Peljala sva se do mesta Bunbury, čez mesto Busselton vse do zelo znanega mesta Margaret River, ki je znano po dobrih vinih, saj v njagovi okolici najdemo izjemno veliko vinogradov, ki proizvajajo rujno kapljico. Bolj kot sva se vozila proti jugu, bolj je postajalo zeleno. Iz Margaret River sva se peljala čez Blackwood Forrest do vasi Nannup, kjer je bilo najbolj zeleno in kjer sva prvič tudi spala v svojem novem avtu, na postelji, ki jo je Johannes izdelal.

Mestece Nannup leži malce v notranjosti države in obdajajo ga gozdovi z velikimi karijevimi drevesi. Eucalyptus diversicolor ali karri, kot ga domačini imenujejo, lahko zraste vse do devetdeset metrov višine, a po navadi doseže višino med desetimi in šestdesetimi metri. Cesto, po kateri sva se peljala, so obdajala samo takšna ogromna drevesa kari in jarrah in pogled na ta ogromna drevesa je bil naravnost čudovit. Končno se bom lahko sprehodila po pravem gozdu tudi v Avstraliji, sem se v mislih veselila, ko sva se tako vozila mimo teh prelepih zelenih orjakov.

Ustavila sva se na parkirišču, majčkeno pred vasjo Nannup v poznih popoldanskih urah, da bi pripravila vse za nočitev. Parkirišče sva našla s pomočjo spletne aplikacije, ki prikazuje različne možnosti kampiranja po vsej Avstraliji. Da bi prihranila toliko denarja za nadaljnje potovanje, kot je to le mogoče, se zmeraj odločiva za kampiranje na parkirišču, kjer je to dovoljeno in predvsem kjer je prenočitev zastonj. Kampiranje v Avstraliji namreč ni poceni, za šotorjenje je povprečna cena za prenočitev 50 dolarjev, parcele, ki nudijo uporabo elektrike, pa so še dražje. Seveda zaradi tega, ker prenočiva na parkiriščih in postajališčih, velikokrat nimava tuša, stranišča ali kuhinje, sva pa zato postala prava mojstra v tem, da se znajdeva tudi v takšnih okoliščinah in kljub temu, da nimava pri roki kopalnice in podobnega, vseeno skrbiva za higieno in za to, da se dobro prehranjujeva.

Ne samo, da imajo v Avstraliji velikokrat prhe na plaži, tudi v centrih za turistične informacije imajo pogosto kopalnice, kjer lahko za majhen znesek, ki je bolj kot ne simboličen, skočiš pod prho, včasih pa tudi zadostuje plavanje v morju. Na mestih za piknik imajo plinske žare, kjer si lahko vsak obiskovalec kaj speče in skuha. Tako vesela, da imava gozd okoli sebe in da se bova končno lahko sprehodila pod ozelenelimi krošnjami, sem skočila iz avta, takoj ko sva prispela na postajališče pred vasjo Nannup. "To je popolnoma drug svet," sem od veselja vzkliknila, a veselje ni trajalo dolgo, saj so me, glej ga zlomka, skoraj sva jih že pozabila, takoj, ko sem to vzkliknila, tudi že napadle zares nadležne avstralske muhe. Nadela sva si naglavne mreže, postavila posteljo, si pripravila večerjo, ki sva jo zaužila kar v avtu in nato sva hitro zaspala.

Naslednje jutro sva se zelo zgodaj zbudila in se odpravila na ogled vasi Nannup. V jutranjih urah sva našla prisrčno in zaspano vasico, ki pa se je komaj prebujalo. Ob 7:00 zjutraj se še ni prav veliko dogajalo, verjetno se v vasi Nannup nikoli zares veliko ne dogaja, je pa vseeno vredna obiska. Najprej sva se sprehodila po vasi in hitro ugotovila, da je tesno povezana z izumrlim tasmanskim tigrom, kot Avstralci imenujejo volka Thylacinus cynocephalus, saj sva upodobitve volka videvala na vsakem koraku, od slik do kipov skratka vsepovsod po Nannupu so bili upodobljeni tasmanski tigri. Ta žival je uradno izumrla v letu 1936, ko je v živalskem vrtu v mestu Hobart na Tasmaniji umrl zadnji primerek. Ne samo, da je tasmanski tiger maskota vasi Nannup, prav od tukaj in iz mesta Busselton posamezniki vedno znova poročajo o tem, da so med sprehodom po gozdu videli tega progastega volka, ki naj bi že izumrl.

Očividci poročajo o tem, da je bila žival pri srečanju zelo zelo plašna in da naj bi zelo hitro zbežala od kraja srečanja. Čeprav ni znanstvenih dokazov, da bi po Avstraliji še kje hodil kakšen primerek tasmanskega tigra, pa so v društvu Thylacine Awarness Group prepričani, da ti volkovi še živijo v njihovih gozdovih. V njihovi regiji sorodnike tasmanskega tigra imenujejo nannupski tigri, ki so manjši. Verjetje v obstoj nannupskega tigra je seveda še ena stvar, ki vasico in njihove prebivalce naredi še bolj simpatične in glede na to, da se v tej regiji gozd zdi neskončen, si lahko predstavljam, da morda pa zares še kje v teh gozdovih živi manjši brat tasmanskega tigra. Na najinem sprehodu po mestu pa sva videla skupino treh nojev, in ko sva zavila k reki Blackwood River, ki teče skozi vasico in nad katero še danes stoji star lesen most, sva v krošnjah visokih dreves videla in slišala prepevati zelo veliko pisanih ptičev. Presenetila sva tudi kar nekaj kengurujev, ki so ravno počivali, in kar nekaj trenutkov in začudenih pogledov z obeh strani smo izmenjali, preden so se kenguruji odločili, da bodo odskakljali čez visoko travo, daleč stran od najinega pogleda.

