Polak, ki že od malih nog zbira skeletna okostja in proučuje izumrle fosilne živali, je leta 2004 vodil odprtje speleovivarija v Postojnski jami in uredil Muzej krasa. Njegova največja strast je raziskovanje najštevilčnejše skupine živali na svetu – hroščev, znotraj katerih se je še posebej posvetil jamskim drobnovratnikom. Trenutno jih v svoji z zbirki hrani kar okoli šest tisoč. Znan pa je tudi po tem, da je lani v Uršnji luknji, v kraški jami pri Šembíjah, skupaj s kolegi našel kosti jamskih živali in sledi domovanja neandertalca. Gre za dragocene ostanke, stare do 170 tisoč let, odkritja pa spadajo med najstarejša na naših tleh.

S Slavkom Polakom sva se pogovarjala na dan, ko je imela burja mlade (vsaj tako se je zdelo Dolenjki, vajeni blagih sapic, ki se leno stegujejo čez reko Krko). Sedela sva namreč na 763 metrov visoki Pečni rebri nad Postojno, na lokaciji tik nad Notranjskim muzejem, kjer Slavko opravlja svojo sanjsko službo. V daljavi za nama se razprostirajo eni najbolj biotsko pestrih travnikov v Evropi, in če človek tipa še globlje v daljavo, se mu vse od Snežnika preko Javornikov pa do Gorskega kotarja odpira ena zadnjih evropskih divjin in linija največjega nepretrganega gozdnega kompleksa v tem delu Evropi, v kateri se križajo migracijske poti treh velikih zveri; medveda, volka in risa.

To je zelo poseben prostor biosfernega območja Kras, ki bi se moral tržiti kot evropska Amazonka, glede na bogastvo biosfere. Še posebej zato, ker je ta okoliš eden najredkeje naseljenih v Sloveniji. Tu namreč na kvadratnem kilometru živi samo 37 prebivalcev. In kar 95 % regije Zeleni Kras je zaradi biotske pestrosti pod zaščito Nature 2000. Je to privilegij, vprašam Slavka. "Privilegij je prostor, ki te obdaja. Ja, privilegij je živeti na območju s tako majhnim številom ljudi. Ko sem bil v severni Franciji, tam vidiš tri vrste ptic, tu pa prideš iz hiše in jih vidiš najmanj deset. Če znaš to ceniti, je to neprecenljivo."

Samo v Postojnski jami imamo več kot 115 vrst živali, kar je absolutni rekord na svetu

Slavko je rojen v Koritnicah pri Knežaku blizu Pivke pod notranjskim Snežnikom, pod vznožjem najvišje nealpske gore v Sloveniji. Svet živali, hroščev, metuljev in celotne narave ga je zanimal že od otroštva, ko je zbiral skelete ptic in okostja živali. Danes lahko na podlagi osteološke zbirke, na osnovi enega samega prstnega členka ugotovi, ali je to lev, medved, ris ali katera koli druga žival. Ves čas pa ga je po malem vleklo tudi v jame in menda se je kot mlad nadobuden naravoslovec tlačil v skorajda vsako manjšo jamo, kjer je zalezoval jamske hrošče. Ja, kras je magičen prostor čudenja, kraj pionirskih raziskav s področja hidrologije, geologije, geomorfologije in speleologije. "Mi Slovenci smo razvajeni s pestrostjo dinarskega krasa. Pri nas greš v jamo, srečaš jamskega pajka in tri vrste jamskih hroščev, takšne in drugačne žuželke. Ko sem hodil po jamah drugod po svetu, tam komaj kaj najdeš. Mi se niti ne zavedamo, kako izjemna pestrost je tukaj spodaj pod nami. Samo v Postojnski jami imamo v eni jami več kot 115 vrst živali, kar je absolutni rekord na svetu."

Jamski hroščki – reliktni ostanki kraških območij

Slavko se je znotraj najštevilčnejše skupine živali na svetu specializiral za "podzemljarje". Okoli šest tisoč drobnih podzemnih bitij hrani v svoji zbirki, pri čemer se z jamskimi hroščki, še posebej z drobnovratniki, ukvarja na svetovni ravni in pri tem poskuša s pomočjo analize molekul DNK razvozlati njihove sorodstvene odnose.

"Jamski hroščki so zelo stara skupina. Že pred tridesetimi, štiridesetimi milijoni let so se podali v kraško podzemlje in se tam neodvisno in ločeno razvijali, zato je pri njih opažena tako velika stopnja endemizma. V času podnebne krize, ko je Evropa postala skoraj puščavska, so nekateri predstavniki hroščkov pa tudi rakcev in človeške ribice našli zatočišče v kraškem podzemlju in se tam, neodvisno od svojih sorodnikov na površju, razvijajo še danes. Sta pa njihov razvoj in življenje enosmerna vstopnica. Ko greš enkrat podzemlje, potem ne moreš več nazaj razviti oči, da bi se vrnil. Jamski hrošči so v bistvu ujetniki podzemlja."

