Peter se je z nekaj več kot enajst metrov dolgo jadrnico Timy, ki jo je poimenoval po sinu, septembra leta 2021 iz marine v Portorožu odpravil na svojevrsten podvig – obpluti svet. Pot okoli sveta je z jadrnico do zdaj premagalo sedem Slovencev.

Na Kanarskih otokih se mu je pridružila še partnerica Natalija Ogrinc, s katero sta skupaj prečkala Atlantski ocean, nato pa več kot pol leta odkrivala – vsaj po fotografijah sodeč – rajske karibske otoke. Na otoku Martinique sta nato pustila jadrnico in peščene plaže ter toplo morje zamenjala za Slovenijo, saj je Peter želel obiskati sina. Lansko poletje sta nato svojo pustolovščino nadaljevala tam, kjer sta jo prekinila, in od septembra sta z jadrnico znova odkrivala življenje na Karibih.

Petra in Natalijo smo ujeli prejšnji petek, ko sta čakala na zeleno luč za prečkanje Panamskega prekopa. Ta povezava jima je omogočila, da prvič zaplujeta v Tihi ocean. V pogovoru je Peter spregovoril o tem, da tudi na Karibih postaja vse dražje, zato skrbno obrneta vsak dolar, o zavarovalniških pasteh, navadah jadralcev in tem, kaj ju na njuni poti do vrnitve v Portorož še čaka.

Trenutno čakata na prečkanje Panamskega prekopa. Ko sva se dogovarjala za pogovor, ste mi rekli, da ste na jadrnici zato imeli tudi inšpekcijo. Kakšen je postopek, da se lahko z jadrnico zapeljeta skozi prekop? (Peter in Natalija sta prekop zdaj že preplula in se trenutno nahajata pri Panama Cityju, op. a.)
Z jadrnico sva pred Panamski prekop prišla pred dobrim tednom in nato začela urejati dokumentacijo za plutje skozi prekop. Najpomembnejše je, da morava plačati različne dajatve – skupno naju je prehod stal okoli 2500 dolarjev. Mislila sva, da bo cenejše, ampak vsakega 1. januarja dvignejo ceno. Računala sva, da naju bo vožnja skozi prekop stala pol manj, ampak nimava izbire – ali plačava ali pa ne moreva skozi. Plačati je treba kup nekih pristojbin, niti ne veva, zakaj. Veliko je tudi čakanja. Čakava za valobranom v mestu Colón, kjer je zavetje, saj so zunaj nekajmetrski valovi. V marini nisva, ker je zelo draga, okoli 50 dolarjev na dan. Včeraj sva imela inšpekcijo, ki je preverila, kolikšna je hitrost najine jadrnice, kakšne so mere, koliko nafte imava. Na najinem plovilu nas mora skozi prekop šest ljudi. Upravitelji prekopa nama bodo pripeljali pilota, ki bo plul z nama in nama govoril, kje morava pluti hitreje ali počasneje, kje zaviti. On bo kot navigator, kot pri velikih ladjah, ki priplujejo v Koper.

Potrebujeva tudi štiri "linehandlerje", vsakega na enem vogalu jadrnice, ki med vožnjo držijo vrvi, jih spuščajo in napenjajo. Midva sva sama poiskala tri. Načeloma pomagajo zastonj, ker pa pot skozi prekop traja dva dni, jima morava zagotoviti hrano in pijačo. Je pa to res izkušnja, Panamski prekop je eno izmed sedmih čudes modernega sveta, zato si veliko ljudi želi doživeti plovbo skozenj. In načeloma ni težko dobiti ljudi, ki se peljejo s teboj.

Vsako plovilo torej potrebuje najmanj šest ljudi, da lahko pluje skozi prekop – skiperja (to bom jaz), svetovalca in štiri "linehandlerje". Seveda bi šlo z manj ljudmi, a takšna pravila so postavili. Prekop je namreč velik posel. "Linehandlerje" lahko poiščeš sam, lahko ti jih oni, cena za enega je okoli 120 dolarjev. Midva sva dala oglas na različne skupine na Facebooku in so se ljudje javili.

