Nekega večera, ko sem se tako sprehajala po plaži in hodila po nizki vodi po plavanju, sem v vodi zagledala skata z zelo dolgim repom, in ker sem bila tako presenečena nad njim in nad tem, da tako mirno plava poleg mene, seveda na varni razdalji, sem začela mahati in tako skušala priklicati moškega in mlajše dekle, ki sta se tako kot jaz sprehajala po plaži, da tudi njima pokažem skata. Prišla sta bližje in pokazala sem na skata in vsa vzhičena vprašala, ali je to manta, pa mi je oče dekleta povedal, da so mante veliko, veliko večje in da je to skat. Pojasnil je, da skati sicer niso nevarni, čeravno ne stopiš nanje, a da je znani voditelj dokumentarnih oddaj o živalih, Steve Irwin, umrl ravno zaradi nesrečnega srečanja s skatom. Tako smo se pomaknili malce bolj vstran, seveda pa ne tako daleč, da ne bi mogli tega trenutka ovekovečiti s fotografijo. Po kratkem čveku sta oče in hči odšla, jaz pa sem si poiskala mesto na plaži, kamor sem se usedla in tako lepo pričakala sončni zahod.

Med šolskimi počitnicami je bilo v pekarni veliko dela, saj je vasica zaradi številnih obiskovalcev prav pokala po šivih, tako sem delala približno deset ur na dan v precej mladem kolektivu, v katerem so člani večinoma backpackerji. Parki za avtodome so bili polno zasedeni, prav tako tudi edini hotel in hostel v počitniški vasi. V Coral Bayu pa so poleg nastanitvenih možnosti še dve trgovinici, tri restavracije, od tega se ena odpre samo ob večerih, pekarna, pošta in prodajalna časopisov ter nekaj turističnih agencij. Coral Bay ima tudi majhno ambulanto, vsak mesec tja z letalom prileti zdravnik za nekaj dni, drugače pa za bolnike in nujne primere skrbijo medicinske sestre.

V parku ni bilo mogoče rezervirati za več dni in je dobil mesto tisti, ki je zjutraj prišel prvi. Zato sva z Johannesom vsak dan tik pred deveto uro zjutraj morala do recepcije in povprašati o možnosti za novo prenočitev. In če je kampiranje gibanje, ki se je začelo pred nekaj leti tudi v Evropi, pa so ga Avstralci vzeli za svojega in na takšen način odkrivajo svojo deželo. In če je še pred leti bilo verjetneje, da so prebivalci vzhodne obale ali prebivalci zahodne obale Avstralije odšli na dopust npr. na Bali ali na Novo Zelandijo, kot pa da bi obiskali drugi del domače obale, so zdaj Avstralci začeli odkrivati svojo deželo in velikokrat gredo na potovanje po Avstraliji na štirih kolesih, kjer imajo s seboj skoraj celo hišo.

Še posebej starejša generacija Avstralcev je odkrila kampiranje zase in tako se je tudi oblikoval izraz Grey Nomads, torej sivi nomadi, ker tako veliko upokojencev potuje po državi v avtodomih in s prikolicami.

Prvič so Evropejci v zaliv Coral Bayja stopili leta 1884, kjer so nato zgradili skladišče za blago in ladijski pomol. Vas je bila pomembna izhodiščna točka za razvoj severozahodne regije Avstralije, saj so tukaj skladiščili in nato po vsem območju razvažali volno in ovce. Danes pa se vas ukvarja s turizmom in z ribolovom. Leži ob grebenu Ningaloo, ki se razprostira vse od Exmoutha do Carnarvona in ki od leta 2011 šteje k svetovni dediščini UNESCA zaradi naravnih danosti in biološke raznovrstnosti. Ningaloo pomeni v aboriginskem jeziku globoka voda in je eden od dveh koralnih grebenov na zahodu Avstralije, dolg 260 kilometrov. Aboriginska plemena so naseljevala pokrajino Ninagloo že veliko pred prihodom Evropejcev in najdbe zatočišč v jamah v bližini Exmoutha pričajo o tem, da so bivali v Ningalooju že pred približno 32.000 leti.

Odkar sva prispela v Avstralijo, se veliko ukvarjava s tematiko dela – kje ga bova našla, kakšno delo bova našla, kako dolgo bova zaposlena, koliko bova zaslužila, koliko morava zaslužiti, da se lahko premakneva dalje po stopinjah Alme Karlin itd. Za naju začetek v Avstraliji vsekakor ni bil z rožicami postlan, kar se iskanja službe tiče in tako je na začetku čutila tudi Alma, ko je prispela v Avstralijo. Ni in ni se ji ponudilo zanjo ustrezno delo. V knjigi Samotno potovanje je zapisala, da ni hotela opravljati vsakršnega dela, ki bi se ji ponudilo, saj bi tako zamudila vse priložnosti za raziskovanje, in da ne bi imela časa pisati, študirati in se duhovno razvijati.

