Zato sva pred potovanjem razmišljala o nakupu kirurških mask, ki bi jih nosila v letalu in na letališču, pa sva na koncu na to čisto pozabila, sva si pa zato okoli ust in nosu ovila ruti, tako da sva bila videti kot bančna roparja v kakšni stari kavbojki, manjkali so nama le še konja, revolver in ustrezni par škornjev. Na letališču v Perthu in tudi na letalu sva videla kar precej potnikov, ki so nosili kirurške maske, da bi se obranili virusa. Priznati moram, da sem se počutila precej bedasto z improvizirano masko, in tudi pri najinih sopotnikih sem opazila, da niso bili najbolj samozavestni pri nošenju svojih mask.

Johannesu je bilo za vse dogajanje tako vseeno, da mu bolj ne bi moglo biti. Ruto si je potegnil še čez oči in s slušalkami na ušesih vso pot prespal. Ob Johannesovi brezbrižnosti sem si mislila, da je verjetno bolje, da se počutim malce nelagodno, kot pa, da zbolim. Začela sem razmišljati o tem, zakaj se pravzaprav počutim nelagodno. Hitro sem spoznala, da sem prava trapa, in uvidela, koliko mi je pravzaprav še vedno pomembno mnenje drugih in kako velik vpliv ima to name. Kar je seveda precej neumno, glede na to, da je virus resna zadeva, in ne nekakšen ponesrečen modni dodatek, ki ne sodi k temu, kar imaš oblečeno. Odkar potujeva, sem se o sebi že marsikaj naučila, in tudi precej miselnih vzorcev, v katere sem bila prej ujeta, sem se lahko znebila, vseeno pa sem ob dogodku spoznala, da imam pred seboj še kar precej dela. To pa me pravzaprav navdaja z veseljem, saj so to novi izzivi, ki se jih bom lotila, in verjamem, da lahko na takšen način le zmagam. Morda zmaga ni pravi zenovski izraz za to, kar želim doseči, ampak ne bom pretiravala že zdaj, saj sem komaj nekje na začetku poti.

V Denpasar sva prispela nekje sredi noči in na letališču na Baliju so – v nasprotju s perthskim letališčem – vsi zaposleni nosili kirurške maske. Ko sva oddala prstne odtise in uradnikom zagotovila, da v zadnjem mesecu nisva obiskala Kitajske, ter oddala listke, na katerih sva obkrožila, da nisva bolna ali da nimava kakršnih koli simptomov, ki bi kazali na koronavirus, sva poiskala taksista, ki naju je peljal do najinega bivališča v Ubudu.

Naslednji dan sva se po zajtrku sprehodila po ulicah Ubuda in opazila, da so domačini zaposleni z okraševanjem in pripravljanjem na bližajoči se praznik galungan. Galungan je eden najpomembnejših praznikov na Baliju in v tem času domačini še dodatno okrasijo že tako kičasto lepe templje. Praznuje se vsakih 210 dni in simbolizira zmago dobrega nad zlim. Celotno praznovanje traja deset dni, v tem času pa bi naj "naš" svet obiskali duhovi že pokojnih prednikov. Priprava na galungan je precej obsežna in navadno se družine na slovesnosti pripravljajo že mesec dni pred začetkom praznovanja. Ženske pripravijo vse majhne daritvene košarice, ki jih darujejo v hišnem templju, in precej večje daritvene košare, ki jih nesejo v tempelj, ki je navadno v bližini njihovega doma. Daritvene košarice pa najdemo tudi pred vsakim vhodom v hišo, pred vsakimi vrati na dvorišču, pred garažami ter tudi na avtomobilih in motorjih. Lastnica najine rezidence mi je zaupala, da samo za praznik galungan pripravi okoli dvesto takšnih daritvenih košaric, ki navadno vsebujejo cvetlice, manjši kos blaga, različne vrste riževih potičk, sladkorni trs kot tudi dišeče palčke.

Košare, ki jih družine darujejo v domačem templju, se po velikosti razlikujejo od košar, ki jh darujejo v templjih skupnosti, in prav vsaka košarica, ki jo darujejo, ima drugačen pomen in drugačno ime. Ulice krasijo prelepi, iz bambusa narejeni visoki stebri, ki jih še dodatno okrasijo s kokosovimi listi, cvetovi in z različnimi okraski, te pa navadno izdelajo in postavijo moški. Tako so ulice zelo pisane in penjorji, kot se imenujejo visoki okraski iz bambusa, visijo pred vsako hišo. Vsak penjor je unikat, saj ga vsaka družina izdela drugače oz. uporabi drugačno cvetje in drugačne vzorce ter materiale. V vsakem najdemo poličko, kamor družine lahko položijo daritvene košarice, te pa vsebujejo včasih čokolado, včasih pa tudi kakšno pivo. Zato bi se lahko ure in ure sprehajala po ulicah Ubuda in občudovala vse prelepe in tako raznolike penorje.