Kako poteka plovba skozi prekop?
Midva sva dobila datum za vplutje za torek, 24. januarja, kar pomeni, da bodo ta dan okoli 14.00 s čolnom pripeljali k nama svetovalca oziroma pilota, nato bomo zapluli proti prekopu, do tam pa imamo eno uro. Okoli petih popoldne bova zapeljala v prekop. Tam so tri zapornice, tri ravni, v katere spuščajo vodo, ti pa se s plovilom pelješ iz ene v drugo. V mraku naj bi zaplula v sladkovodno jezero, kjer se bova privezala na bojo in prespala. V sredo zgodaj zjutraj bo znova prišel pilot in nadaljevali bomo pot. Prepluti moramo okoli 28 navtičnih milj (50 kilometrov), tako da bo plovba trajala skoraj ves dan. Rekli so nama, da naj bi bila na tihomorski strani v sredo okoli štirih popoldne. Torej prečkanje prekopa skupaj traja približno dva dni.

Ali upravljavci razporedijo plovila, da grejo podobna hkrati skozi prekop?
Po navadi spustijo veliko tovorno ladjo ali križarko, nato pa nanjo vežejo tri manjša plovila. Pomembno je tudi, kakšna je tvoja hitrost plutja. Upravljavci izračunajo, koliko časa potrebuješ za prekop, zato pluješ s plovili z isto hitrostjo, da ne nastajajo zamaški. Midva sva raje rekla, da imava počasnejšo jadrnico, saj se zaradi vodnih tokov in vetra lahko kaj spremeni. Če gre kaj narobe in podatki, ki si jih dal, odstopajo od resničnosti, zadržijo del kupnine, ki si jo plačal, okoli 1000 dolarjev.

Skozi Panamski prekop vsako leto pluje 150.000 različnih plovil. Največje ladje – odvisno tudi, ali so polne ali prazne – za vožnjo skozi prekop plačajo do 450.000 dolarjev. Tudi za najino jadrnico je 2500 dolarjev zelo velik strošek, a je to posebna dogodivščina, ki jo bova skušala čim bolj posneti in doživeti. Poleg tega z vožnjo skozi prekop privarčujeva okoli 30.000 kilometrov dolgo pot, ker se nama ni treba voziti do juga Argentine. Okoli rta Horn na jugu Južne Amerike je za takšne jadrnice, kot je najina, zelo težko pluti, saj so visoki valovi, veter in nizke temperature. Tako da sploh ni bilo vprašanje, ali bova šla okoli rta ali skozi Panamski prekop.

Kako so sploh videti običajne meje na morju, prečkanje voda med državami? Je kaj nadzora, pregledujejo dokumente?
Vsak karibski otok, na katerega sva vplula – Grenada, Sveti Vincent in Grenadini, Martinique, Guadeloupe, Britanski Deviški otoki – je nova država. Prehajanje med temi otoki je videti podobno, kot če bi pred schengnom iz Slovenije šli na Hrvaško. Ko zapustiš določen otok, je treba iti na carino, kjer sta policist in carinik. Tam se odjaviš, poveš, kam si namenjen, in plačaš določen znesek. Ko pripluješ v drugo državo, se je tam spet treba prijaviti. Ko to urediš, si lahko na otoku. Mi iz Slovenije imamo to srečo, da smo člani Evropske unije, saj je med karibskimi otoki veliko nekdanjih kolonij, zato ne potrebujemo vizumov. To velja za praktično celotne Karibe. Američani namreč za nekatere otoke potrebujejo vizume. Za nekatere države, kot sta Kolumbija in Panama, pa te prijave večinoma potekajo prek agentov, težko jih sam urediš, saj bi trajalo dlje, poleg tega je težko priti do teh uradov, morda je treba najeti celo avtobus ali taksi. Na mejah so tudi kontrole – v zraku krožijo helikopterji, v morju je obalna straža, zato to jemljeva resno. Na Guadeloupu sva imela mejni nadzor, tam so naju in jadrnico eno uro pregledovali.