Ne samo ujetniki podzemlja, jamski hroščki so tudi fantastični pričevalci prazgodovine in svojevrstni varuhi časa. Še posebej, če pomislimo, da so se te drobne živalce podale v podzemlje, še preden so se iz morij dvignila gorovja, kot so Rodopi, Dinaridi in Karpati.

"Ker je večina njihovih sorodnikov izumrla, so oni reliktni ostanki določenih kraških območij, in biologi znamo to prebrati iz njihove molekule DNK. To nam pomaga tudi pri razlagi, kako so nastajala naša gorovja. Sicer pa se je evolucija te skupine začela na Balkanu in od tam so se njihovi površinski predniki, ko so še imeli oči, razširili po celi Evropi. Potem so se v Pirenejih, Alpah, Karpatih, Rodopih podali v podzemlje in se tam neodvisno razvijali. Od danes nimajo več genetskega pretoka, z nikomer se ne morejo mešati, in iz tega lahko sklepamo tako izjemno stopnjo endemizma. Vsako leto opisujemo ne samo nove vrste, ampak celo nove rodove."

Na podlagi fosilnih ostankov kosti pa se dajo razbrati tudi podnebne spremembe, ki se nam danes dogajajo v še bolj brutalni obliki, kot so to predvidevali znanstveniki.

"Zadnja leta se poglobljeno ukvarjam s paleontologijo prav zato, da bi razumel, kaj se dogaja. Kot paleontolog ugotavljam, da so spremembe vedno bile in da so naravne – problem pa je časovnica. Včasih so spremembe v naravi potekale v nekaj tisočletjih, in živalim je se uspelo prilagoditi, pri čemer so nekatere izumrle in drugod prišle nove. Skrb vzbujajoče je to, da gre vse to tako zelo hitro."

"Kaj se bo zgodilo z dvigom še ene stopinje?"

"Vprašanje je, ali se bo lahko naša narava dovolj kakovostno in dovolj hitro prilagodila na te hude spremembe. Bojim se, da bo prišlo do velikih podnebnih kriz, tako za naravo, še zlasti pa za človeka in našo družbo. Nočem biti črnogled, ampak morali se bomo pripraviti ne samo na spremembe temperature in rastlin, ki jih gojimo, ampak tudi na drugačen način življenja. Privaditi se bomo morali na to, da civilizacije izumrejo in da pridejo ljudje od drugod. To se je v Evropi že večkrat zgodilo. Tudi tukaj na Postojnskem so živeli neandertalci, in ko so prišli naši predniki, so neandertalci izumrli. In tudi naši predniki so bili migranti, ki so v več navalih prišli iz južnih krajev. Lahko, da se bo to čez 50 let zgodilo tudi pri nas."

Na enem samem kraškem travniku imamo več vrst dnevnih metuljev, kot jih ima cela Velika Britanija

S Slavkom sredi burje s pogledom tipava suhe sredozemske travnike v daljavi. Ti po živahnosti rastlinskih in živalskih vrst spadajo v sam vrh evropske biotske raznovrstnosti. Za ponazoritev – na enem samem kraškem travniku se najde več vrst dnevnih metuljev, kot jih ima cela Velika Britanija. Tudi zato je Biosferno območje Kras od leta 2004 uvrščeno v Unescov program Človek in biosfera.

"Metulje proučujem že več desetletij, in dejansko lahko na enem takem travniku najdemo tudi več kot sto vrst. Tukaj se mešajo vplivi tako gorskega kot nižinsko-mediteranskega vzhodnega prostora in zaradi tega imamo tako veliko biotsko pestrost. Se pa ti travniki ohranjajo tudi zaradi burje. Burja je suh veter, in ti travniki se posušijo. Suho je poleti, kadar burja piha, pozimi so pa te suše tako ekstremne, da se tukaj gozd sploh ne more obnoviti, in zato pred nami vstajajo vsi ti travniki. Tu narava sama poskrbi za ohranjanje teh čudovitih pisanih travnikov."

Sedimenti v kraški jami zelo natančno razkrivajo, kdaj so v naših krajih živeli bizoni, kdaj povodni konji in od kdaj je tu človek

Če lahko danes na tem prostoru hodimo po migracijskih poteh treh velikih zveri, pa so pred dvajset oziroma trideset tisoč leti, mimo naju s Slavkom na vrhu Postojne topotali bizoni. V daljavi pogled na transportni koridor tako imenovanih Postojnskih vrat, ki veljajo za najugodnejši naravni prehod med Sredozemljem in srednjo Evropo na vzhodnem obrobju Alp. Tod mimo so si ljudstva pred mnogimi stoletji utirala pot v Furlanijo in Benečijo, velika raznolikost in pogostost paleolitskih najdišč pa pričata o poselitvi tega prostora že v času ledenodobnega človeka. Ja, ljudje tega prostora so vedno živeli na konfinu. Kaj je privilegij življenja znotraj Biosfernega območja Kras, ga vprašam.

