Dobrih 30 kilometrov od Amana oddaljena vzpetina je od sonca prežgana pustinja toplih rumenih barv z razgledom na še več pustinje, kamor seže oko. Nekaj borovcev in oljk ustvarja iluzijo zelenja in življenja, razgled na jasen dan pa sega od okupiranega Zahodnega brega vse do Jeruzalema.
Vse skupaj je zelo simptomatično za Jordanijo, državo, ki je geografsko locirana prav sredi nemirnega bližnjevzhodnega kotla, a ji nekako uspeva ostajati zunaj konfliktov in prelivanja krvi.
Država, v kateri je kar približno 50 odstotkov prebivalstva palestinskega rodu (to je največja palestinska diaspora na svetu), vključno s kraljico Ranio, a je jordanska politika strateška (nekateri bi rekli oportunistična) z manevriranjem med dobavo humanitarne pomoči v Gazo in obsojanjem poboja palestinskih civilistov, a hkrati dokaj medlo obsodbo Izraela in slepim zaupanjem v ameriško posredništvo pri iskanju poti do premirja.
Podlaga za to leži v mirovnem sporazumu, ki sta ga po desetletju vojne med sosedama leta 1994 podpisala tedanja izraelski in jordanski premier, Jicak Rabin in Abdel Salam Madžali, sopodpisnik sporazuma na slovesnosti na tedaj na novo odprtem mejnem prehodu Wadi Araba pa je bil takratni ameriški predsednik Bill Clinton.
In ZDA še danes igrajo pomembno vlogo v Jordaniji, saj imata državi sklenjen dogovor, po katerem prejema Hašemitska kraljevina od Washingtona 1,45 milijarde letno v gospodarski in vojaški pomoči.
To ne pomeni, da jordansko prebivalstvo ureditev podpira, po drugi strani pa je še vedno večinoma predano kraljevini. Kot mi je povedal eden od vodičev palestinskega rodu: "Da, imate prav, smo v neobičajnem in neidealnem položaju. In saj občasno izbruhnejo protesti, a skoraj po pravilu so vsi zgolj proti določenim politikam, nikdar pa proti spremembi režima oz. kraljevi družini sami, saj je ta v Jordaniji zelo priljubljena."
Zatiranje protestov
Bolj konkretno – protesti v podporo Gazi so v Jordaniji de facto prepovedani oz. močno omejeni, jordanske oblasti pa so od 7. oktobra lani pridržale na stotine in stotine aktivistov.
“Protesti še kar potekajo, ker je to, kar se dogaja v Gazi, še kako jordanska zadeva,” je aprila za Al Džaziro povedal Imad Harb, direktor raziskav na Arabskem centru v Washingtonu. “Govorimo o državi z najmanj dvema milijonoma palestinskih državljanov, ki pa imajo še vedno vezi s svojo staro domovino in jim je še vedno mar zanjo.”
“Oblasti izvajajo ostre ukrepe, jordanska tajna policija je vedno zelo aktivna, Jordanija pa je na žalost še kako policijska država,” je povedal Harb v času, ko so se Jordanci podali na ulice, potem ko je Jordanija "priskočila na pomoč Izraelu" s tem, da je sestrelila iranske rakete, ki jih je Teheran poslal nad Izrael.
Med drugim so državi očitali, da "kot običajno sledi denarju", na družbenih omrežjih so zaokrožile podobe kralja Abdulaha kot izdajalca, oblečenega v izraelsko zastavo.
"Oktobra in novembra so varnostne sile pridržale večje število ljudi,” je za Al Džaziro povedal jordanski raziskovalec, ki je želel ostati anonimen. “Včasih so bili pridržani za en dan ali konec tedna, zdaj pa so nekateri ljudje pridržani tudi po več mesecev zaradi tvita ali objave na Instagramu, da bi jih tako privili in da ne bi protestirali na ulici."
V Jordaniji se tako izraz podpore boju Palestincev kaže bolj v vseprisotnih podobah lubenic, simbola palestinskega upora in simbola za izražanje solidarnosti s Palestinci med izraelsko vojaško morijo v Gazi. Barve lubenice – rdeča, zelena, črna in bela – so namreč enake barvam na palestinski zastavi. Ta sadež tudi gojijo v Gazi in na Zahodnem bregu.
