Ob 70. obletnici konca obleganja današnjega Sankt Peterburga so v Rusiji potekale številne slovesnosti, predsednik Vladimir Putin pa se je v mestu poklonil več kot milijon žrtvam tega strahotnega obdobja v človeški zgodovini. V času obleganja mesta je umrl njegov starejši brat.

Prejel je pismo nemškega predsednika Joachima Gaucka, ki se je opravičil za nemške zločine in povedal, da se Nemčija zaveda zgodovinske odgovornosti za trpljenje prebivalcev tega mesta.

Strateška in simbolna tarča
Kulturno središče Rusije in drugo največje mesto tedanje Sovjetske zveze – Leningrad, danes St. Peterburg – je bilo v 2. svetovni vojni glavna tarča severne nemške armade, ki je svoj zavojevalski pohod začela junija 1941.

Strateški položaj, če bi osvojili tudi simbolno pomembno mesto – poimenovano je bilo vendarle po glavni osebi ruske revolucije –, je bil izredno pomemben. Omogočil bi, da bi lahko Moskvo napadli z več strani.

V nekaj tednih so tako Nemci prekinili železniško povezavo med Leningradom in Moskvo ter začeli napad. 200.000 sovjetskih vojakov jim je stalo nasproti in branilo mesto s tremi milijoni prebivalcev.

Izjemna mobilizacija civilnega prebivalstva
Nobeno mesto v Sovjetski zvezi ni mobiliziralo toliko civilistov za pomoč pri vojaški obrambi, v Leningradu je pri izgradnji obrambnih položajev sodelovalo skoraj pol milijona meščanov. V pomoč vojski se je reorganizirala tudi industrija, ki je delovala v mestu, delavci so izdelovali dele orožja in strelivo.

V vključevanje v obrambo je prebivalce silila tudi partijska oblast, največji razlog za mobilizacijo pa je bila vseeno ljubezen do svoje zemlje in ponos, da bodo sami obranili svoje mesto.

Počasno izčrpavanje
Ker prvi napad ni uspel, je Adolf Hitler ubral taktiko počasnega izčrpavanja mesta, del svojih vojakov pa poslal na druge fronte. Leningradu so prekinili vse dobavne poti, primanjkovalo je hrane in življenjskih potrebščin. Prebivalstvo je množično umiralo.

Znova je Rusom na pomoč priskočila peklenska zima, ko so zamrznile reke. Na jugu Ladoškega jezera se je tako vzpostavila t. i. ledena cesta, ki je omogočala evakuacijo in pretok življenjsko pomembnih dobrin. Nemci so jo seveda obstreljevali. V luknjah, ki so jih v ledu povzročile granate, so izginili tovornjaki, tako da je cesta zahtevala številna človeška življenja.

A je omogočila preživetje, evakuirali so okoli pol milijona ljudi, dvignila pa je tudi moralo meščanom, ki so ostali, in vojakom na obrambnih položajih.

Simbol trpljenja na vzhodni fronti
Načrti, da se bo mesto predalo, so propadli, vendar so bile posledice strahovite. Leningrad je postal simbol za grozodejstva na vzhodni fronti. Samo v letu 1942 je umrlo več kot 600.000 ljudi, po ulicah so ležala trupla, ki jih je razkril staljen sneg, a so bili ljudje preveč šibki, da bi jih zmogli vse pokopati.

Obleganje je bilo prebito januarja 1943, ko je Rusom znova uspelo vzpostaviti povezavo z Moskvo. Šele leto pozneje, januarja leta 1944, jim je uspelo streti Nemce, in prebivalci so po 900 dnevih spet lahko hodili po mestu, ne da bi se bali obstreljevanja.

Muzej ponosa in preživetja je bil prevelika grožnja
Takoj po koncu vojne so meščani ob reki Nevi postavili velik muzej o obleganju Leningrada. V njem so shranili vse, kar jih je spominjalo na preživetje tega strahotnega obdobja. Tam so bili sovjetski in nemški tanki, uniforme, orožje, pa tudi predmeti iz vsakdanjega življenja v vojni – časopisi, propagandni letaki, improvizirane vojaške postojanke ter posnetki domov, šol in bolnišnic.

Ker so s tem utrjevali tudi enotnost duha preživelih in vojakov, je muzej po Stalinovem mnenju predstavljal grožnjo partijski oblasti in omogočal možnost upora. V leningrajski partijski čistki leta 1949 so ga zato na njegov ukaz uničili, direktorja ustrelili, zbirko pa zažgali. Še ena boleča rana za že tako krvaveče mesto.

Danes muzeju le ena soba
Muzej so nato – v veliko manjšem obsegu – znova obnovili šele v 80. letih prejšnjega stoletja. Danes obsega le eno nadstropje manjše stavbe, je pa pomemben pričevalec ruskega pogleda in interpretacije zgodovine.

Ko se prebijate med vitrinami in prebirate redke angleške prevode, se ne morete znebiti občutka vzporednic z jugoslovanskim predstavljanjem dogodkov med 2. svetovno vojno. Glorifikacija ene strani in demoniziranje druge. V pojasnjevalnih tekstih ob vitrinah sovjetske vojake dosledno naslavljajo kot heroje, dejanja in odločitve ruske strani pa so označena kot najbolj pogumna in uspešna.

Opisi posameznih delov bitke ali dogodkov so napisani zelo vzneseno in tudi sama postavitev muzejskih predmetov pozornemu opazovalcu večkrat razkrije podoben podton. Tako na primer nad razstavljenimi nemškimi uniformami visi velik lesen križ, postavljen tik pod strop, da ga ne opaziš takoj.

Med našim ogledom muzeja je kustosinja z dolgo palico po razstavi vodila učence na študijski izmenjavi. Navdušeno jim je razlagala o veličastnih dejanjih ruskih vojakov, pametnih potezah generalov, junaštvu običajnih ljudi in nepremagljivosti ruske domovine.

Muzej obleganja Leningrada je tako res zanimiv pričevalec takratnega in današnjega ruskega duha, hkrati pa opomin na nesmiselnost in strahotne posledice vojne.

Ana Svenšek