Na Karibih sta bila skoraj eno leto. Vaju je ujela kakšna vremenska težava, morda orkan, ti so značilni za Atlantik?
Sezona orkanov poteka od začetka junija do konca novembra, zato se takrat ne pluje čez Atlantski ocean. Seveda ni zagotovila, da se bo sploh pojavil orkan in kje. Midva nisva imela nobenih težav, orkan Ian je imel pot severneje od nas, občutila sva le več vetra in valov. Orkani so se gibali tudi nižje, južneje, kjer po navadi ne grejo. Ni pravila, kam se takrat umakniti. Orkanom sva se tako k sreči izognila, računava, da sva do prihodnjega maja, junija rešena. V Panami so se do zdaj v zgodovini države trije pojavili v tem času, upava, da se ne bo četrti ravno zdaj, haha.

Vajin slogan je Zaščiti ocean – spoštuj morje – spremeni svet. Z vama je bila del poti tudi oceanografinja, ki je delala raziskave glede mikrodelcev in nanoplastike. Na krovu imata desalinizator morske vode, vetrni generator, sončne celice. Od Kanarski otokov do Karibov sta porabila le 70 litrov goriva. Vama torej uspeva potovati čim bolj do okolja prijazno?
V vsem času, torej v letu in pol, sva porabila okoli 200 litrov goriva, kar je res malo. A kar vidiva na poti, je grozno. Najhuje je bilo v Kolumbiji, kjer je reka Magdalena prinesla v morje ogromno smeti, in v Panami, v arhipelagu San Blas. To so rajski otoki s peščenimi plažami in palmami, zraven pa leži na tone smeti, tako na obali kot v vodi. Ko človek to vidi, ga kar stisne. Neverjetno. Tudi če bi jih pobirala, bi veliko črno vrečo napolnila po dveh kvadratnih metrih.

Jadralci na splošno skušamo čim boj uporabljati naravne vire in živeti čim preprosteje. Lahko rečem, da smo najmanjši onesnaževalci okolja. V letu in pol sva porabila dva mililitra nafte na dan, kar je praktično nič. Sonce uporabljava za solarne panele, ki proizvajajo elektriko, elektriko pridobivava tudi z vetrnim generatorjem. Veter izkoriščava tudi za jadranje, z njegovo pomočjo sva preplula skoraj 10.000 navtičnih milj (18.000 kilometrov). Vse na jadrnici je na naravne oziroma obnovljive vire. Iz slane vode pridelujeva sladko vodo, ta postopek narediva enkrat na teden in traja eno uro, v tem času pridobiva 140 litrov vode. Več je ne potrebujeva, sva varčna. Imava dve pipi, s slano in sladko vodo. Posodo umijeva s slano vodo, s sladko jo sam splakneva.

Oblek tudi ne kupujeta. Verjetno imate le kratke hlače in to je to?
Ja, kratke hlače, zgoraj pa sem brez. Ves čas. Majico oblečem le, ko greva v mesto ali marino. Imela sva prenosni pralni stroj, a sva ga prodala in zdaj pereva kar na roke. Vsake toliko časa opereva posteljnino, ker se tudi ponoči potiva, in majice. Ponoči je okoli 25 stopinj, čez dan okoli 30. Že dve leti živiva v poletju.

Kako pogosto gresta na kopno? Verjetno želita čim bolj videti svet, ne samo pluti in nabirati milje ...
Ko sem jadral po Hrvaškem, sem si želel samo čim več jadrati in v tem uživati. Zdaj pa je jadranje premikanje mojega doma iz točke A v točko B. Nikoli si ne rečeva: "Danes nama je pa dolgčas, greva malo jadrat po zalivu!" (smeh) Zdaj si želiva, da so razdalje na morju čim krajše, najin cilj ni več čim več jadranja, ampak čim manj jadranja in v tem času premagati čim večjo razdaljo. Čim več skušava iti na kopno, vsaj kolikor se da. Trenutno sva v sidrišču pred Panamskim prekopom. Zraven sta draga marina in vojaško oporišče, v katero nimamo vstopa. V marini so že videli krokodile, na sosednjo jadrnico je priplavala kača, torej voda tukaj ni za kopanje. Trenutno ne moreva nikamor, vse dneve sva na jadrnici. Pred dvema dnevoma sva se sicer izkrcala v marini in šla v gozd, kjer sva posnela različne vrste opic in druge živali. Vojaki niso komplicirali. A to je to, malo nama je dolgčas. V mesto bi lahko šla, ko pride vodni taksi, a stane 50 dolarjev, kar je za naju predrago. Tako da pač čakava, da prideva na drugi strani v Panama City. Tam bova spet na sidru, a se bova lahko sprehajala, šla po hrano, pripravljala jadrnico za dolgo pot po Tihem oceanu.