Palestinci podobo lubenice že desetletja uporabljajo kot simbol identitete in upora, je pa uporaba lubenice kot simbola Palestine od začetka vojne postala veliko bolj razširjena. Simbol lubenice ima korenine v izraelskem zatiranju palestinske zastave v Gazi in na Zahodnem bregu, ko je bila ta po šestdnevni vojni leta 1967 za skoraj 30 let prepovedana.
V Amanu so lubenice v obliki grafitov na živahni ulici Rainbow Street (Mavrična ulica) v starem središču prestolnice, na majicah, na značkah, obeskih verižic, umetniških plakatih in celo v obliki elastik za lase.
"Pray for Gaza" ("Molite za Gazo") je natisnjeno na računu, ki ga dobimo v Shams El Baladu, restavraciji, vinskemu baru in galeriji, ki jo vodi Qais Malhas, eden številnih jordanskih kuharskih mojstrov in podjetnikov palestinskega rodu.
Pokloni Palestini so subtilni in pacifistični, s pozdravom v obliki svežega lubeničnega soka in strežnim osebjem, ogrnjenim v prepoznavne črno-bele kefije, tradicionalne rute, ki so prav tako postale simbol palestinskega upora, identitete in boja za neodvisnost.
Talilni lonec kultur in veroizpovedi
Aman je zanimiv kraj, ki ostaja malce v senci drugih bližnjevzhodnih mest, saj se je ne glede na to, da ima bogato zgodovino, v zadnjih 70 oziroma 80 letih popolnoma spremenil in zrasel iz na sedmih gričih zgrajenega malega mesta z 20.000 prebivalci leta 1940 v štirimilijonsko metropolo, ki se razteza na 19 gričih. Večino prebivalstva sestavljajo priseljenci in begunci številnih valov migracij zadnjih desetletij.
Aman je tako danes talilni lonec kultur, veroizpovedi in skupnosti, živahno in odprto mesto brez morda očitnih atraktivnih točk, ampak z vrsto skritih romantičnih dvorišč, umetniških studiev in obrtnih trgovinic, butičnih trgovinic s kozmetiko iz Mrtvega morja in večernih klicev k molitvi, ki donijo po Mavrični ulici.
Priseljenci, predvsem z vseh koncev Bližnjega vzhoda, od Sirije do Palestine, in presenetljivo veliko čečensko diasporo, so tudi tisti, ki prispevajo k temu, da je Aman gastronomsko bogato mesto z nekaj izjemnimi restavracijami, ki gradijo na konceptu "z njive na mizo" in sodelujejo z malimi, ekološkimi pridelovalci, sirarji, oljkarji in živinorejci.
Slastni humusi, sočni, sladki paradižniki s sirom halumi, solate z granatnim jabolkom in rožičevim balzamičnim kisom, falafli, šavarme in pečeni jagenjčki.
"Narejeno v Betlehemu"
V Dari, eni od modernejših restavracij, ki jo vodi mlada in karizmatična palestinsko-jordanska kuharska zvezdnica Sara Aquel, vam natočijo philokalio, vino jantarne barve iz palestinskih avtohtonih sort grozdja.
Povsem ekološki vinograd s trtami, ki se plazijo po tleh, in globokimi koreninami, s katerimi srkajo tisto malo vode, ki jo ti kraji premorejo. Vinar, ki je bil z nami tisti večer, vino proizvaja v Betlehemu, nato pa ga pretihotapi čez mejo v Jordanijo.
"Ljubezen do lepega, do dobrega," se prevaja ime vina z etiketo stiliziranih polj, metuljev in goveda, delo umetnika iz enega od palestinskih begunskih taborišč.
Le malo več kot sto kilometrov je oddaljena Jordanija od morije v Gazi, a se zdi svetove proč, z utopično varnostno blazino sanjske rdeče puščave in Mrtvega morja, ki ločujeta pravljico od pekla.
All inclusive hotelska letovišča s postreščki, ki na električnih vozilih za golf brzijo od bungalovov do bazena, od restavracij do plaže s senčniki, s katerih zrete čez to slano jezero na najnižji točki kopnega na Zemlji proti Zahodnemu bregu.
