Livigno je mestece z dobrimi 6.000 prebivalci na skrajnem severovzhodu italijanske pokrajine Lombardije, tik ob meji s Švico. V ožjem zemljepisnem smislu je to dolina Valtellina, še natančneje Zgornja Valtellina. V lokalnem narečju mu pravijo Livìgn, nemško govoreči sosedje pa ga imenujejo Luwin. Skrito je sredi visokih gora v dolini reke Spöl na nadmorski višini kar 1816 m. Upravno k njemu spada tudi vas Trepalle, ki je z 2.069 m bojda drugo najviše ležeče naselje v Evropi sploh.

Zaradi njegove odročnosti me je najbolj skrbelo, kako se bova pripeljala do njega. Pozimi, ko je več okoliških gorskih prelazov zaprtih, obstajata do njega samo dva dostopa: s severne, švicarske strani skozi predor Munt la Schera in z južne, italijanske strani iz Bormia prek Passa di Foscagno (2291 m). A tudi za ta dva so vsaj v prtljažniku obvezne zimske verige. Najbrž mi ni treba posebej povedati, da jih midva nimava.

Še dobro, da obstaja predor Munt la Schera. L. 1957 sta se Italija in Švica dogovorili, da bosta na Spölu s skupnimi močmi zgradili elektrarno. V ta namen sta na meji postavili tri jezove. Zaradi tako nastalega umetnega jezera Lago di Livigno (tudi Lago del Gallo) s 4,7 km² površine so morali celo preseliti nekaj Livignčanov. Za potrebe gradbincev so l. 1965 tudi prebili omenjeni predor, ki so ga kasneje prepustili splošnemu prometu. Dolg je 3,5 km, a samo 2,5 m širok in 3,6 visok, zato mora biti promet skozenj urejen enosmerno. Poseben režim vožnje velja ob sobotah: od 5. do 10. ure je odprt le v smeri Švice, od 11. do 18. pa v smeri Italije. Na lastne oči sva se prepričala, da se urnika niti pregovorno natančni Švicarji ne držijo.

Tako turistične agencije kot spletni načrtovalci priporočajo severno različico poti prek Beljaka in Lienza (Avstrija), Bolzana in Merana (Italija) ter Müstaira (Švica). Razumljivo, saj je s 476 km daleč najkrajša, vendar sem prepričan, da ne tudi najhitrejša. Kdor se je namreč kakšno zimsko soboto, na dan smučarskega "preseljevanja narodov", že vozil po Pustriški dolini, ve, kako počasi to gre. Če torej hočemo hitreje, po avtocestah, je najhitrejša pot – če ne obtičimo že pred karavanškim predorom – prek Innsbrucka (Avstrija) in Zerneza (Švica). A utegne se zgoditi, da tudi v Avstriji obtičimo v smučarski koloni. Zato sem se sam, ko sem se prepričal, da je Pass dal Fuorn (Ofenpass, 2149 m) kopen, odločil za smer Benetke–Verona–Bolzano–Merano–Müstair. Slabih 650 km večinoma avtocest sva z malico in vsemi "kavicami" vred gladko prevozila v osmih urah. Pri tem sem si oddahnil ob spominu, kako smo se pred leti še v troje v snežnem metežu prebijali do bližnjega Bormia do trde noči.

Ko sva z nekaj težavami našla rezervirani apartma, se nama je nos rahlo povesil. Najbrž razvajenima s švicarskimi namestitvami iz zadnjih let, se nama je zdelo sicer trisobno stanovanjce malce preskromno. Posebej razočarana sva bila nad njegovo kletno lego, zaradi česar skozi okno nisva mogla ugotoviti niti, kakšno je zunaj vreme. Klavrno je bila opremljena tudi kuhinja, pač pa sva se lahko umivala vsak v svoji kopalnici. Eno bi brez pomislekov zamenjala za nekaj loncev in kozic, a kaj ko ni bilo nobenega interesenta za menjavo. Vsem slabostim navkljub sva se v apartmaju že naslednji dan udomačila. Kot da bi bilo kdaj kje drugje drugače.

Že l. 1880 je pek Giovan Battista Silvestri, bolj znan kot Mìca, odprl prvo gostišče s prenočišči v kraju in s tem začel novo poglavje v njegovi gospodarski zgodovini. A do resnejšega razcveta turizma je prišlo šele po l. 1914, ko je Livigno (sicer iz vojaških razlogov) dočakal prvo cesto, seveda iz Bormia. Toda cesta je bila še celih 38 let prevozna zgolj poleti. Ko so jo končno začeli pozimi plužiti, so l. 1953 lahko postavili tudi prvo žičnico.

