Farmer Tim je na štirikolesniku poskušal prignati ovce v hlev s pomočjo ovčarja Sparkyja, Ricka, ki ju je spremljal na motorju in s pomočjo soseda Justina, ki je ovce iskal kar v letalu. Sporazumevali so se prek voki-tokija. Na 300.000 hektarjev velikem posestvu brez pomoči iz zraka večine ovc ne bi našli, posledično strižci ovc ne bi veliko zaslužili in farmer Tim ne bi imel dobrega izkupička od volne. Sosed Justin jima je iz zraka sporočal, kje so ovce, Tim in Rick pa sta se nato odpeljala v opisano smer.

Ovčar Sparky je strpno sedel zadaj na štirikolesniku in čakal na Timovo povelje. Ko je Tim dal ukaz, je Sparky skočil na tla in s strani, ki mu jo je pokazal Tim, začel gnati ovce proti hlevu. Timu in ovčarju je z druge strani pomagal Rick, ki je na motorju prav tako gnal ovce v želeno smer.

V hlevu so bile ovce zbrane v veliki skupni ogradi, iz katere so jih mlajši člani ekipe poskušali razporejati v manjše, ki so bile strižcem bližje in iz katerih so si strižci privlekli tisto ovco, ki so jo nato ostrigli. Ovce so bile plašne in svojeglave ‒ seveda so to živali, ki ne ubogajo na ukaz v smislu: "Pojdi v to ali to ogrado." Morali so jih prignati iz ene ograde v drugo, in če katera ni bila poslušna, so jo prijeli za sprednje noge in jo povlekli v boks. Poleg tega, da Ray dela kot strižec, tudi dresira mlade ovčarje in je zato svojega štirinožnega učenca vsakič vzel v boks, ko mu je zmanjkalo ovc in jih je moral prignati iz velikega v strižčev boks. Povedal mi je, da so farmerji pripravljeni plačati kar lepo vsoto denarja za takšnega ovčarja.

Krepko sem se nasmejala, ko sem med opazovanjem njihovega dela ujela prav svojeglavo ovco, ki je vsakič, ko jo je mladenič že spravil v boks, skočila nazaj čez ograjo in mu na mojo zabavo oteževala delo.

Vsak strižec si ovco privleče iz svojega boksa in si jo nastavi na mesto, kjer jo ostriže. Pred boksom ima števec, na katerega pritisne, ko si gre po novo ovco. Ta kratek sprehod strižcu pride še kako prav, saj si tako malce zravna hrbtenico in preide iz delovne drže, kjer ure in ure visi sklonjen nad ovcami na elastični gugalnici, ki mu daje oporo med striženjem. Ko ovco ostrižejo, jo po "toboganu" spustijo k že ostriženim ovcam na dvorišče. Ko sem prvikrat zagledala kup ostriženih ovc na dvorišču, so se mi kar malce zasmilile, popolnoma gole so stale v kotu dvorišča in zdelo se je, kot da jih je sram, da nimajo več obleke iz volne na sebi. Čakale so na farmerja Tima, ki jih je, ko se je število ostriženih ovc nabralo, preskrbel z vodo in jih spustil nazaj v posebej ograjen pašnik.

Strižci so plačani glede na število ovc, ki jih na dan ostrižejo. Začetniki ostrižejo do sto ovc na dan, izkušeni strižci pa tudi med sto in dvesto ali celo več. Pri vprašanju, kaj jim delo otežuje, so mi povedali, da potrebujejo precej dlje časa, če imajo ovce uši, kar povzroča dredom podobne gmote in tudi večja verjetnost obstaja, da strižci ovco z brivnikom poškodujejo. Za vse poklice v "shearing businessu" so na voljo izobraževanja in tečaji, ki so jih nekateri strižci in drugi delavci ekipe obiskali, seveda pa je za njihov razvoj zelo pomembna praktična vaja, ki jo imajo med delom zagotovljeno, in prav s prakso pridobijo največ znanja. Nekateri člani ekipe so zaposleni že več kot dvajset let in so se preizkusili v različnih vlogah, nekateri pa so še bolj sveži in so z delom v hlevu pričeli pred kratkim. Tako je pred približno letom dni začel svojo kariero kot "wool presser" Randy, ki pa zdaj dela kot strižec in je vidno zadovoljen s svojo službo.

