Intenzivna gradnja ob plažah, uničevanje koralnih grebenov in onesnaženost morja sta terjala visok davek v želvji populaciji, če k temu dodamo še intenziven lov ribičev nanje, je bila prihodnost šrilanških želv zelo črna. Na začetku 80. let so zato organizirali obsežen naravovarstveni projekt, v katerem so svojo zaposlitev dobili tudi nekdanji ribiči, pomemben vidik pa je turizem.

Ob jugovzhodni in jugozahodni obali Šrilanke lahko tako najdete kopico zavetišč za želve ali bolje rečeno valilnic. V njih s pomočjo prostovoljcev z vsega sveta skrbijo za želvja jajca, mlade samice in tudi za poškodovane želve. Vrata so vedno odprta tudi turistom in obiskovalcem, ki lahko več izvedo o samem življenju želv, vidijo njihova jajca, mladiče in posamezne vrste ter s prispevkom pomagajo ohranjati projekt pri delovanju.

Obisk ene izmed valilnic
Iz Hikkaduwe se tako s priljubljenim azijskim trikolesnikom tuk-tukom odpeljeva proti zavetišču v Kosgodi, enemu izmed 18 zavetišč, ki so posejani ob obali med mestoma Bentota in Galle.
Uničujoč cunami leta 2004 je obalno območje tega dela zelo prizadel. Izbrisane so bile hiše ob morju, ob cesti še stojijo nekatere ruševine, na katerih je jasno vidna višina, do koder je seglo morje. Najin 'taksist' po poti pokaže na mesta, kjer je voda vzela življenja celotnim družinam. Zdaj se je življenje že normaliziralo, pokima, vračajo se tudi turisti, za Šrilanko pomemben del državnega dohodka. Med najinim obiskom v deževni dobi jih sicer, razen ob največjih znamenitostih, nisva srečevala in tako je bilo tudi v želvjem zavetišču.

Tudi te valilnice so bile ob cunamiju izbrisane z obličja in obstajala je bojazen, da je sila narave uničila tudi na stotisoče želv. Sreča v nesreči za populacijo želv je bilo to, da december ni čas izleganja jajc, zato je bila škoda zanje manjša. Že pol leta po tragičnih dogodkih so tako opazili, da se samice vračajo na opustošene plaže in nadaljujejo svoj utečeni življenjski cikel.

Želve se leta vračajo na svojo rojstno plažo
Jajca ležejo ponoči, v sezoni pa izkopljejo tudi do osem lukenj in v vanje odložijo na leto do 100 jajc, nato jih zakopljejo ter pustijo mladičem, da se sami prebijejo na plano. Znano je, da si želve zelo dobro zapomnijo svoj rojstni kraj in samice se nanj vračajo, da tudi same tam poskrbijo za svoj zarod.

Mladiči se po nekaj tednih izležejo in prikobacajo na svetlobo ter se nagonsko poženejo v morske globine. A do tja jih pride zelo malo, saj so z mehkimi oklepi prava poslastica za ptice in druge plenilce. Prav zato so tukaj ta zavetišča z valilnicami, da bi povečali število preživelih želvic, izpostavi skrbnik v zavetišču v Kosgodi, ki naju z zanosom vodi med peskovniki z zakopanimi jajci in kaže razliko med oplojenimi in neoplojenimi.

Med prebivalci Šrilanke so, sicer na skrivaj, želvja jajca prava delikatesna poslastica, zato so jih včasih pogosto nabirali po plažah. Okoljevarstveniki in organizacije, ki vodijo 'zavetišča za želve', jim zdaj za vsako prineseno jajce plačajo nekaj več, kot bi za njo dobili na tržnici.

Samčke spustijo, samičke obdržijo
Zanimivo je, da je od temperature okolja, v katerem je jajce izleženo, odvisno, ali se bo izlegel samec ali samička – pri višjih temperaturah se razvijejo samice, pri nižjih samci. V zavetiščih mladičke za tri dni dajo v posebne bazene, kjer naj bi se znebili zajedavcev, po treh dneh pa samčke, ki jih je občutno več, ponoči spustijo v morje.

Samičke ostanejo pri njih najmnaj tri leta. Takrat so po besedah najinega priložnostnega vodiča dovolj velike in odrasle, da se lahko obranijo plenilcev, hkrati pa so kmalu nato tudi spolno zrele.

Tudi na ta način se torej trudijo, da bi populacijo želv utrdili. Glavni vir financiranja teh zavetišč so prostovoljni prispevki navdušenih turistov, ki jih male želvice vedno očarajo.

Žalostna usoda albino želvaka
Zasebno zavetišče v Kosgodi, ki sva ga obiskala midva, pa je imelo še eno veliko znamenitost – petletnega albino želvjega samca. Zaradi pomanjkanja pigmenta je bil skoraj popolnoma bel, poimenovali pa so ga - seveda - Michael Jackson.

A kot pišejo šrilanški mediji zadnje tedne, na žalost ni privabil le radovednih turistov. Ob koncu prejšnjega leta so ga iz zavetišča namreč ukradli. Albino živali so po vraževernem verovanju v nekaterih skupnostih čudežne, njihovo meso, kosti, oklepi in vse drugo pa naj bi v obliki napojev, praškov ali obeskov omogočili ozdravitve, izboljšanja spolnih zmožnosti in še kaj.

Želvaka Michaela Jacksona, čigar vrednost so zaradi redkosti teh želv ocenili kar na 300.000 dolarjev, še niso našli. Policija pa je zaslišala nekega znanega šrilanškega pevca, ki je nekaj dni pred izginotjem poklical zavetišče in jih ponujal denar v imenu stranke z Maldivov. Na Maldivih je sicer že od srede 90. let prepovedano ubijanje želv in prodajanje želvjih izdelkov, a je samo nadzorovanje te trgovine zelo ohlapno.

Takšne žalostne zgodbe so še kazalnik več, kako neodgovorno ljudje ravnamo z drugimi živimi bitji. In čeprav se marsikdo sprašuje, ali zavetišča za želve in njihov boj za želvje mladiče ne pomenijo le kaplje v morje, lahko po drugi strani zagotovo trdimo, da vsaj ozaveščajo o pomembnosti ohranjanja živalskih vrst in preprečevanju nezakonitega lova na želve.

Navsezadnje jim niti statistika ni v korist - na vsakih 1000 izleženih želv naj bi do odrasle dobe preživela le ena.