Danes so smučišča speljana po obeh pobočjih doline. Gostejša je njihova mreža na zahodni strani, kjer so na široki planoti zgradili obsežen sistem žičnic in prog, imenovan Carosello 3000 (2749 m). Skoraj vse proge v njegovem sklopu veljajo za srednje zahtevne. Na vzhodni strani doline se najbolj zanimive spuščajo izpod vrha Monte della Neve (2708 m). Od tam je treba odsmučati po eni izmed treh "črnih" prog, drugo stran pa lahko preizkušajo ljubitelji prostega smučanja. Proge na sosednjih Monte Spondi (2574 m) in Il Mottolinu (2402 m) so spet vse srednje zahtevne. V celoti se Livigno hvali s 115 km prog, ob katerih vozi skoraj 30 žičnic.

Midva sva – razen enega poskusnega dneva – ves teden smučala po zahodnem bregu doline. Seveda, saj je bil najin apartma manj kot 200 m oddaljen od spodnje postaje Carosella. Vreme je bilo ves teden pretežno sončno, tako da je celo Mojca s svojim bolj skromnim smučarskim znanjem neskončno uživala. Proge so dolge in široke, vse tekoče povezane med seboj in skrbno vzdrževane. Teren je dovolj razgiban, vendar ne prezahteven, tako da se večina lahko prepusti res brezskrbnemu vijuganju po belih strminah. Skratka lagodno užitkarjenje. Žal si tolikšne hvale ne zaslužijo žičnice, saj so mnoge ne le stare, ampak tudi zastarele. Verjetno kdo na smučišču pogreša tudi več restavracij in mest z zabavo, a nama je prav zimski mir še posebej dobro del.

Morebitne bodoče obiskovalce Livigna bi rad opozoril na dve žičnici. Prva je sedežnica Blesaccia II, ki edina smučarja pripelje na greben, s katerega se odpre širok razgled na očarljivo sosednjo dolino Federio in gore nad njo, vse mehko prelite s snežno "smetano". V ospredju sta Munt Cotschen (3104 m) in Piz Leverone (3058 m), nekajkrat pa se je daleč na levi iz oblakov pokazal celo mogočni Piz Bernina (4049 m), najbolj vzhodni alpski štiritisočak. Zgornja postaja je zaradi vsega tega v lepem vremenu vedno polna ljudi, ki se pred čudovito gorsko kuliso nastavljajo fotografskim objektivom. Prav zaradi tako lepega okolja so meni najbolj prirasle k srcu proge ob sedežnici Federia, ki je sicer videti nekoliko od rok in jo zato marsikdo spregleda. Za povrhu pa prav Federia potegne smučarja na višino 2755 m, kar je najvišja točka livinjskih smučišč.

Zelo me je presenetilo, da sta bila glavna jezika, ki ju je bilo slišati na tamkajšnjih smučiščih, poljščina in češčina. Prav tako me je presenetilo, da so ti vzhodnjaki vsi po vrsti smučali odlično. Oh, ti človeški predsodki! Poslušanje blagoglasnih slovanskih govoric pa me je spomnilo, da sem pred časom bral teorijo, ki je ugibala, ali niso morda Slovani pred poldrugim tisočletjem priromali vse do teh težko prehodnih gora. Imajo okoliška zemljepisna imena, kot so Tschierv, Valchava in že omenjeni Cotschen, kaj opraviti s to teorijo? No, če niso teh krajev Slovani osvojili v davnini, so jih očitno zdaj.

Nama je tri do štiri ure smučanja na dan dovolj in tako nama po kosilu običajno ostane še nekaj časa za druge dejavnosti. Ljubiteljem zgodovine in umetnosti Livigno žal nima kaj ponuditi. Zato se lahko množice obiskovalcev, kadar ne smučajo, v celoti posvetijo nakupovanju. Livigno je spričo težke dostopnosti stoletja trpel revščino. Zaradi tega je bil že l. 1805 v okviru retijske države Treh zvez deležen davčnih olajšav. Privilegije so mu kasneje priznali tudi avstrijski cesar, italijanski kralj, italijanska republika in l. 1960 celo Evropska unija. Ker v Livignu še danes prodajajo uvožene izdelke brez plačila carine, je mesto dobesedno preplavljeno s prodajalnami tujih žganih pijač, kozmetike, tobačnih izdelkov in še česa. V najini denarnici se je ta ugodnost še najbolj poznala na bencinskih črpalkah, kjer se cena litra 95-oktanskega bencina vrti okoli 1,18 evra.

Več veselja kot z nakupi imava s sprehodi. Za kakšen resnejši pohod Livigno pozimi ni primeren. Snega je namreč tam vedno dovolj in preveč, debela snežna odeja pa rada pomeni tudi nevarnost plazov. Zadnji usodni je nad Livigno prihrumel 21. 1. 1951, ko je porušil ducat hiš in pokončal sedem ljudi.