Pregled nad vsem ima "wool classer", ocenjevalec volne, ki ima najvišjo urno postavko in ki glede na kakovost določi, kako bodo volno razporedili. "Wool classer" nadzira delo, šteje in zapisuje število ostriženih ovc, vodi vso dokumentacijo in poroča farmerju ter svojim nadrejenim o napredku. O poklicu ocenjevalca volne sem se pogovarjala z Rebecco, ki je v tem poslu že od svojega štirinajstega leta, pred približno letom dni pa se ji je v hlevu pridružil še mož Josh, ki mi je povedal, da je prišel v stik s tem poslom preko žene Rebecce in da sta ga, ko ga je Rebecca prvič vzela s seboj v službo, dinamika in vzdušje v hlevu popolnoma prevzela. Dejal je, da je v trenutku vedel, da si želi kariero kot strižec. Na vprašanje, kaj to pomeni za par, ki preživi skoraj ves dan skupaj, mi je Rebecca zaupala, da je bilo najprej težko, saj je bil Josh na začetku poln dvomov vase, ker je bil začetnik in da sta se nasploh morala navaditi novih vlog in službenega načina komunikacije. Sčasoma sta se oba navadila in je Josh postal tudi samozavestnejši, pa je postalo lažje in vedno bolje sta se razumela tudi v službi. Zdaj pravi Rebecca, da se prav dobro razumeta in da čeprav na začetku ni bilo lahko, ju skupno delo še bolj povezuje.

Povedala mi je, da moraš imeti kot "wool classer" dobre komunikacijske spretnosti, saj povezuješ delavce, jih motiviraš in tudi razporejaš naloge. Moraš biti dober vodja, ne da bi razkazoval svojo avtoriteto in oceniti moraš, kako se v danem trenutku najbolje odzvati, da bi se situacija kar najbolje razpletla.

Potem ko "wool classer" prinese volno in jo razgrne na mizo iz rešetk, "wool handler", razvrščevalec volne, začne z razvrščanjem volne po navodilih "wool classerja" v ustrezne zaboje. Na koncu pa "wool presser", se pravi prešalec volne, volno v prešalcu spreša, zaboj stehta in nanj natisne oznake. Zaboj volne lahko na mestu pakiranja tehta maksimalno 190 kg, saj pri transportu zaradi vremenskega vpliva pridobi še kakšen kilogram in takrat ne sme presegati 200 kg.

Chris in Tim zapakirane in ustrezno označene zaboje volne zaupata agenciji, ki skrbi za prodajo volne. Agencija volno najprej oceni in jo nato na dražbi proda kupcu, ki ponudi najvišjo ceno. Tako letno s prodajo volne zaslužita približno 30.000 avstralskih dolarjev. Verjetno se farma tudi zato imenuje ovčja farma, ampak bi se lahko prav tako imenovala kozja farma, saj imata dvakrat večje število koz, katerih meso pa na trgu pridobiva čedalje višjo ceno. Tim nama je povedal, da si nikoli ne bi mislil, da bo z rejo koz ustvaril takšen dobiček in da za koze sploh ni treba skrbeti, saj se kar same oskrbujejo in še bolj razmnožujejo. Dejal je, da ima z ovcami presenetljivo veliko dela in da mora zanje veliko bolj skrbeti kot za koze.

Medtem ko sva drugi dan pripravljala kosilo za ekipo v hlevu, je zazvonil Chrisin telefon v kuhinji. Chris se je oglasila in v trenutku prebledela. Čeprav je bil vsak zaposlen s svojim delom, smo opazili, da nekaj ni v redu. Chris je po nekajsekundnem pogovoru odložila telefon, zagrabila ključe od avta in s solznimi očmi vidno razburjena dejala, da se je pripetila nesreča in da mora v avto k voki-tokiju, saj jo tja skuša priklicati Tim.

