Še preden pa so se Tajvana polastili Japonci, pa so vse tja do 17. stoletja na Tajvanu ustanavljali svoje kolonije Evropejci. Prvi so otok leta 1583 dosegli Portugalci, nato so jug Tajvana v letu 1624 zasedli Nizozemci, dve leti pozneje pa so Španci na severu otoka ustanovili mesti Keelung in Tanshui. Do približno začetka 17. stoletja so na Tajvanu večinoma živele tajvanske domorodne skupnosti, pozneje pa so v različnih migracijskih valovih na Tajvan prispeli Kitajci, ki so se na otoku naselili in katerih potomci danes predstavljajo večinsko prebivalstvo na Tajvanu. Do konca kitajsko-japonske vojne leta 1895 je tako bil Tajvan v rokah Kitajcev, a so ga zaradi poraza v vojni morali odstopiti Japonski.
Japonska je nato Tajvanu in njihovim prebivalcem vladala vse do konca druge svetovne vojne in petdesetletna kolonizacija Japoncev je pustila marsikatero sled, ne samo v arhitekturi, ampak tudi v sami kulturi. Zato so naju verjetno stavbe zelo spominjale na tiste, ki sva jih videvala po Japonski, tudi table, ki opozarjajo na to, da se npr. na električnih stopnicah pravilno postaviš in tudi pravilno namestiš kovček, da ta ne bi padel ali povzročil nesreče, so bile neverjetno podobne tistim tablam na Japonskem. Bile so namreč opremljene s Pikačuju podobnimi slikicami. Tudi v hotelih, kjer sva prenočevala, so bile sobe in recepcije okrašene z velikimi plišastimi igračami, tako da je bil hotel videti kot hotel za otroke.
Tudi hrana naju je zelo spominjala na japonsko, s tisoč in eno vrsto juhe ramen, le da v Tajvanu v kuhinji uporabljajo veliko več zelenjave. V Tajvanu so prevzeli japonske t. i. škatlice bento, škatle z različno hrano, največkrat z malo riža, malo mesa in dvema vrstama kuhane zelenjave, ki jih največkrat prodajajo na vlaku. A če imajo na Japonskem vesoljskim ladjam podobna stranišča, je v Tajvanu na javnih mestih čisto običajno, da imajo "čučavce" ali, kot jih Johannes imenuje, "luknje v zemlji".
Njihovo življenje se bolj kot ne dogaja ob večerih, na nočnih tržnicah, ki jih pa na Japonskem nisva zasledila. Ljudje in nasploh življenje so se nama tukaj zdeli veliko bolj sproščeni in lahkotni kot na Japonskem. A tudi v Tajvanu veliko ljudi nosi kirurške maske, ženske zato, da se skrijejo pred soncem, nosijo pokrivala z ogromnimi sončnimi ščiti in velika sončna očala.
Smešno, da imamo na zahodu popolnoma drugačne lepotne ideale, kot pa jih imajo prebivalci vzhodnih držav. Če se pri nas radi nastavljamo sončku, da pri tem malce porjavimo, pa je to v Tajvanu in tudi na Japonskem popolnoma drugače. Tukaj je namreč ideal, da imajo predvsem ženske čim svetlejšo polt. Ne samo, da nosijo velika pokrivala, ampak se nasploh skrivajo pred soncem. Vsakič ko sva se na primer peljala z vlakom ali avtobusom, so potnice zagrnile vse zavese. Ali pa se v vsakdanjih okoliščinah, kot je čakanje na prehodu za pešce na zeleno luč, vselej postavijo v bližnjo senco.
V mestecu Hualien, poleg nacionalnega parka Taroko, sta na najino presenečenje nad mestom skoraj vsak dan leteli dve vojaški letali. Ko sva bila na popoldanskem sprehodu po mestecu in iskala nekaj za pod zob, sva naenkrat zaslišala značilen in za nas zelo nevsakdanji zvok teh letal. Presenečena sva se ustavila in z velikimi očmi gledala v zrak, da bi letali po opozorilnem hrupu še videla. Ni trajalo dolgo in čez najini glavi je mimo švignilo prvo vojaško letalo, nato še drugo. Letali sta se čez nekaj minut vrnili in poleteli v drugo smer. To se je ponovilo še približno trikrat in nato letal ni bilo več slišati in videti. Spogledala sva se in prav zares si nisva mogla razložiti, zakaj toliko letijo okoli in zakaj tako blizu mesta. Pozneje pa sva ugotovila, da imajo v bližini mesta Hualien vojaško bazo in da je vojska verjetno vadila. Domačini so bili tega verjetno že navajeni, saj se nihče drug ni ustavil in začudeno gledal v zrak, vsi mimoidoči so hiteli naprej po svojih poteh ali so nezainteresirano opravljali svoje delo.
Človek se pa res hitro navadi na marsikaj, sem si mislila. Malce sva si oddahnila, ko sva ugotovila, da je to, kot je videti popolnoma običajna, vsakdanja zadeva tukaj in da ni kakšen vojaški napad. Če bi to zares bil napad, bi se najverjetneje pripravljal dlje in bi o tem že kaj prebrala v medijih. Čeprav si nisva kaj preveč belila glave, nama je pa bilo vseeno neprijetno, da so vojaška letala tako blizu švigala nad najinima glavama, vedoč, da so kitajsko-tajvanski odnosi venomer malce napeti.
