Kočna je širok gorski masiv, ki se nahaja v zahodnem delu Kamniško–Savinjskih Alp, sestavljen pa je iz dveh vrhov, Kokrske in Jezerske Kočne. Vrhova loči približno pol ure hoje, bolj obiskan pa je višji izmed obeh, vrh Jezerske Kočne, ki dosega 2.540 metrov nadmorske višine. Zaradi neposredne bližine bolj prepoznavnega Grintovca, najvišje gore v tem pogorju, je Kočna kar nekoliko neupravičeno zapostavljena, po drugi strani pa se ponuja kot odlična izbira za tiste, ki radi uživajo v gorskem miru in neokrnjeni naravi.

V dolini Ravenske Kočne
Vzpona se lahko lotimo iz treh strani. Iz Konca v dolini Kamniške Bistrice ter iz Suhadolnika potekajo različno razvejene poti po južni strani, posebno doživetje pa je osvajanje gore s severne strani, in sicer iz doline Ravenske Kočne. To dolino, južno od Jezerskega, zapirajo trije najvišji vrhovi alpske verige; Skuta, Grintovec in Kočna, k slikovitosti pa svoje doda stena Dolgega hrbta, najvišja v teh alpah, ki se dviga nad zatrepom doline.

Prijetno ogrevanje do Češke koče
Vožnja z jeklenim konjičkom se pri tem pristopu konča najkasneje pri spodnji postaji tovorne žičnice na Češko kočo, do katere od Jezerskega vodi makadamska cesta. Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 metrov) je ena najstarejših planinskih postojank pri nas, njena vrata pa so odprta med razširjeno poletno sezono.

Dobra ura hoje skozi gozd je potrebna za ta prvi del poti, preden začnemo resno gristi kolena. Veličastna gorska kulisa, v kateri lahko planinec uživa na Spodnjih Ravneh, pa se le še stopnjuje, ko pot zavije po delno poraščenem melišču navzgor, po Kremžarjevi poti. Mimo pristajališča za helikopter vodi dobro označena steza, ki se po približno pol ure razcepi. Zavoj levo nas pripelje do Mlinarskega sedla, Dolgega hrbta in Skute, desno pa zavijemo proti Kočni, katere vrhova sta na tem mestu še skrita za njenim severovzhodnim grebenom, po katerem teče trasa vzpona.

Po slikovitem grebenu na vrh
Po prihodu na Zgornje Ravni, približno 400 višinskih metrov nad Češko kočo, se pot spremeni v plezalno, pri čemer nam pomagajo smiselno nameščene jeklenice in klini. Za ljubitelje ferat in preprostega plezanja je od tod naprej vzpon čisti užitek. Stalna strmina, izpostavljenost grebena in posledično pogosto močan veter v kombinaciji s prekrasnim razgledom ponujajo pravo planinsko doživetje. Pri Dolški škrbini, 2317 metrov visokemu sedlu med Grintovcem in Kočno, pot zavije ostro desno. Zanimivo speljana pot se nadaljuje skozi trebušast prehod, skozi katerega se mora planinec dobesedno plaziti, ko je premagana tudi ta ovira, pa nas do vrha loči le še slabe pol ure previdne hoje.

Sestop zahtevnejši od vzpona
Na samem vrhu, kot že rečeno, ni prostora za veliko ljudi, po drugi strani pa je sam vrh precej manj obiskan kot tisti na sosednjem Grintovcu, ki je zaradi lažjega dostopa v lepem vremenu močno oblegan. Spust nazaj proti dolini, vsaj v zgornjem, grebenskem delu poti, je nedvomno zahtevnejši del izleta, zato se ga je smotrno lotiti počasi in previdno, še posebej, če podlaga ni povsem suha. Zaradi precejšnje izpostavljenosti planinca na grebenu, je prav tako smiselno opozoriti na nevarnost megle in vročinskih neviht. Slednje so v razširjeni poletni sezoni največji sovražnik planincev, kar je seveda treba upoštevati pri izbiri ure odhoda, saj praviloma udarijo po poldnevu, ko je že priporočljivo zapustiti vrh.

Besedilo in fotografije: Urban Bera