"To, da greš lahko zadaj za hišo do čebelnjaka in srečaš jelene, ki ti lupijo jablane. Potem pridem do jablane pa vidim, da je bil pred njim gor že medved in da je polomil vse veje. Ne vem, ali je to privilegij, to je cena za življenje v takem lepem in pestrem okolju."

Podoba Krasa skozi oči turistov ni enaka tisti, ki jo piše življenje Kraševcev. Prišleki si pogosto romantično in poenostavljeno predstavljajo, da sta Kras pršut in teran, pa idilične vasice v barvah ruja in kompleks podzemnih jam, s Škocjanskimi jamami in Postojnsko jamo na čelu. Ampak kras je dosti več, je predvsem svet, ki ga ne vidimo.

"Prav pri biosfernih območjih moramo gledati malo bolj globalno. Kras praviloma nastane na apnencu in vmes imamo doline, ki so na mlajših peščenjakih in fliših, kjer je več vode in posledično tudi drugi rastlinski in živalski svet. Vse to se prepleta v tako imenovanem prostoru Biosfernega območja Kras, in to daje temu prostoru še večjo vrednost."

"Kdo bo pa prišel k nam, saj je samo kamen okoli nas!"

Biosferno območje Kras je eno od štirih slovenskih geološko, podnebno in kulturno sicer raznolikih biosfernih območij (poleg Julijskih Alp, Kozjanskega in Obsotelja ter Mure), ki pa sta jim skupna bogastvo biotske raznovrstnosti in prepletanje naravnih vrednot s kulturno dediščino. Turizem ima znotraj biosfernih območij pomembno vlogo, če je seveda pravilno usmerjen. Če je industrija gostoljubja, je na eni strani vsiljivec, pa je na drugi strani varuh kulturne dediščine in apostol avtentičnega načina življenja domačinov. In zdi se, da je ljudi tega prostora Zelenega krasa ravno turizem spomnil in opomnil, da ima njihova kulturna dediščina vrednost in da ima vrednost tudi njihov način življenja.

"Včasih so predvsem starejši ljudje rekli: "Ja, kdo bo pa prišel, pa saj nimamo nič, pa saj je samo kamen okoli nas! Danes pa vidimo, da ljudje to radi gledajo, ker je izjemno lepo in pestro in nekaj, nekaj nenavadnega. Na začetku smo videli turizem kot neko pomoč pri varovanju tega prostora. Ko se ljudje ozavestijo, da nekaj obstaja in da je tisto nekaj pomembno za okolje, za ljudi, za našo identiteto, posledično tudi za lokalno ekonomijo, potem razumejo, da je svet okoli njih in tudi način njihovega preživetja treba varovati. Se pa v zadnjih desetletjih po Sloveniji že dogaja, da je turizem v določenih točkah postal prevelik in prevelika obremenitev. V naši regiji do tega še nismo prišli, če potujemo po Sredozemlju in skozi večja mesta, pa smo priča prizorom, ko imajo domačini že kar malo preveč obiskovalcev pred vrati."

Ne samo lov za rekordnimi prenočitvami in prihodi. Znotraj biosfernih območij je prava kombinacija preživetja spoj turizma in kmetijstva – tako za ohranitev človeka kot za varovanje narave. Znotraj tega se mora najti vzdržen poslovni model v obliki nekakšnih zadrug za preživetje ljudi, ki še vztrajajo v tem najredkeje naseljenem delu Slovenije.

V ta namen so v Parku Škocjanske jame konec lanskega novembra na praznovanju 20. obletnice razglasitve Biosfernega območja Kras podelili prve certifikate nosilcem blagovne znamke »Tu sem doma«. S podelitvijo znamke Unesco biosferno območje Škocjanske jame so tako izdelkom in storitvam dali še dodatno potrditev, prepoznavnost in tudi zavezo kupcem, da z nakupom podpirajo boj proti biodiverzitetni in podnebni krizi, pa tudi proti krizi človečnosti. Nosilci tovrstnih praks so namreč tisti, ki ohranjajo območje živo, varujejo stara znanja in vedenja ter jih nadgrajujejo s sodobnimi praksami, hkrati pa ohranjajo tudi kulturno dediščino in biodiverziteto, ki je na tem koncu našega planeta še izjemno dobro ohranjena.

"Ljudje, ki tukaj vztrajajo, bi morali od te biodiverzitete tudi nekaj imeti. Če imajo dobre lastne kmetijske produkte in unikatne storitve – potem bi jim morali omogočiti lažjo prodajo doma. To je zagotovilo, da bodo tukaj tudi ostali. Še vedno se dogaja, da ljudje zapuščajo te kraje. Tu se še vedno praznijo vasi, ljudje odhajajo v mesta in vsaka druga hiša je tu še vedno prazna."