Ne da bi nam povedala, kaj se je pripetilo, je odpeljala proti hlevu. Zavladala je trenutna panika, saj je tudi Kelly zelo zaskrbelo, nihče namreč ni vedel, kaj se je točno zgodilo in kdo se je ponesrečil, zato je tudi ona zagrabila ključe in se nemudoma v avtu odpeljala do hleva.

Z Johannesom sva po zelo kratkem poskusu ugotavljanja, kaj se je komu zgodilo, prenehala igrati detektiva, saj nisva imela nobenega podatka, ki bi nama bil pri reševanju uganke v pomoč. Tako sva se posvetila nalogam v kuhinji in upala, da nesreča ni bila hujša in da se bo vse dobro končalo. Čez približno dvajset minut se je pripeljala Kelly in povedala, da se v hlevu ni nikomur nič zgodilo, ampak se je nekdo ponesrečil na terenu.

Na terenu pa so bili Tim, Rick in Justin. Tima smo izključili, saj je on poskušal priklicati Chris prek voki-tokija, ostala sta še Rick in Justin. Spet smo skušali ugotoviti, kaj se je pripetilo, a nismo prišli prav daleč z ugotovitvami. Naprej smo se posvetili kuhanju in se poskušali zamotiti s pogovorom, ki pa ni najbolje stekel, pogovarjali smo se bolj kot ne o temah, ki niso imele nekega velikega pomena.

Kar nekaj časa je preteklo, ko je v kuhinjo pridrvela Chris, ki je tokrat še hitreje in z večjim treskom odmaknila resasto, težko in železno zaveso kot sicer. Še vprašati je nismo uspeli, pa nam je že dejala: "Justina sem v avtu peljala do njegove žene, ki naju je čakala na dovozu njihove farme. Ona ga zdaj pelje v bolnico v Carnarvon." Odvrnili smo: "Kako je z njim? In kaj se je pripetilo?" Chris je odgovorila: "Justin je strmoglavil s svojim Cessna letalom, a ne vemo, zakaj. Rick je videl, da se nekaj čudnega dogaja z letalom in se je z motorjem pognal v smeri, kjer je strmoglavil. Nato je o nesreči obvestil Tima in mu sporočil, kje se nahajata. Justin je po pričanju Ricka zlezel iz zmečkanega letala in je šel nekaj korakov, potem pa je omedlel. Rick ga je poskušal zbuditi in je bil po nekaj poskusih uspešen. Justin naj ne bi čutil bolečine, pogovarjal se je in lahko je premikal vse ude, a bil je še precej v šoku in pod vplivom adrenalina." Vsi trije smo bili veseli, da na prvi pogled ni bilo kaj hujšega in smo v en glas vpili: "Kakšna sreča, naj bo vse dobro z njim." Seveda Justin ni bil še čisto čez breg, saj smo čakali, da bodo v bolnišnici opravili vsa slikanja, da bi preverili, ali ima notranje, očem nevidne poškodbe, a smo bili že bolj pomirjeni, saj smo vedeli, da je v rokah profesionalcev.

Na farmi sva tako ali tako vse doživela prvič, kar je za naju že na splošno bilo razburljivo, a po letalski nesreči sem komaj dojela, kaj se je zgodilo in sem v glavi zbirala vsa dejstva, ki so se mi zdela tako neresnična. Kot prvo se mi je zdelo dejstvo, da potrebujejo letalo, da lahko sploh priženejo vse ovce v hlev, tako zelo neresnično in drugače kot pa pri nas. Nato se je pripetila letalska nesreča in kot tretje je pilot, za kar smo bili vsi neizmerno hvaležni, preživel in za zdaj jo je odnesel še brez praske – da, celo hodil in pogovarjal se je. V mislih sem se spraševala: "Kakšna je verjetnost, da se kaj takšnega zgodi?"

