Na Tajvan je prispela iz Kitajske z ladjo Kohoku Maru in kaj hitro je ugotovila, da bo iz načrtovanih nekaj tednov bivanja ostala nekaj mesecev. Prvo poglavje v njeni knjigi Samotno potovanje je naslovila z Otok sanj, kar verjetno že pove dosti o tem, kaj je menila o Tajvanu. Vreme je bilo brez oblačka, je zapisala, poučevala je, lahko je raziskovala, izvedela je veliko o različnih tajvanskih domorodnih skupnostih, rastlinah, hodila je na izlete. In ne samo to, povrh vsega se je še zaljubila. Ja, tako je. Drugič na njenem potovanju jo je povsem zadelo in zaljubila se je do ušes v Japonca, gospoda Ija, kot ga je sama poimenovala. Pri gospodu Iju je namreč pristala in pri njem zaradi priporočila prijatelja iz Japonske tudi stanovala.

Gospod I je imel hišo v Tahoku, kot se je zaradi japonske vlade v Tajvanu takrat imenovalo zdaj glavno mesto Tajpej. Tam je vodil hišo, v kateri je revne tajvanske otroke brezplačno poučeval in skrival gejše, ki to niso več želele biti in so pred svojo usodo pobegnile. Tudi sicer so bila vrata hiše odprta vsem, ki niso vedeli, kako dalje in ki so potrebovali nasvet in pomoč.

A čeprav se je Alma počutila dobro v Tajvanu in je bila zaljubljena, je v zadnjem trenutku ravno zato, ker je želela nadaljevati svoje potovanje in raziskovanje, skorajda pobegnila iz Tajpeja in tako končala razmerje z gospodom Ijem, še preden se je to sploh razvilo. Svojega potovanja in svojih načrtov ter prihodnosti ni želela opustiti zaradi ljubezenskega razmerja.

Ko tako pomislim, kako se je Alma pri sebi odločila za kariero in za odkrivanje novih svetov in zato proti ljubezenskemu razmerju, se zavedam, kakšno srečo imam, da lahko jaz ljubezen in potovanje združim. Seveda je danes drugače, kar se vlog moških in žensk tiče, če takšne tradicionalne oblike še sploh obstajajo, verjetno pa še vedno drži, da s tem, ko se odločiš za razmerje, začneš prirejati svoje cilje in želje tako, da s tem ne boš škodoval razmerju oz. da bo šlo z razmerjem skupaj. S tem ne mislim, da opustiš vse, kar si si zadal, le malce jih prikrojiš novi situaciji in v tem procesu se lahko zgodi, da se cilji zamaknejo, da se preoblikujejo in včasih se jih tudi opusti.

Almo je bilo strah, da bi zaradi ljubezenskega razmerja izgubila svoj fokus in da bi jo to omejevalo pri njenem ustvarjanju, zato sploh ni dopustila, da bi se razmerje lahko razvilo, vedela pa je, da mora zato, da bi lahko nadaljevala potovanje, oditi iz Tajpeja, proč od gospoda Ija. Gospod I je ob novici, da Alma odhaja, zbolel, a jo je kljub temu pospremil do železniške postaje. Iz Tajpeja je odpotovala v Tainan, kjer je stanovala pri misijonarjih in od koder je nato z zlomljenim srcem nadaljevala svojo pot.

Z Johannesom sva se na najinem potovanju tudi za nekaj dni ustavila v Tainanu in nato v Tajpeju, a ker sva se odločila prepotovati otok v smeri urinega kazalca, sva torej pot iz mesta Hualien z vlakom nadaljevala proti jugu, do narodnega parka Kenting, ki leži na skrajnem jugu otoka. V Kentingu ki je zares turistična vasica, in je nastala predvsem zaradi bližine do Kenting narodnega parka in nekaj lepih plaž, je tudi zelo priljubljena destinacija za domačine, ki si želijo oditi na kratek oddih ob morju. Skozi vasico pelje glavna prometna cesta, ki jo povezuje z vsemi večjimi kraji, ki so v bližini, in zvečer se ulica, čeprav še zmeraj po njej vozijo motorji in avti, spremeni v značilno nočno tržnico, kjer se zdi, da je več tisoč stojnic, vsepovsod pa se nekaj cvre in kuha, na stojnicah je v ponudbi vse od sladkega, slanega, jedi z mesom ali brez, nepogrešljivi vonj smrdljivega tofuja vabi iz vseh kotov domačine, ki ga zares obožujejo in v ponudbi imajo neverjetno veliko morske hrane.