Prej pa sva se seveda ustavljala. San Blas sestavlja 365 otočkov, zato se je prav težko odločiti, kje se ustaviti. Pa saj v končni fazi so vsi enaki. Seveda sva se ustavila tudi na večjih otokih. A vseeno sva mislila, da se bova lahko več ustavljala in si jih ogledovala, kar pa je povezano s stroški. Morda se sliši preprosto, a veliko denarja gre za prevoze, vstopnine, pristojbine. Niti nisva vedela, da to vse stane. In vse se draži. Včasih so govorili, da je treba gorivo natočiti na Karibih, da je "zastonj", manj kot dolar za liter. A ko sva midva tankala na Martiniqueu, je bila nafta skoraj 1,9 evra, kar je dražje kot v Sloveniji. Karibi torej niso več poceni. Tudi hrano kupujeva tam, kjer je ceneje. Kjer je hrana cenejša, pa je lahko prijava toliko dražja.

V blogu sta dejala, da epidemija covida-19 na vaju praktično ni imela vpliva. Kaj pa vojna v Ukrajini in splošna draginja? Se tudi jadralci srečujete z inflacijo, ker se pač vse draži?
Če ne bi o vojni v Ukrajini brala spletnih portalov, sploh ne bi vedela, da je vojna. Tukaj nihče ne govori o njej, nimava sploh občutka, da poteka. Tudi ničesar zaradi tega ne primanjkuje, ene stvari, ki bi bila povezana s to vojno, nisva občutila. Sicer se je tudi tukaj vse podražilo, a nihče ne ve, zakaj. Midva samo veva, da naju pot čedalje več stane in da najini prihranki kopnijo. Trudiva se čim manj trošiti in živeti čim ceneje.

Zdaj sta na poti že tako dolgo, da lahko ocenita, koliko porabita na mesec – 500 evrov, tisoč?
Imava več kategorij stroškov. Prva je vzdrževanje jadrnice, v to spadajo tudi nepričakovani stroški. Midva sva jih imela kar nekaj, večkrat se kaj pokvari, saj gre za drugačno jadranje kot na primer po Jadranu. Na okvare se ne da vplivati in nimava izbire, ali jih popraviti ali ne. Za popravila sva porabila 15.000 evrov, kar je bilo nepričakovano. A zdaj imava pri jadrnici toliko stvari zamenjanih, da upava, da velikih stroškov ne bo več. Druga kategorija so različna zavarovanja, ki jih morava plačati – osebno zavarovanje, zavarovanje za jadrnico. To se plača letno. Tretja kategorija so prijave in odjave na otokih. Francoski karibski otoki so bili zelo poceni, Britanski Deviški otoki, Sveti Vincent in Grenadini pa ne. Prijava in odjava je v povprečju 200 dolarjev oziroma evrov.

To je na človeka ali jadrnico?
Na jadrnico. Vseeno je, ali je na krovu eden ali šest ljudi. Se pravi, 200 dolarjev za pot od enega do drugega otoka. Četrta kategorija pa so drugi stroški – za gorivo gre zanemarljivo malo, predvsem pa je tu hrana, ki zna biti zelo draga. V Francoski Polineziji so zelo visoke cene, zato bova v Panami skušala napolniti jadrnico, kolikor se le da – nakupila bova veliko testenin, riža, moke, pelatov, osnovnih živil, ki jih Natalija uporablja za kuhanje. Kuhava sama, ne hodiva ven jest. Verjetno so za hrano tukaj višji stroški kot v Sloveniji, je pa vse odvisno od naju. Kupujeva in jeva samo toliko, kot potrebujeva – recimo skodelico riža, štiri krompirje, ničesar ne kuhava na zalogo, a hkrati ne mečeva stran. Meso je tukaj zelo drago. Lahko rečeva, da porabiva okoli 500 evrov na mesec.

