V posteljo sva odšla že kar zgodaj, saj so nekateri prijatelji naslednje jutro začeli delati že ob pol štirih, midva pa sva se tudi nameravala ob petih zjutraj zbuditi in se ob šestih odpeljati. Seveda sva zjutraj spanje malce raztegnila in zamujala. Večino stvari sva že imela spakiranih, le nahrbtnika in nekaj drobnarij sva še morala zložiti v prtljažnik, ki nama bo za nekaj dni spet služil kot postelja.
Avtomobil je bil kar dobro naložen, saj sva poleg svojih stvari v Perth peljala Johnnyjeva lestev in kovček z orodji. Johnny je pek, ki je prej živel v Coral Bayu in v pekarni dela že več kot dvajset let, zdaj pa živi v Perthu. Svojo ženo je spoznal prav v pekarni, ko je prišla kot popotnica iz Nemčije na delo in potovanje po Avstraliji, in je, potem ko je spoznala Johnnyja, tukaj tudi ostala. Zdaj sta poročena in imata dva otroka, ker pa tukaj ni šole in bolnišnice, sta se odločila, da se preselita v Perth. Tako je Johnny vseeno lahko ostal zaposlen v pekarni po načelu fly in, fly out, kot to tukaj imenujejo – vsaka dva tedna prileti iz Pertha v Coral Bay, ostane dva tedna, opravi svoje delo in nato znova odleti nazaj v Perth k družini. To je v Avstraliji kar razširjena oblika dela in ena izmed rešitev, kako tudi v odročne kraje pripeljati delovno silo.
Tega se držijo predvsem v rudarstvu, ko delavci za nekaj tednov priletijo na kraj dela in potem znova domov za nekaj tednov, saj so po navadi rudniki bolj v notranjosti države v odročnejših krajih.
Johhny je tako dva tedna v pekarni delal od jutra do večera in skoraj kot po tekočem traku pekel pite in druge zadeve, jaz in Stuart sva mu pri tem pomagala in pridno polnila zamrzovalnike ter popisovala število pit, ki jih je bilo po dveh tednih približno 2.500.
Ko se nama je z Johannesom le uspelo zbuditi, sva odnesla še zadnje stvari v avtomobil in glej ga zlomka, prav v tem trenutku je iz svoje hiše, ki je imela vhod čisto blizu naše, stopil vodja pekarne in se od naju poslovil s stiskom roke in zahvalo. Uspelo mi je še vrniti mu ključe sobe in znova je odšel v svojo hišo, medtem ko je odhajal, pa nama je še zaklical, naj se paziva kengurujev, ter prosil, če poznava koga, ki bi bil pripravljen delati v pekarni, naj ga priporočiva, saj potrebuje delavca v januarju. Čeprav slovo ni bilo emocionalno in ne morem reči, da je bil dober in simpatičen vodja, pa sem vseeno zadovoljna, da smo se razšli v prijateljskem duhu.
Kot to vedno storiva, sva odšla še enkrat v sobo in preverila, ali sva zares vzela vse, ter naredila obvezno fotografijo sobe, ki sva jo dodala zbirki številnih sob, v katerih sva na potovanju že prespala. Človek se hitro navadi na marsikaj, ampak verjetno je prav to zame najtežje – navaditi se na tuje postelje. Sploh če pomislim, koliko drugih ljudi je že spalo pred menoj na njih in da npr. po skoraj vsej Južni Ameriki niso uporabljali vroče vode za pranje perila.
Odpeljala sva se do pekarne, da se dokončno posloviva od kolegov, in seveda po kavo, ki sva jo vzela s seboj vsak v svoji termovki. V mesecih, odkar sem skoraj vsakodnevno v stiku s strankami, se nisem morala načuditi, zakaj ljudje tako množično kupujejo kavo v papirnatih lončkih s plastičnimi pokrovi za s seboj. Dobro, razumem, da odideš na pot z avtomobilom in si želiš popiti kavo med vožnjo, ampak zakaj bi si kupil kavo, ki bi jo pil na sprehodu? Ali se ni najlepše v kavarni – ali v tem primeru v pekarni – v miru usesti in tam spiti kavo? Kava za s seboj res ni moj svet, ne razumem tega, to se mi že od nekdaj zdi tako potrošniško. Že tako ali tako je čisto preveč odpadkov vsepovsod po svetu in po navadi je kava v teh lončkih tako vroča, da sem si še vsakič, ko sem si jo kupila, poparila jezik. Sploh pa me je motilo, ko so isti gosti prihajali dan za dnem po kavo za s seboj in vsakič dobili nov lonček in pokrov, najbolj nesmiselno pa je bilo to, da so ta lonček za enkratno uporabo (ki bi ga lahko uporabili še nekajkrat), ko so kavo popili, brezbrižno odvrgli v koš za smeti.
Še zadnjič sva odšla do plaže, se poslovila od zaliva in se odpeljala proti jugu. Po dveh urah in pol vožnje sva z velike severne avtoceste zavila na desno in se peljala proti morju, kjer sva na cesti srečala dva emuja, ki pa sta zbežala, ko sva se jima približala. Seveda sva se za hip iz varnosti ustavila, počakala, da sta bila na varni razdalji, in s fotoaparatom ovekovečila trenutek.