Po takšnem dnevu smo si že po končanem delu v kuhinji vsi natočili kozarec vina, preden smo nesli večerjo k strižcem. Chris nam je ob tej priložnosti zaupala, da jo je v trenutku, ko ji je Tim sporočil, da se je pripetila nesreča, vrglo nazaj v preteklost, ko se je na motorju smrtno ponesrečil njun sin. Takrat je bil namreč prav Justin tisti, ki ga je našel in poskušal obdržati pri življenju do prihoda zdravnika, a mu ni uspelo. Tiho, s cmokom v grlu, sem poslušala izredno žalostno pripoved in komaj sem zadrževala solze. Večkrat na najinem potovanju in še posebej ob Chrisini pripovedi sem pomislila na prijateljico, ki je zelo mlada umrla v prometni nesreči in katere smrti ne bom nikoli prebolela. Vsekakor se zavedam, da je smrt del življenja, menim pa, da zares ne preboliš izgube bližnje osebe, sploh pa ne, če je to mlad človek, ki ima pred seboj še vse življenje. Sprejemeš le dejstvo, da te osebe ni več in si pomagaš tako, da pomisliš na lepe trenutke, ki si jih skupaj doživel. Chris in Tim sta velikokrat, ko smo ob večerih skupaj sedeli, pripovedovala o svojem sinu in o vseh dogodivščinah, ki so jih skupaj doživeli.

Pripoved je zaključila z globokim vdihom in me iz misli potegnila nazaj v sedanjost: "Anyway ... pojdimo, strižci so gotovo lačni."

Zagrabili smo vso hrano, jo natovorili v avto in se peljali nekaj sto metrov do hiš, kjer so bili strižci nastanjeni. Glavna tema večerje je bila seveda nesreča in vsi smo bili zelo veseli in olajšani, ko nam je Justinova žena sporočila, da je z njim vse v redu in da jo je odnesel z lažjim pretresom in z zlomljenim stopalom.

Po štirih dneh so strižci skoraj že končali z delom, ovc in ovnov je v velikem boksu začelo primanjkovati. Tim in Rick sta imela bistveno težjo nalogo brez Justinove pomoči iz zraka ugotoviti, kje se ovce nahajajo in jih prignati v hlev, a na koncu je neostriženih ovc ostalo zelo malo. V hlevu je bilo vzdušje zelo dobro, ekipa je počasi zaključevala delo in vsi so se že veselili odhoda domov ter prostih dni. Johannes je zadnji dan dobil priložnost preizkusiti se kot strižec in je priložnost, kot je to svetoval Randy, tudi zagrabil. Ray mu je pokazal, kako in mu malce pomagal, da mu ovca ni ušla, a se je Johi kar dobro znašel in tudi Ray je bil zadovoljen z njegovim delom.

Zunaj se je pripravljala nevihta in napovedovali so obilno količino padavin. Zaradi neprevoznosti peščenih cest po dežju bi bila ekipa primorana še podaljšati bivanje na farmi. Tega niso želeli, zato se jim je po končanem delu kar malce mudilo domov. Večerjo so si vzeli s seboj na pot, na hitro smo se poslovili in morala sva jim obljubiti, da jih bova prišla obiskat. Z veseljem sva to obljubila, saj smo v kratkem času, ki smo ga skupaj preživeli, stkali prijateljske vezi. Začelo je deževati, ekipa pa se je odpeljala proti domu. Ob njihovem odhodu sva bila kar malo melanholična, saj si nisva mogla več predstavljati bivanja na farmi brez strižcev. Naslednje dni je bilo na farmi tiho, Chris in Tim sta odšla v mesto, kjer je imela Chris na tržnici svojo stojnico, na kateri je prodajala pite, meso in mesne izdelke. Midva pa sva te dni imela proste in sva jih izkoristila za počitek in raziskovanje ogromnega posestva farme.