Veliko "morske" hrane pridelajo v številnih ribnikih, ki sva jih videla skozi okno avtobusa, ko sva se peljala od železniške postaje v Fang-Liao do vasi Kenting. Za ogled tega narodnega parka sva si izposodila motor, zato ker so poti v parku dostopne tudi motornemu prometu in zato ker so skuterji na otoku priljubljeno prevozno sredstvo.

V nacionalnem parku Kenting sva videla veliko opic makakov, in čeprav se vedno zelo razveselim, če tako lahko vidim žival v svojem naravnem okolju, pa so te opice kar velike. Ena naju je malce presenetila, saj nama je prečkala pot, ko sva se sprehajala po pešpoti, ki naju je peljala do razgledne točke. V trenutku, ko pa sva jo zagledala samo tri metre oddaljeno od naju, sva za trenutek obstala in sledila je poplava misli: "Kaj narediti, če skoči na naju? Kako pravijo že opisi na tablah, da ob srečanju opice ne smeš kazati zob? Zapri usta, Zala! Kam naj splezam, da me ne dobi? Pa saj je vendar opica, ti trapa, verjetno je še prej v krošnji drevesa, preden rečeš a! Kje naj dobim palico? Kako je opico najbolje mahniti, da bi jo odvrnil od tega, da te poškoduje? Kaj, če katerega od naju ugrizne? Kaj, če ima presneta opica steklino?" In še preden sem se prav zavedela, da sem ves ta čas zadrževala dih, je opica, popolnoma nezainteresirana, že izginila v grmovju. Pravzaprav niti ni dvignila glave, da bi naju pogledala.

"Najbolje, da se pogovarjava glasneje, Johi, tako lahko opozoriva, da sva tukaj, in tako se nama bo naslednja opica verjetno izognila," sem predlagala Johannesu. "Ja, je bila kar velika, kaj?" je odvrnil Johannes. Kakšno minutko sva nato razpravljala, kako najbolje odreagirati,in nato sva utihnila. Ker nisem želela, da bi naju opica ponovno tako presenetila, pa sem začela peti – ali pa bolje rečeno – tuliti: "Aaaand I, will always love you!" uspešnico Whitney Houston. Res sem dala vse od sebe, sem pa zdaj, ko pomislim, precej presenečena zaradi izbire pesmi. Ampak katera pesem pa je pravzaprav tista, ki bi najbolje opozorila opice na naju?

Seveda so točno takrat izza ovinka prišli trije obiskovalci parka, ki se jim je moja izvedba zdela precej zabavna, saj so se kar dobro nasmejali, jaz pa sem prav čutila, kako moj obraz postaja vse bolj rdeč. Seveda sem nehala peti in se začela glasno smejati, tako tudi Johannes. Resda moj učitelj glasbe in zborovodja iz osnovne šole ne bi bil kaj preveč ponosen na mojo izvedbo pesmi Houstonove, a sem odvrnila vsaj opice od tega, da bi nama ponovno prečkale pot. Torej: Mission accomplished.

Iz Kentinga sva se z vlakom podala na pot v Kaohsiung, prvo milijonsko mesto, ki sva ga v Tajvanu obiskala. Pristaniško mesto, ki navadno ni na seznamu turistov za obisk, naju je povsem očaralo. Čeprav ima mesto kar nekaj nebotičnikov in velike avenije, po katerih dirjajo mopedi, avtomobili in avtobusi od križišča do križišča na lovu za zeleno lučjo, pa ima mesto takšen sproščen utrip. Venomer malce pihlja, prebivalci so prijazni. No, saj so bili še povsod, kamor sva v Tajvanu prišla, a prav tukaj so nama velikokrat neznanci kar tako na ulici pomahali in se nama v pozdrav nasmehnili. Verjetno je k temu, da sva se dobro počutila v Kaohsiungu prispevalo tudi dejstvo, da je mesto precej umetniško, saj si lahko obiskovalci in prebivalci ogledujejo številne skulpture, arhitekturno zanimive stavbe in različne svetlobne instalacije, ki so razpršene po vsem mestu in ki si jih lahko ogledaš popolnoma zastonj. Tako so stare železniške tirnice opremili z različnimi barvnimi lučmi, ki utripajo, kar si lahko ogleda vsak – vsak dan med sedmo in pol deveto uro zvečer. Zelo nama je bilo tudi všeč, da so veliko območje, ki je prej spadalo pod pristanišče, preuredili v kulturni prostor, kjer je zelo veliko ateljejev, knjigarn in veliko zanimivih trgovinic, kjer prodajajo vse sorte zanimivih izdelkov izpod rok lokalnih ustvarjalcev.