Sorodna novica "Moje jadranje je veliko cenejše od povprečnega življenja v Sloveniji"

Pred nekaj leti sem se pogovarjala z jadralcem Jasminom Čauševićem, ki je prav tako jadral, in je trdil, da je življenje na jadrnici celo cenejše kot doma, kjer plačujemo še najemnino, hrano, ogrevanje, avtomobil, hobije ...
Tudi sam sem bil v stiku z Jasminom. Rekel mi je, da potrebuje okoli 500, 550 evrov na mesec, ampak on je sam, midva sva dva, tako da lahko rečemo, da so ti stroški krat dva. Morda sva še bolj varčna kot on. Glede na to, da nimava prihodkov in da živiva le od prihrankov, morava biti res varčna. Če nama na poti zmanjka denarja, nimava kje vzeti. Nekaj malega, okoli 20 evrov mesečno, dobiva od ogledov mojih vlogov na YouTubu. A vsak evro nekaj pomeni. Imava tudi nekaj donatorjev, ki nama občasno dajo okoli sto evrov. Tudi zato najina pot ne more trajati pet let – ker nimava denarja za toliko časa. Tudi zato se nama že malo mudi in bova poskušala hitreje pluti in se manj časa zadržati na nekaterih otokih.

Nekje sem prebrala, da na krov niste vzeli kave, ker bi zasedla preveč prostora. Še vedno ne pijete kave?
Ne da nisem želel vzeti kave, prej sem bil pravi "kofetar", 25 let sem spil tudi po šest kav na dan. Ko sem šel na to potovanje, sem se odločil, da bom spil samo eno, zjutraj. Natalija pa je kavo tako ali tako nehala piti. Imava jo torej s seboj, ampak je porabim res malo.

Na jadrnico sta vzela tudi zamrzovalno skrinjo, v kateri je bilo zalog mesa za pol leta. Je že izpraznjena?
Ja, seveda, tistega mesa ni več, tudi druge zaloge sva morala porabiti, preden sva šla za tri mesece domov. Zdaj kupujeva manjše količine mesa, ker je veliko dražje kot v Sloveniji. Nekaj zaloge imava, ne pa veliko. V Panama Cityju ga bova verjetno nekaj več kupila. A na splošno jeva čedalje manj mesa, ker so cene res noro visoke, sploh na francoskih otokih, kjer je nekajkrat dražje kot v Sloveniji.

Kako uspešna sta pri ribolovu? Si pogosto sama ujameta obrok?
Ribe loviva, tudi ujameva, nekaj sva jih shranila v zamrzovalnik. To bova nadaljevala. Je pa nujno, da poznava ribe, ki jih ujameva, da se ne zastrupiva z njimi, saj niso vse užitne. Res se ne želiva zastrupiti, saj sva sredi morja, kjer si ne moreva privoščiti nujne pomoči.

Kako je z zdravstvenim zavarovanjem oziroma kaj se zgodi, če zbolita? Lahko poiščeta zdravniško pomoč? Kako imate jadralci to urejeno?
Zavarovanje je ena izmed večjih težav, ki sva jih imela – tako zavarovanje za plovila kot zdravstveno za naju. Ko sva želela pri slovenskih zavarovalnicah skleniti obvezno zavarovanje proti tretjim osebam, je nastala težava. Za Jadran in Jonsko morje, morda še Sredozemsko, bi šlo, za ves svet pa ne. Ko sva izplula, tako nisva imela niti obveznega zavarovanja za jadrnico, kaj šele dodatnega, ki je kot kasko. Preprosto nama ga nihče ni želel dati. Pozneje sva dobila kontakt, tako da sva zavarovala jadrnico prek nemške zavarovalnice in zdaj imava vsaj obvezno zavarovanje, ki je nujno. Ko greš v marino, zahtevajo to zavarovanje. Kaska pa nimava, se pravi, če se z jadrnico kaj zgodi, nama na najino žalost nihče ne bi povrnil škode. A tudi če bi imela to možnost, bi morala za kasko plačati skoraj polovično ceno jadrnice, kar ne pride v poštev.