V Južni in Srednji Ameriki je bilo veliko varnostnikov in policistov opremljenih s šibrovkami, tukaj pa pač vojska šviga z letali nad mesti. Ljudi s takšnim nastopom in s kazanjem orožja verjetno prestrašiš in s tem trenutno zagotoviš nekakšen red, ampak močno dvomim, da je to pravi način, kako dolgoročno zagotoviti varnost oz. občutek varnosti v javnosti. Ko sva zapustila Hualien in se najprej premaknila na jug in nato na zahodno stran otoka, letal nisva več opazila. Po nekajdnevnem premoru pa naju je na zadnji dan bivanja v mestu Tainan zgodaj zjutraj zbudil značilen zvok letal. Zunaj je bilo še popolnoma temno in Johannes je vzkliknil: "Cepci," se obrnil na drugo stran in spal naprej. Tudi meni se je to zdela najboljša rešitev, saj sem menila, da gre za običajno vojaško vajo, zato sem tudi sama še zaprla oči za nekaj uric. Pozneje, ko sva že bila na poti z vlakom v Tajpej, pa sva nato prebrala v novicah, da je Kitajska poslala vojaško letalonosilko v Tajvansko morsko ožino in da je tajvanska vojska vse dogajanje opazovala iz zraka z vojaškimi lovci, ki sva jih tisto jutro slišala.
Čeprav se nama je zdelo nemogoče, da bi se zares kaj zgodilo, in sva bila prepričana, da je to bila samo kitajska provokacija, pa to vseeno niso bile preveč dobre novice, zato sva z Johannesom začela razmišljati, kaj storiti v primeru nemirov ali celo izbruha vojne. Zato je, preden se odpraviš na potovanje v tujo deželo, dobro na primer vedeti, kje je konzulat oz. veleposlaništvo, na katerega se lahko seveda obrneš tudi v drugih primerih. V tem trenutku nisem vedela, ali ima Slovenija svoje veleposlaništvo v Tajvanu ali ne, je pa tako, da se lahko kot državljan članice Evropske Unije obrneš na katero koli predstavništvo katere druge države, ki je članica Evropske unije.
Kitajska in Tajvan sta v sporu že od leta 1949, saj Kitajska na Tajvan gleda kot na del kitajskega ozemlja in pretkano izkorišča moč diplomacije, saj ne dovoli, da bi druge države imele uradne diplomatske odnose hkrati s Kitajsko in s Tajvanom, poleg tega pa je Tajvan leta 1971 "izrinila" iz Združenih narodov. Tako tudi Združeni narodi Tajvana ne opredeljujejo kot samostojne države. Prebivalci demokratično vodenega Tajvana so se znašli v težkem položaju, saj jim trgovanje s Kitajsko prinaša dober dobiček, ki jim zagotavlja blaginjo, a se hkrati zavedajo, da jih ravno to trgovanje sili v odvisnost od Pekinga, ki si na Tajvanu želi podobnega sistema kot v Hongkongu. A očitno si mladi na Tajvanu ne želijo takšnega sistema in odvisnosti od Kitajske, kar sva videla v Tajpeju, kjer sva večkrat naletela na podpornike hongkonškim aktivistom.
Seveda naju je zelo zanimalo, kaj imajo povedati, zato sva se opogumila in jih na ulici ustavila in ogovorila. Povprašala sva, za kaj gre oz. zakaj izkazujejo podporo hongkonškim protestnikom. Prijazno so nama pojasnili, da bodo na Tajvanu imeli naslednje leto, februarja, volitve in da si Kitajska močno prizadeva, da bi Tajvan končno priključila celini. Povedali so nama, da prek medijev, ki so pod velikim vplivom Pekinga, širijo novice, s katerimi želijo vplivati na zaupanje tajvanskih prebivalcev v njihove institucije in vlado in tako pridobiti volivce za politike, ki so bolj naklonjeni ideji o kitajski vladi na Tajvanu. "Hongkong podpiramo, ker so se tam protestniki postavili po robu Pekingu in s tem, ko so se borili za svoje pravice, svetu pokazali, kako kruta in nečloveška je kitajska vlada. In ker ne želimo takšnega položaja v Tajvanu, ampak želimo naprej imeti vse pravice, kot do zdaj, ker želimo biti neodvisni." Z željo, da bo izid volitev v njihov prid in da bodo lahko še naprej živeli brez represije, sva se od njih poslovila.
Ljudem v Tajvanu glede neodvisnosti še nikoli ni bilo lahko, saj so si državo najprej podrejali različni evropski kolonialisti, nato Kitajska in Japonska, po drugi svetovni vojni pa na prebivalce spet pritiska Kitajska. Iz srca si želiva, da bodo ljudje v Tajvanu v prihodnje lahko živeli v miru, pod demokratično vlado, se pa zavedava, da kitajske oblasti, četudi bo izid volitev v prid ohranjanju neodvisnosti Tajvana, to najverjetneje ne bo kaj preveč ganilo, sploh pa ji ne preprečilo, da bi odnehala.