V hotel sva prispela že opoldne, in čeprav je bila uradno prijava v hotelsko sobo komaj ob peti uri popoldne, naju je prijazna receptorka, ki ni govorila angleško in sva se z njo sporazumevala s prevajalno napravo v obliki daljinca za televizijo, v katerega si povedal, kar si želel, in je nato naprava prevedla povedano v angleščino oz. v kitajščino. Včasih je naprava prevedla povedano v popolnoma nerazumljive stavke, ampak v glavnem pa smo se lahko dobro sporazumeli s pomočjo prevajalnika. Prebivala sva v hotelu v eni izmed stolpnic, ki je bil le nekaj ulic proč od pristanišča.

Stolpnica pa je bila tako ogromna, da je poleg najinega hotela gostila v njenih prostorih še tri druge hotele, različne trgovine, masažne salone, stanovanja, pralnico, fitnes, igralnico, nepremičninsko poslovalnico in še vrsto drugih zadev. Bila je prevelika, da bi lahko celo raziskala. Z Johannesom sva ugotovila, da nekomu, ki tukaj stanuje in si najde službo, denimo, dve nadstropji nižje, sploh ni treba zapustiti stolpnice, saj ima vse, kar potrebuje za življenje, v stolpnici. Pri najini receptorki pa sva opazila tisto značilno žvečenje betlovih orehov, kar sva nazadnje videla pri taksistu, ko sva prispela v Hualien. Po vsem mestu sva videvala po tleh značilne rdeče packe, ki nastanejo zaradi pljuvanja "prežvekovalcev" betlovih orehov. V Kaohsiungu sva pa tudi prvič videla prodajalno betlovih orehov za žvečenje.

Žvečenje betlovih orehov je globoko zakoreninjeno v tukajšnji kulturi in oblasti se proti temu močno bojujejo. Uporabniki so prepričani, da je žvečenje betlovega oreha, ki pri njih povzroči občutek ugodja in budnosti, popolnoma neškodljivo, drugače pa menijo v oddelku zdravstvenega ministrstva, kjer se bojujejo proti zlorabi drog, saj menijo, da lahko tovrstno žvečenje povzroči zasvojenost. Ugotavljajo tudi, da se tistim, ki betlov oreh redno žvečijo, prej pojavi bolezen dlesni in da žvečenje povzroča eno izmed oblik ustnega raka. Največjo skupino prežvekovalcev najdemo v poklicih, kot so vozniki tovornjakov in delavci v gradbeništvu, ki si najverjetneje naporni in dolgi delavnik tako lajšajo, da žvečijo betlove orehe. Jabolko spora pa betlov oreh ni samo zaradi tega, ker povzroča zdravstene težave, ampak tudi, ker v obcestnih kabinah iz pleksistekla prodajajo te betlove orehe pomanjkljivo oblečene mladenke in tako pospešujejo prodajo.

Kot sem prebrala, pa se vlada močno bori proti prodaji betlovih orehov, zato so v Tajpeju prepovedali pljuvanje na javnih mestih, kdor pa krši prepoved, ga čaka denarna kazen in obisk odvajalnega programa. Tudi dekletom, ki betlove orehe prodajajo, so prepovedali, da so med prodajo pomanjkljivo oblečena, kmete pa javno pozvali k zmanjšanju ali celo opustitvi pridelovanja betlovega oreha in jim namesto tega predlagali pridelovanje čaja, manga in drugega sadja.

Sicer sva midva videla le klasično prodajalno teh betlovih orehov v obliki stojnice na nekem križišču v Kaohsiungu, a sva se ravno takrat sprehajala brez kamere, tako da sva ostala brez posnetka. Ko pa sva se naslednji dan odpravila, obrožena s kamero in zato, da tudi midva preizkusiva žvečenje betlovega oreha, pa stojnice ali pa križišča, kjer je stojnica še večer poprej stala, nikakor nisva mogla najti. Tako sva nadaljevala najin sprehod po Kaohsiungu, in četudi nisva več našla kakšne druge prodajalne betlovih orehov, sva odkrivala po ulicah druge stvari in je zato nastalo nekaj drugih zanimivih posnetkov.