Kar zadeva naju, je zgodba enaka. Reklame slovenskih zavarovalnic in bank, ki ponujajo zavarovanja do enega leta v tujini, v katerem je vse krito, sicer res obstajajo, a spodaj je tudi drobni tisk, ki pravi, da zavarovanje velja v kosu do 90 dni. Se pravi, da bi se morala po tem času vrniti v Slovenijo in iti spet nazaj, da bi nama veljalo. Nihče ni imel ponudbe, ki bi nama ustrezala. Na koncu sva le dobila polico, ampak prek agencije, ki se ukvarja z zavarovalništvom. Najeti sva morala torej podjetje, da nama je uredilo zavarovanje pri slovenski zavarovalnici. Plačujeva zavarovanje, ki je krito do določenega zneska. Upava, da ga ne bova potrebovala, do zdaj ga nisva.

Ponujata pa tudi, da na krov vzameta druge ljudi, ki lahko v zameno za plačilo nekaj časa jadrajo z vama.
Imava trokabinsko jadrnico – eno kabino uporabljava kot svojo spalnico, drugo kot skladišče za orodje, rezervne dele in zaloge hrane, tretjo pa imava za goste. Ponujava, da se nama kdo pridruži in nama dela družbo, saj sva 24 ur na dan sama. Ločena sva samo na obali, pa še to redko. Gostom poveva, da nama s plačilom finančno pomagajo, ponudiva pa jim poseben dopust na eksotičnih krajih, ki ga je drugače težko doživeti. Lahko se seveda gre z agencijo v Panamo, a prekop se vidi samo na hitro z balkona. Lahko se obišče otok Bora Bora v Francoski Polineziji, njihove znamenite hiške ob obali. A z nama gre lahko gost od enega otoka do drugega in tretjega, okoli otoka, se potaplja. Stvari se z jadrnico doživi na drugačen način.

Koliko pa je kaj družabnega življenja na jadrnicah? Se kaj obiskujete ali je bolj vsak zase?
Trenutno, ko smo na sidrišču pred Panamskim prekopom, smo tukaj samo takšni, ki živimo na jadrnici. To ni podobno kot na Hrvaškem, ko se jadrnice zberejo v zalivu in se odvijajo divje žurke. Tega tukaj ni. Z drugimi jadralci se srečujemo, nekaj minut poklepetamo o praktičnih stvareh – od kod si, kakšna jadrnico imaš, kam pluješ, izmenjamo si priporočila za zanimive točke. To je to.

Ni pa vabil na pijače?
Niti ne. Z nekimi Kanadčani sva se sicer zdaj povezala, tako da sva šla dvakrat k njim na kavo, oni pa so prišli k nama, Natalija je takrat spekla tudi kolač. Da bi imeli zabave, to pa ne. Tudi marine so bolj namenjene temu, da se v njih ustaviš, popraviš plovilo in nadaljuješ pot.

Ko prideta iz prekopa, gresta na Galapaško otočje, ampak ste dejali, da se tam ne bosta prijavila, ker stane prijava 2500 dolarjev. Nato bosta okoli 30 dni jadrala do Francoske Polinezije. Kako se pripravljata na to dolgo pot na morju, tako praktično kot psihološko?
Plovbe do Polinezije bo kar več kot en mesec. Tehnično gledano morava jadrnico stoodstotno pripraviti, v Panama Cityju bova na servisih nekaj stvari še popravila, da bova res prepričana, da je vse pripravljeno. Če zdaj ne zamenjava nekaterih delov, bo to v Francoski Polineziji še nekajkrat težje in dražje. Založiti se morava tudi s hrano. Drugo pa je psihična priprava. Če samo pomislim, da bova na nekaj kvadratnih metrih preživela en mesec, se mi zdi, kot bi šel v zapor, haha. Salon je videti kot malo večja kopalnica, predstavljajte si, da ste dva tedna po 24 ur zaprti v kopalnico. Poleg tega se vse skupaj še premika in škripa, piha, tuli. Podobno je bilo na Atlantiku, kjer sva pri prečkanju imela kar pestro vožnjo, zdaj pa naju čaka Tihi ocean, ki mu z razlogom pravijo tihi.