Preden je prišla v Avstralijo, je delala v kar nekaj prestižnih službah po vsem svetu. Tako je na svojem potovanju okoli sveta v Panami delala kot sodna tolmačka, na Japonskem je bila zaposlena na nemškem veleposlaništvu, vmes pa je poučevala jezike, pisala in hodila v knjižnice, kjer je študirala sto in eno stvar o državi, v kateri je tisti trenutek bila. Nikoli pa ni bila zaposlena kot kuharica, sobarica ali pa da bi opravljala kakšno podobno delo. Verjetno pa se pred stotimi leti tudi ni spodobilo, da bi tako izobražena ženska, s takšnim družbenim statusom, kot ga je Alma imela, opravljala dela, ki ne bi bila v skladu s tem statusom.

Velikokrat je morala gledati na vsak kovanec in niti takrat, ko ji je že pošteno krulilo po trebuhu, se ni dala in si je služila denar še naprej s pisanjem in predavanjem in poučevanjem. Sicer je bila Alma dopisnica za več časopisov hkrati po vsej Evropi, objavljali so njene knjige in npr. na Japonskem je redno objavljala članke v časopisu, ki še danes šteje k največjim v državi, Asahi Šimbun, a velikokrat Almini članki niso bili objavljeni ali pa zanje ni dobila plačila in zato je vselej morala paziti na vsak dinar, ki ga je imela.

Alma si je denar tudi večkrat izposodila in vsa posojila vestno vrnila, ko je to bilo mogoče. Sama sem verjetno bolj praktična, kar se tega tiče, in čeprav bi si želela službe, kjer bi lahko npr. poučevala, delala z mediji ali pa v okolju, kjer bi lahko uporabila znanje, ki sem ga do zdaj pridno v službah po Evropi nabirala, za zdaj takšne službe še nisem našla. Dobro, da se je po stotih letih uveljavilo, da je vsako delo častno in da se tudi vsako delo spoštuje. No, vsaj zame je to tako in zato mi sploh ni težko poprijeti za delo, ki ga sicer prej nisem nikoli opravljala in ki ni v skladu z mojo izobrazbo.

Pravzaprav me veseli, da se imam priložnost preizkusiti v različnih službah. Če bi bila zdaj s svojimi 30+ leti v Evropi in bi želela tako skakati iz poklica v poklic, kot to počnem tukaj, to najverjetneje ne bi bilo mogoče brez ustrezne izobrazbe, morda v obliki prakse, a ker je treba plačati položnice, bi morala imeti redni dohodek, in si predstavljam, da bi se bilo doma veliko težje preizkusiti v toliko različnih vlogah. Vsekakor pa je tukaj tako, da imajo za backpackerje na voljo službe v gostilni, na gradbišču in pri obiranju sadja in zelenjave in na splošno kar fizično zahtevna dela, redka pa so dela, ki bi zahtevala znanje tujega jezika, komunikacije, znanje poučevanja ali podobne spretnosti. Poleg tega je veliko bacpackerjev, ki iščejo delo, in zato je prav zagrabiti delo, ki se ti ponudi.

Tako mi je po dveh tednih dela šef pekarne ponudil, da lahko ostanem za dlje časa zaposlena v pekarni. Predlagal mi je, da ostanem vsaj tri mesece, in ker se mi zdi to, da imam koralni greben praktično pred vrati, fantastično in da bova imela priložnost spoznati vso čudovito okolico Coral Baya, sem privolila. S tem, ko sem privolila, da bom delala v pekarni še vsaj tri mesece, sva si z Johannesom takoj lahko odgovorila na vsa vprašanja, ki sva si jih postavljala glede dela, zaslužka in nadaljnjega potovanja. Ugotovila sva, da bom tako dobro zaslužila, da bova lahko vmes odpotovala ponovno po Alminih stopinjah še na Tajvan, preden se bova iz Pertha začela pomikati na vzhodno obalo Avstralije. Vzhodni del Avstralije je vsekakor bolj turističen in po svetu bolj znan, želiva pa si ta del tudi v celoti ogledati, saj je to del Avstralije, ki ga je Alma pred stotimi leti prepotovala, ko je prišla z ladjo s Filipinov.

Po dveh tednih bivanja v parku za avtodome sva se preselila v naselje za delavce, saj sem, četudi nisem podpisala pogodbe, zdaj spadala med "redno zaposlene" backpackerje. Ne samo da sva tako zamenjala posteljo v avtu za sobo s pogradom in plinski gorilnik za kuhinjo s hladilnikom, zamenjala sva tudi svoje nestalne sosede za sodelavce, s katerimi si bova odslej delila hišo.