Nama se je povsem nenadejano najlepši sprehod posrečil, ko se je Mojca hotela na vso silo prepričati, kako je videti prav zaradi plazov pozimi zaprta cesta čez prelaz Forcola di Livigno (2315 m). Vožnja se je končala takoj za krajevno tablo. A naprej je vabila s snežnim teptalnikom lepo utrjena pot. Ne bodi lena, sva zavila nanjo in hitro ugotovila, da je to poleti kolesarska steza na omenjeni prelaz. Kmalu so se pojavili prvi kažipoti. Napisi na njih so dosledno v lokalnem narečju, zato bom tudi jaz tu uporabljal lombardska imena in italijanska dodal v oklepaju. Iz njih sva razbrala, da jo mahava po poti 100 proti planini Vach (Vago). Uživala sva v zimskih prizorih na robu kiča, ki so se mi zdeli kot nalašč za kak stenski koledar. Kmalu za uravnavo Rinált ali Riŋ Alt (Collini) sva srečala mlad par, ki se je vračal od slapu v dolini Néira (Nera). Preslabo obutima se jima do njega ni uspelo prebiti. Midva sva do Vacha (2000 m) potrebovala približno uro. Na planini naju je najbolj očaral pogled v zatrep doline, ki jo je zapiral slikoviti Al Paradiśín (Piz Paradisino, 3302 m). Da se ne bi vračala po isti poti, sva prečila do parkirišča P8 na cesti s prelaza in se po njej sprehodila nazaj k avtu.

Dopust v Livignu seveda ne bi bil popoln, če ne bi preizkusila še valtellinske kuhinje. Za to sva izbrala preprostejšo restavracijo, v kateri sva se nadejala tradicionalnih jedi, pripravljenih po bolj prvobitnih receptih. In nisva se uštela. Hladno predjed v obliki bresaole (t. j. na zraku sušene govedine) in domačega sira sva izpustila. Za toplo predjed sva izbrala najbolj značilno valtellinsko jed – pizzocchere. To so ajdovi rezanci, ki pa jih pripravijo zelo samosvoje. Skuhajo jih skupaj s koščki krompirja, zelja, špinače in/ali druge zelene zelenjave. Ko jih odcedijo, jih potresejo s kosmi mehkega sira in bogato zabelijo z zeliščnim maslom. Vse skupaj še malo pogrejejo, da se sir do konca stopi in jed zgosti. Slastno! Za glavno jed sva naročila prav tako tipično divjačino: Mojca zajčji file in jaz jelenov zrezek. Oba sva za prilogo dobila polento in jurčkovo omako. Obilno večerjo sva zalila z buteljko vina Inferno Riserva 2007 vinarja Rainoldija.

Valtellina je majhen, a cenjen vinorodni okoliš. V njenih vinogradih je doma tako rekoč ena sama sorta grozdja – rdeči nebbiolo, ki mu domačini pravijo chiavennasca. Okoliš je razdeljen v pet poznavalcem dovolj prepoznavnih leg: Maroggia, Sassella, Grumello, Inferno in Valgella (od zahoda proti vzhodu). Najbolj cenjeno je najbolj suho vino iz Sasselle. Tako kot drugje v Italiji vino, starano dlje kot običajno, označijo kot riservo. Zanj praviloma uporabijo najbolj kakovostno grozdje iz izbranih vinogradov. Valtellinska posebnost je vino sforzato. Tudi pri njem gre seveda za najboljše grozdje, ki ga po trgatvi najprej tri do štiri mesece sušijo na slamnatih rogoznicah. Tudi maceracija traja pri njem praviloma dlje kot običajno, za piko na i pa ga radi še kako leto ali dve zorijo v barikih.

Domov sva se vračala po isti poti, kot sva prišla v Livigno. Malo daljši postanek sva si privoščila edinole v Müstairu in s tem poravnala še en dolg izpred let. Na robu te švicarske vasice namreč stoji samostan sv. Janeza, ki naj bi ga okoli l. 775 ustanovili na ukaz samega frankovskega kralja Karla Velikega. Na prehodu iz 8. v 9. st. je skoraj vsa notranjost samostanske cerkve dobila bogato poslikavo. To danes uvrščajo med najlepše ohranjene karolinške freske in so zato pod zaščito Unesca. V 12. st. je samostan prešel v roke benediktinskih nun, ki v njem domujejo še danes.

Ko sva na Fernetičih spet zapeljala na domačo avtocesto, je začelo divje pihati in snežiti. Srečno sva se pripeljala domov, a zaradi obilice snega nisva mogla niti na dvorišče. Ni nama ostalo drugega kot pljuniti v roke in dvorišče skidati. S tem sva, upam, dokončno odplačala najin letošnji zimski dopust.