Nannupska trgovina se je odprla šele ob 8.30, in ker sva bila že kar lačna, sva zavila v edino kavarno, ki je bila ob tej uri že odprta in si privoščila zajtrk. Vasica se nama je zdela zares prisrčna, zato sva želela ostati še eno noč in sva si tokrat najela sobico ob reki Blackwood River, zato da sva dan lahko preživela v vasici in planirala nadaljnje potovanje. Po zajtrku sva se odpravila na daljši sprehod, ki naju je peljal do vodnega stolpa, ki so ga postavili visoko na hribu nad vasjo in iz katerega sva imela zelo dober pogled na Nannup in okolico. Gozd in hribovita pokrajina ‒ kako sem to kombinacijo, ki me tako zelo spominja na našo Slovenijo, pogrešala.

Naslednje jutro sva pot nadaljevala proti nacionalnemu parku D'Entrecasteaux, kjer sva si ogledala klife ob obali in se želela sprehoditi po njih. Šla sva do točke, kjer sva si lahko ogledala klife, ko pa so nama tri dolge črne kače med vožnjo do izhodiščne točke pohoda prečkale pot, sva izlet odpovedala in si kar iz avta ogledala obalo, ne da bi nato še enkrat stopila ven. S tem ko se nisva odpravila na pohod po klifih, sva pridobila nekaj časa, zato sva načrt obrnila na glavo in se peljala proti vasi Walpole, kjer sva obiskala Mount Frankland, graniten hrib, ki so ga v preteklosti uporabljali, in ga še dandanes, za to, da v poletnih mesecih z vrha opazujejo, ali in iz katere strani grozi kakšen gozdni požar.

V Walpole sva se tudi odpravila na sprehod po poti v krošnjah dreves tingle, ki šteje med eno najznamenitejših turističnih atrakcij v regiji. Temu primerno je bilo tudi število turistov, ki so si prišli ogledat ta visoka in zanimiva drevesa v Valley of the Giants. Drevesa tingle zrastejo do sedemdeset metrov visoko in imajo izjemno slabe korenine. Čeprav je krošnja teh dreves zelena, pa imajo debla luknje in to tako velike, da sva z Johannesom lahko brez težav pokončno stala v deblu takšnega drevesa. Tingle, kari in jarrah drevesa sodijo med najvišja drevesa v Avstraliji in spadajo v rod evkaliptov, so drevesa, ki jih najdemo le v jugozahodnem delu Zahodne Avstralije.

Skozi vso regijo pa vodi tudi zelo znani Bibbulum Track, ki vodi vse od točke Kalamunda, štiriindvajset kilometrov vzhodno od mesta Perth, kjer se pot začne in vodi proti jugu, vse do mesteca Albany. Vsega skupaj je pot Bibbulum dolga 1003 km in vsako leto se kar nekaj pohodniških navdušencev poda na to dolgo pot. Pohodniška pot je dobila ime po aboriginskem plemenu Noongar, ki so se tudi imenovali Bibbulum in ki so naseljevali regijo med Perthom in Albanyjem.

Simbol poti Bibbulum je kača Wagyl, mavrična kača iz aboriginske mitologije. Mavrična kača je po aboriginskem verjetju plemena Noongar, stvarnica Univerzuma in ljudi in je ustvarila reke, jezera in živali ter pooblastila člane plemena Noongar, da skrbijo za zemljo, ki so jo naseljevali. Zaradi tega naj bi tudi starešine plemena Noongar imeli sposobnost videnja kačeWagyl.

Regija nama je bila takoj zelo všeč in kar kmalu po prihodu v Walpole sva se odločila, da bova nekaj časa ostala in morda našla službo v bližini. Walpole je zares majhno gnezdo in zato sva v le nekaj urah v vseh poslovalnicah povprašala za delo, a so naju, sicer zelo prijazno, pa vendar vsepovsod zavrnili. Hitro sva se morala potolažiti in nadaljevati pot naprej, nekam, kjer bi našla delo.

Ker sva se tako ali tako počasi želela premakniti bliže južni Avstraliji in obiskati mesto Adelajda, kjer je Alma Karlin prebila kar nekaj časa svojega bivanja v Avstraliji, sva se tudi midva od Walpola začela premikati proti vzhodu države. Zares daleč nisva prišla, saj sva že v naslednjem mestecu, ki se imenuje Denmark, našla delo in kjer se nama je obetal dober zaslužek in še boljše okolje za bivanje. Gozd, zelenje, njive, hribčki, zmerne temperature, čudovite plaže, prijazni ljudje, torej popolnoma drug svet kot pa bolj na severu zahodne obale, kjer sva pred tem prebivala kar nekaj mesecev in kjer je bila pokrajina puščavska, ravna, brez sence in kjer nisva naletela na najbolj prijazne ljudi. Tukaj nama ne bo težko zdržati kakšen mesec, preden se bova premaknila naprej proti vzhodni obali.