Vmes je sicer Galapaško otočje, a prijava na otokih stane okoli 2500 dolarjev, poleg tega potrebuješ še agenta, več je tudi inšpekcij. Izvedela sva za neko možnost, po kateri bi se morda tam dalo ustaviti za največ tri dni. V pomorskem pravu je namreč tako, da se imaš v primeru težav s plovilom pravico ustaviti in brez prijave na določenem kraju preživeti nekaj časa. A za to možnost vsi vedo, vsak lahko prav na Galapagosu reče, da ima težave, haha. Res bi bilo fino, da vidiva te otoke, saj je iz Paname do Galapagosa dober teden plutja, zato bi bilo dobrodošlo, da se vsaj za dva dni ustaviva, zadihava, vidiva kopno, se umiriva.

Od tam bova nadaljevala pot v Francosko Polinezijo, na Markizino otočje, otok Hiva Oa, tam nekje se bova prijavila. Iz Paname do tam je približno 35 dni plovbe, vse pa je odvisno od tega, kje pluješ in koliko je sreče – s tem mislim, koliko je vetra. Ni formule, da vedno enako piha. Lahko padeva v brezvetrje, ki traja tudi teden ali dva in zato zelo slabo napredujeva, zato je nujno imeti s seboj tudi velike zaloge nafte, da gre kakšen dan jadrnica lahko na motor. A glede na to, kolikšno razdaljo morava premagati, več kot za kakšen dan nimava goriva. Nekaj zaloge goriva si je namreč treba pustiti, če je treba motor uporabiti v sili. Psihično je zato vse skupaj kar precej naporno, veliko razmišljam o tem. Sprašujem se tudi, kaj 35 dni početi. Če se prepirava, se lahko samo nekaj minut ali kakšno uro, haha. Še zmeraj nama ostane 34 dni in veliko ur. Kartava lahko kakšno uro na dan. Pogosto s spleta prenesem kakšen film, pogledava enega na dan, na YouTubu gledava posnetke. Če so visoki valovi, niti ne moreš igrati igric na telefonu ali brati knjige, ker ti postane slabo. Slabost ne mine, ko nehaš gledati v zaslon. Lahko traja tudi dan, dva, tri.

Kako bi vama šlo, če bi zamenjala vloge – da bi bila Natalija skiper, vi pa bi kuhali in skrbeli za zaloge?
Res je, da Natalija kuha, a to ne pomeni, da jaz nič ne počnem. Pomagam ji na primer olupiti krompir, presejati moko, takšne stvari. Kot skiper imam avtopilota, ki dela 24 ur, torej jaz samo nadzorujem vse skupaj. V bistvu ne delam nič, haha. Spremljam navtične karte, gledam po sistemu druga plovila, preverjam, ali so jadra dobro naravnana, ali je smer plutja dobra. Vse pa načeloma deluje samo. Zelo redko se zgodi, da se toliko poveča ali zmanjša veter, da morava zmanjšati jadra ali jih odpreti do konca. A tudi če morava to narediti, je dela za pet minut. Po drugi strani pa ponoči ne morem spati po osem ur, saj imava straže ali pa si za vsako uro nastavim budilko. 35 dni tako malo spiš in malo bediš, zato je vse skupaj naporno. Je pa res, da imaš 24 ur na dan časa – tudi če ponoči ne spiš dobro, lahko to nadomestiš čez dan. Seveda je tudi Natalija pokonci, lahko isto dela kot jaz, saj ima tudi ona izpit za skiperja.

