti slabosti in glavobolu ter mir in počitek. Tako sva si Tajpej pravzaprav lahko ogledala le v enem dnevu, saj sva po dnevu, prebitem v ambulanti, naslednji dan preživela v hotelski sobi, kjer je Johannes zbiral moči. Že tako ali tako ni prijetno, ko zboliš, je pa vse skupaj še huje, ko zboliš v tujini. Čeprav se lahko sporazumevaš v angleškem jeziku, si v takšnem trenutku želiš tistega domačega občutka, ki ti daje velikokrat, verjetno nezavedno, tudi občutek varnosti in ti vso zadevo olajša. In ta občutek je še hujši, ko se zaveš, da ti v tistem trenutku manjka vse, kar imaš doma, saj spiš v tuji sobi, pokriješ se z odejo, s katero se je že na tisoče ljudi pred tabo pokrilo, včasih si v položaju, kjer si tuš in stranišče deliš še s tujci, ti pa si bolan in si takrat tega seveda nikakor ne želiš.

Naslednji dan, potem ko sva ves dan bolj kot ne prebila v hotelski sobi in počivala, sva zvečer šla na kratek sprehod po soseski in si ogledala dogajanje. Johannes je čez dan pojedel kar nekaj okrepčilnih juh in popil zelo veliko vode, tako da je dobro prihajal k močem. Večerni sprehod pa sva kar hitro končala, saj nama je bil ves cirkus pred vrati v tem trenutku čisto preveč. Naslednji dan sva šele pozno zvečer letela nazaj v Perth prek Singapurja, zato sva vse počasi spakirala in se pripravila na odhod in odšla do železniške postaje, kjer sva v omarice zaklenila nahrbtnike in se odpravila malce naokoli. Želela sva namreč kupiti nekaj dodatkov za Johannesovo kamero, ki naj bi jih tukaj prodajali po nižji ceni kot drugod, saj zelo veliko tehničnih zadev izdelajo prav v Tajvanu.

Na poti z železniške postaje, ki je ogromna in ima poleg vseh peronov železnice in postaj podzemne železnice še megalomanski podzemni nakupovalni center, naju je na stopnicah v angleščini nagovorila gospa, ki naju je prosila za drobiž. V Tajvanu nisva videla veliko brezdomcev, pravzaprav sva jih videla le nekaj v Tajpeju, kar verjetno pomeni, da gre Tajvancem kar dobro ali pa da imajo tudi v Tajvanu veliko ljudi, ki živijo na pragu revščine in da sicer imajo streho nad glavo, a živijo v popolnoma neprimernih domovih in okoliščinah. Navadno z Johannesom ljudem ne dajeva denarja v pomoč, ampak poskusiva pomagati kako drugače, tako da kupiva nekaj za žejo in lakoto. Tudi tokrat ni bilo drugače, z gospo sva šla v trgovino, da si je lahko izbrala nekaj hrane in pijače, na koncu sva ji pa še vseeno podarila nekaj tajvanskih dolarjev.

Povedala nama je, da je pred kratkim izgubila službo in stanovanje, ker ni morala več plačati najemnine, da zdaj skuša dobiti novo službo in da spi v domu za brezdomce, kjer ji pomagajo. Ko sva vprašala, ali ji družina ali pa prijatelji ne morejo pomagati, nama je zaupala, da staršev in družine nima več, prijateljev pa ni prosila za pomoč, saj jim ne želi biti v breme. Takšnih zgodb in usod je ogromno, vsepovsod okoli nas, in včasih se sprašujem, zakaj nam je tako težko vprašati oz. prositi za pomoč. Vsakemu se zaradi niza dogodkov, včasih je tudi že eden dovolj, lahko zgodi, da pristanemo v položaju, kjer bomo potrebovali pomoč družine, prijateljev, znancev ali celo neznancev, zato nikogar ne bi smelo biti sram prositi kogar koli za pomoč, če jo zares potrebujemo. Gospa nama je bila zelo hvaležna za pomoč in v slovo sva ji zaželela vse dobro.

Zadovoljna, da sva ji vsaj malce lahko pomagala in morda tako le polepšala dan, sva se odpravila naprej do ulice, kjer so imeli trgovine, specializirane za fotoaparate in telefonijo. Vmes sva se ustavila še v masažnem salonu, ki jih je zares ogromno po Tajvanu. Oba sva si privoščila masaže nog, ki so bile po tem, ko sva skoraj tri tedne aktivno odkrivala Tajvan že zelo utrujene. Lahkih nog sva se nato še malce sprehajala po Tajpeju, odšla na večerjo in se počasi odpravila spet na železniško postajo. Z železniške postaje sva kar hitro prispela do letališča, kjer sva svoji kartici za prevoz, ki delujejo po enakem principu kot naša ljubljanska kartica Urbana, le da velja po vsem Tajvanu, podarila naprej prvim turistom, ki so nama prišli naproti. Namreč, ko sva midva prispela, nama je parček, ki je odhajal iz Tajvana, v dar podaril kartice in nama razložil, kako delujejo.

Podobno presenečena in hvaležna, kot sva midva bila, ko sva dobila kartico v dar, se nama je nizozemski par zahvalil in tako se je krog sklenil. Verjetno bosta tudi onadva, ko bosta zapustila Tajvan, kartice podarila naprej in tako dalje in dalje. Zanimivo, koliko lastnikov sta ti dve kartici že zamenjali, sprašujem se, kakšne vtise in kakšne izkušnje so vsi lastniki teh kartic imeli pred nama in koliko novih lastnikov bodo kartice še imele in koliko zgodb se bo s temi istimi karticami v žepu še razvilo. Midva sva se v Tajvanu, razen neljubega dogodka z zastrupitvijo hrane, imela zelo lepo in naučila sva se veliko novega. Otok, na katerem je lahko priti od točke a do b in ki se nama je zdel popolnoma varen za potovanje, nama bo ostal v spominu po zelo prijaznih domačinih, dobri hrani, zelo lepih templjih in še zanimivejših verstvih in filozofskih prepričanjih in lepi naravi.

Z obiskom Tajpeja sva končala najino potovanje po Tajvanu in se od otoka sanj ne prav rada poslovila. Upam, da se bova nekoč, kot nama je zaželel gospod, ki sva ga srečala v Konfucijevem templju v Tainanu, vrnila v Tajvan z najinimi otročki. Zdaj naju še čaka približno šestmesečno bivanje v Avstraliji, in to je čas, ki ga bova izkoristila za potovanje, odkrivanje in za delo v Avstraliji. Vmes bova še obiskala Novo Zelandijo, kako bova nato naprej potovala po Alminih stopinjah, pa se še nisva popolnoma odločila, a se bo s časom pokazalo.