Na galungan vsi člani družine oblečejo najlepše tradicionalne obleke in zjutraj, potem ko so darovali in pomolili v hišnem templju, odidejo v okoliški tempelj, kjer tudi darujejo svoje košare in se pridružijo molitvi. Za galungan se prebivalci mest navadno vrnejo k svojim družinam na vas in skupaj praznujejo vrnitev prednikov ter zmago dobrega. Galungan se sklene po desetih dneh, ko prebivalci Balija praznujejo kuningan, to je dan, na katerega se predniki poslovijo in znova odidejo v svoja posmrtna bivališča. Med desetdnevnim praznovanjem pa naj bi na zemljo prišel vrhovni bog Ida Sang Hyang Widhi s spremljevalci in v tem času blagoslovil vso zemljo. Na kuningan tako z obiskom templja in daritvijo praznujejo konec tega desetdnevnega praznovanja in pospremijo boga in svoje prednike nazaj v nebesa.

Na galungan se vse ceremonije in obiski templjev zgodijo zjutraj, popoldne pa po ulicah srečamo skupine šolarjev, ki izvajajo barong. Gre za skupine ljudi, ki jih sestavljajo bobnarji in ljudje, preoblečeni v Baronga, v nekakšnega leva, ki pleše po ritmih bobnanja. Barong je po balijski mitologiji kralj dobrih duhov in na Baliju verjamejo, da te skupinice s svojim plesom preganjajo zle duhove. Zato se velikokrat zgodi, da družine ali prodajalne tem skupinicam odprejo svoja vrata, saj naj bi s svojim nastopom pregnale vse slabo iz hiš oz. s svojim plesom znova vzpostavile ravnovesje med dobrim in slabim v hiši.

Imela sva torej srečo, da sva na Baliju ujela prav to pomembno praznovanje in da bova tukaj tudi ob prazniku kuningan. Izvedela sva, da se morava na ta dan za obisk templja obleči v tradicionalne balijske obleke. Tako sva lastnico in lastnika vprašala za nasvet, kje bi si lahko izposodila njihovo narodno nošo. "Midva vama lahko posodiva obleke, ni problema," se je glasil odgovor lastnika in že je izginil za vhodnimi vrati. Čez nekaj trenutkov je bil nazaj in v rokah je držal saronge različnih barv in velikosti in nama pokazal, kako morava rute zavezati.

Naslednji dan sva se po zajtrku oblekla in se odpravila do templja v mestu. Opoldansko sonce je izza oblakov močno pripekalo na ulice Ubuda, vsebnost vlage v zraku je bila zelo visoka, midva sva pa v tesno zavezanih sarongih kar malce težko stopicala po pločnikih proti templju. Na poti proti templju sva se seveda ustavila pri vsakem lepo okrašenem kipu, penorju, da sva si ga ogledala in seveda tudi za kakšen posnetek ali dva. Ko sva končno čisto prepotena prispela do templja, pa je bil ta zaprt. "Kako more biti zaprt?" sem se pritoževala. Razočarana sva se hitro podala na iskanje drugih templjev, kjer bi našla domačine pri molitvi, pa so tudi vsi drugi templji že bili zaprti. "Lastnika homestaya bi nama lahko povedala, da se ceremonije izvajajo le dopoldne," je razočarano pripomnil Johannes. Malce poklapana sva se odpravila proti domu, ampak sva si hitro opomogla, saj so se nama z vseh vogalov smehljali domačini, ki so vzklikali: "Beautiful." In bili vidno zadovoljni, da nosiva njihove tradicionalne obleke.

V hiši sva se nato preoblekla in se z lastniki dogovorila za izposojo skuterja, s katerim sva želela nadaljevati potovanje po Baliju. Pozno popoldne sva znova zavila v mesto, kjer sva si privoščila tradicionalno balijsko masažo. Masaže so na Baliju zares zelo poceni, za 90-minutno masažo na osebo sva odštela 90.000 indonezijskih rupij, kar je približno šest evrov. Pri tem gre izpostaviti, da niso vsi masažni saloni kakovostni oz. osebje ustrezno izobraženo. Midva sva tokrat imela srečo z izbiro salona, in ko se bova vrnila v Ubud pred odhodom nazaj v Avstralijo, bova najverjetneje znova obiskala ta salon. Zelo zadovoljna sva po masaži odšla na večerjo v restavracijo Rumah Makan Sanak, v katero so zahajali predvsem domačini in kjer so pripravljali tradicionalno balijsko hrano. V izložbi so imeli postavljene krožnike z različnimi jedmi. Postregli so naju kar pred izložbo, kjer nama je prijazen natakar na kratko razložil, kaj se skriva na različnih krožnikih. Lahko sva izbrala med tremi različnimi prelivi in – kar je v tem koncu sveta še posebej pomembo – tem, da je bila vsa hrana pečena ali skuhana. Ob večerji sva si še naročila mrzel priljubljeni indonezijski napitek, ki je podoben ledenemu čaju, le da na koncu malce zagreni. Večerja je bila izvrstna in tudi precej pekoča. Sita in zadovoljna sva se odpravila nazaj v najino sobo in se počasi pripravila na nočni počitek. Vedela sva, da se morava dobro odpočiti, saj naju je naslednji dan čakala kar dolga pot do naslednjega cilja.