Imata kakšna zlata pravila v odnosu, da zdržita ves čas skupaj?
(Natalija v ozadju: "Ni pravil.") Ne, nimava kakšnih posebnosti, po letu in pol je vse skupaj postalo že ritual. Kakšno stvar naredi eden, kakšno drugi. Jaz vsak dan pogledam jadrnico, vreme, ustvarjam vlog, pišem na računalnik, urejam fotografije, snemam, saj imam brezpilotni letalnik in GoPro kamero. Ogromno materiala imam, trenutno delam 66. vlog, ki jih objavljam na YouTubu. Morda pa se kakšna hiša najde in posname dokumentarec. Natalija pa raziskuje podrobnosti o krajih, prebira vodiče, da sva pripravljena, ko prideva kam. Moja želja je tudi izdati knjigo s poti, imam jo praktično napisano, pripoveduje od starta v Portorožu do Paname. Veliko stvari objavim na Patreonu, kjer lahko ljudje plačajo mesečno naročnino, da jih preberejo.

Načrtovali ste, da bo pot trajala dve leti. Kakšen je okviren načrt od Francoske Polinezije naprej in še bolj v prihodnosti? Kdaj bi se lahko vrnila v Portorož?
Eno leto bova zagotovo še na poti. Načrt je prečkati Panamski prekop, nato bova ostala še dva ali tri tedne v Panami. Sledi dober mesec plutja do Francoske Polinezije, tam se bova premikala od otoka do otoka proti Avstraliji. Nato bova šla v Indonezijo, Malezijo, Tajsko, na Maldive. Preplula bova Indijski ocean, šla mimo Somalije, kjer bo psihično naporno zaradi piratov, skozi Rdeče morje in domov. Vse skupaj bo torej trajalo še leto do leto in pol. Težko je reči natančno, saj je to nepredvidljiva ekspedicija, podobno kot na Mount Everest – lahko se vrneš, lahko ne, vsi pa grejo z istim ciljem, da jim uspe. Podaljševati ne moreva zaradi denarja, poleg tega me doma čaka sin. Lansko poletje sem se vrnil k njemu, letos si tega ne morem privoščiti, ker so iz Pacifika letalske vozovnice predrage. Bova raje čim hitreje raziskovala in plula, da se čim prej vrneva domov.

Kaj si največkrat rečete: 'Ko pridem domov, bom pa najprej naredil to?'
Zagotovo bom najprej veliko časa preživel s sinom, s katerim se tudi zdaj slišiva in vidiva prek telefona vsak dan. Sicer pa nimam kakšnih načrtov, verjetno bova morala poiskati zaposlitev, saj bova po vrnitvi brez denarja. Če bi se dalo, bi se še naprej ukvarjal z navtiko, saj mi je to res v veliko veselje. Oba pa si želiva, da bi imela enkrat spet pravo nedeljsko kosilo z govejo juho, da bova lahko jedla čevapčiče, pravi steak, Natalija pa najbolj pogreša naše sadje in zelenjavo.

Četrtek, 26. januar:

Peter in Natalija sta po jadranju skozi Panamski prekop sporočila, da je bila to res posebna izkušnja. Peter je dejal, da so bili na jadrnici on, Natalija, trije "linehandlerji" in nadzornik. "V torek popoldne smo odpluli do prvih zapornic, šli skozi, potem pa se vezali na bojo v Gatunskem jezeru, kjer je verjetno Timy prvič občutil samo sladko vodo. V treh zapornicah smo se dvignili trikrat po devet metrov. Naslednje jutro so zopet pripeljali nadzornika, ki je celo pot čez 30 milj dolgo jezero usmerjal, kje in kako naj vozim. Občasno sem moral stopiti na plin, kolikor je šlo, drugič sem moral voziti čisto počasi, potem se ustaviti in čakati, zopet hitro in tako celotno pot. Razlog je bil v tem, da smo morali vpluti v zadnje zapornice pred veliko ladjo, ki naj bi prevažala kar 10.000 avtomobilov. Nasproti so prihajale velike ladje, ena tudi z zelo nevarnim vnetljivim tovorom. Nadzornik je bil ves čas v stiku po radijski postaji. V sredo zjutraj so me zbudile opice, ki so se na bližnjih drevesih drle na ves glas. Ko smo pluli, smo videli tudi nekaj krokodilov. Na zadnjih zapornicah smo imeli tudi zelo veliko opazovalcev, saj je tam razgledna točka, na katero pripeljejo ogromno turistov. Bili pa smo edini, kar je kar redko, ker prekop vedno prečkata vsaj dve jadrnici skupaj, običajno pa tri."