Prva zanimivost, ki sva si jo na najini poti do Pertha ogledala, so bili blowholes, približno sedemdeset kilometrov pred mestom Carnarvon. Blowholes so naravne fontane, ki so nastale zato, ker je morska voda deloma razjedla skalo, in tako vsakič, ko val trči ob skalo z luknjami, ustvari tako močan pritisk, da voda brizgne v zrak. Seveda ni priporočljivo, da stojiš preblizu teh lukenj, saj je že marsikdaj koga z roba pečine takšen curek vode potegnil s seboj v morje. Tik pred morskimi fontanami je postavljena tudi opozorilna tabla, ki z napisom opozarja, da so visoki valovi lahko smrtno nevarni. Najvišji curek vode lahko doseže višino 20 metrov in vsakič, ko voda pljuskne iz skal, kar malce zagrmi.
Ko sva imela dovolj ogleda tega naravnega spektakla in ker naju je tudi že čas malce preganjal, saj sva zjutraj potrebovala več časa, kot sva načrtovala, sva se usedla v avtomobil in se odpeljala do Carnarvona, kjer sva znova dobila dostop do omrežja in spleta in kjer sva nato lahko preverila, na kateri bencinski črpalki ali Roadhousu je najbolj poceni bencin. Aplikacija nama je posredovala podatek, da je Overlander Road House ob izvozu za Shark Bay najboljša izbira, in ker sva imela še kar nekaj goriva, sva se odpeljala dalje. Vmes sva prečkala križišče, kjer stranska cesta zavije proti ovčji farmi, ki je v naju vzbudila najlepše spomine na tam preživet čas, zato sem od vzhičenja zavpila: "Živjo, Chris in Tim ter ovce in koze!" Pomahala sva v smeri ceste, ki vodi do ovčje farme, in nadaljevala vožnjo do Roadhousa in odcepa za Shark Bay.
Shark Bay je nacionalni park, ki se razteza na 22.000 km2 in je zaščiten kot naravna dediščina vse od leta 1991. Ne samo, da v Shark Bayu, kot že ime pove, živi zelo veliko število morskih psov, v parku obstaja tudi zaliv, kjer živijo napol udomačeni delfini, redke vrste morskih želv in Hamelin Pool, kjer so stromatoliti, ki so tako rekoč krivi za razvoj vsega živega na svetu.
Leta 1699 je Shark Bay dobil svoje ime (zaradi velikega števila morskih psov), ime pa mu je podelil William Dampier, ki je takrat drugič prišel v Shark Bay (prvič je v pokrajino prispel deset let prej kot pirat), tokrat pod zastavo angleškega kraljestva. Dampier je načrtoval nekoč obkrožiti Avstralijo in od Shark Baya jadrati dalje proti severu in tako na vzhodno stran Avstralije, a je moral zaradi zelo slabega stanja jadrnice svoje potovanje prekiniti in tako slavnemu Jamesu Cooku prepustil "odkritje" območja v bližini današnjega Sydneyja.
Zelo sem se veselila obiska zaliva Monkey Mia, kjer domujejo napol udomačeni delfini, ki jih lahko nekajkrat dnevno opazuješ pri hranjenju, a sem bila po obisku malce razočarana. V Monkey Mia sva prispela opoldne, ravno pravi čas, da sva še ujela zadnje hranjenje tistega dne. Pri hranjenju je tako, da obiskovalci stojijo na obali, ranger pa stoji v vodi in k hranjenju povabi nekaj obiskovalcev. S tem želijo preprečiti, da bi se delfinov dotikali, in tako ohraniti njihov naravni način življenja. Je prava turistična predstava, ki je ne bi več želela obiskati, saj sem si vse skupaj predstavljala tako, da lahko plavaš z delfini v njihovem naravnem okolju. Sem pa zato izvedela marsikaj zanimivega o delfinih in zdi se mi dobro, da vsaj niso zaprti v kakšnem akvariju.
Rangerka nam je tudi razložila, da jih ne nahranijo do sitega in jih tako prisilijo, da morajo tudi sami v lov na hrano, s čimer želijo ohraniti njihovo neodvisnost od človeka. V zalivu Monkey Mia je dovoljeno plavanje in marsikateri gost kampa, ki je ob zalivu, ima tako možnost plavati z delfini, ne da bi to načrtoval. Je pa prepovedano dotikanje. Pravzaprav v Avstraliji namerno ne smeš pobožati nobene divje živali, kazni za to so zelo visoke.
Najin kratek roadtrip sva nadaljevala proti jugu, do mesteca Kalbarri, kjer sva na brezplačnem parkirišču pripravila vse potrebno za prenočitev (ker je dovoljeno). Znova sva se počutila kot prava backpackerja, saj sva imela vse, kar sva potrebovala, s seboj v avtu -– brez pravega doma, službe in varnosti.
Po "napornem" prejšnjem večeru in kakšnem kozarcu vina preveč ter po dnevu vožnje sva po lahki večerji kar hitro padla v najino posteljo v prtljažniku. Naslednje jutro sva imela v načrtu zgodnji ogled nacionalnega parka v Kalbarriju, preden se odpeljeva naprej proti Perthu. V Swan Valleyju bova tako obiskala prijatelja in vinarja Duncana, kjer bova tudi prenočila, preden se bova odpravila z letalom v Tajvan.