Na enem koncu je nizka kamnita ograda z zalogo blata, v katero reševalec iz vode zameša strjene grude soli, ki jih potegne iz vode. Dajo vam napotek, da se namažete s to čudežno oblogo, s katero boste dobili kožo dojenčka in dočakali sto let, in čakate. Prav veliko početi tu ni, neke silne radosti pa pogled na okupirano ozemlje tudi ne prinaša.
Po pretečenem času opravite obvezno fotografijo z lebdenjem v topli vodi, ki ima okoli 33-odstotno koncentracijo soli, zaradi vsakoletnega izparevanja pa se ta delež še povečuje, jezero pa se krči. Glavni razlog za upadanje jezerske gladine je iz leta v leto manjši dotok, saj Izrael in Jordanija uporabljata reko Jordan za preskrbo s pitno vodo.
Približno 60 let se že govori o "kanalu dveh morij", cevovodu, ki bi potekal od Rdečega do Mrtvega morja in tako slednjemu dovajal vodo – a projekt, vsaj zaenkrat, ostaja privid v puščavi.
Na Marsu
Najslavnejša puščava v Jordaniji je Wadi Rum – in verjetno tudi ena najslavnejših na svetu ali pa vsaj največkrat upodobljenih na velikih platnih, na katerih je bila uporabljena kot nadomestek za Mars (filmi Marsovec z Mattom Damonom, Rdeči planet, Zadnji dnevi na Marsu …), za "galaksijo daleč proč" (Vojna zvezd) in "Peščeni planet" (Dune) ter kot kulisa v klasiki Lawrence Arabski.
Skratka, Wadi Rum je slikovit, fotogeničen in telegeničen. Je nadzemeljski in sanjski in vas prenese v neki drugi svet in stanje duha. Kot morje, prostrana neskončnost z nežnimi valovi in pomirjujočimi linijami v pesku.
Pot do njega vodi čez Petro, starodavno mesto, ki v živo ni videti nič manj dih jemajoče in impresivno kot takrat, ko je v njej iskal sveti gral Indiana Jones. Zapuščina 2000 in več let stare kulture, vrezana v rdečkasto skalo.
Pešpot do Petre se vije čez nič manj slikovito sosesko, ki vam daje občutek, da hodite po oranžnem razprtem valu. Plezajoče rastline kaper in pritlikava drevesca puščavskih fig razbijajo rdečo skalo, dokler čez zadnji ovinek ne uzrete mitske, bogato dekorirane zakladnice (Al Khazneh).
Verjetno najbolj turistična atrakcija v Jordaniji je v tem nemirnem obdobju na Bližnjem vzhodu, ko so evropske letalske družbe začasno ustavile povezave tudi z Jordanijo, presenetljivo znosna.
Dve kameli posedata na mivki in čakata, da se nanju usede eden od turistov z obvezno kefijo okoli glave (beduinski šik). Pozno popoldne je in od erozije načet tempelj počasi tone v mrak.
Pod luno in zvezdami
Vozite se v zadnjem delu poltovornjaka, tik pred sončnim zahodom, ko je sonce nizko ter obarva vse v bolj globokih in intenzivnih barvah, da rdeča, oranžna in škrlatna resnično izstopajo, kot ognjeni zublji nad mehkim rožnatim peskom.
V daljavi se dviga prah za jezdecem na konju, trop kamel, ki izginja za peščeno sipino, in roj štirikolesnikov, ki režejo čez mrak kot brenčeči komarji.
Ko se mrak začne prevešati v večer, se napotite nazaj v enega od taborov, v našem primeru je bil to glamping v slogu NLP-jev z belimi kupolami, ki vznikajo iz peska in v katerih se zbudiš pod plastičnim svodom, dezorientiran, na katerem planetu si pristal.
Vesolje in neskončnost sta veliki temi v puščavi, v kateri je večerna zabava namesto alkohola (ste le na ozemlju beduinov) opazovanje zvezd z Nasinimi teleskopi za 35.000 dolarjev ("Elon Musk je gledal skozi tega, ko je bil tu," nam navrže amaterski astronom, ki vodi ture). Mlečna cesta in 100.000 let oddaljeni planeti nad vami ob zvokih spokojnega niča.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje