Poveglia leži med turistično obleganimi Benetkami in Lidom, kjer vsako leto poteka zvezdnikov poln filmski festival. Kdo bi si mislil, da lahko na pol poti med dvema takima krajema najdemo otok smrti, strahu in brezupa, prepovedani otok, kamor še domačini ne smejo?
Otoček, ki ga kanal deli na dva dela, Italijani poznajo predvsem po imenu in je eden tistih krajev v naši zahodni sosedi, kjer naj bi najbolj intenzivno strašilo.
Začetki Poveglie se ne razlikujejo tako zelo od preostalih Benetk - prvič se otok omenja že v letu 421, ko so prebivalci Padove in Esteja prebežali nanj pred vpadi barbarov. V 9. stoletju so otok začeli intenzivneje poseljevati in v naslednjih stoletjih je Poveglia postajala pomembna. Vojne so bile sicer stalnica, saj so barbari še vedno preganjali ljudi, ki so pribežali na otok. V večini primerov so zmagali otočani, a leta 1379 je genovska flota napadla Benetke, prebivalce Poveglie so preselili na Giudecco, beneška oblast pa je na otoku zgradila utrdbo, imenovano Oktagon, katere dobršen del stoji še danes.
Karantena za kužne
V naslednjih stoletjih je otok ostal neposeljen, leta 1527 pa je dož Poveglio ponudil kamaldoleškim menihom, a so ti njegovo ponudbo zavrnili. Leta 1661 so potomcem prvotnih prebivalcev ponudili, da jim na otoku ponovno zgradijo njihovo vas, a so tudi ti rekli ne.
Leta 1776 je otok prišel pod pristojnost Urada za javno zdravstvo (Magistrato alla Sanità) in postal nadzorni center za vse dobrine in ljudi, ki so prihajali v Benetke na ladjah. Leta 1793 se je na vseh takšnih ladjah pojavilo več primerov kuge, zato so posledično otok imenovali za začasno karanteno za obolele (lazaret). Ta začasna vloga se je leta 1805 pod Napoleonom spremenila v stalno. Staro cerkev San Vitale so po ukazu francoskega generala porušili, cerkveni zvonik pa preuredili v svetilnik.
Čeprav so ta prvi lazaret leta 1814 zaprli, pa so otok stoletje pozneje ponovno uporabili za karanteno, leta 1922 pa so vse obstoječe stavbe nato preuredili v psihiatrično bolnišnico, ki so jo zaprli leta 1968. Otok so po tem popolnoma zapustili, a kljub temu ostaja še danes zaprt tako za domačine kot za turiste in pod nadzorom italijanske vlade - nekateri pravijo, da zato, ker so kužne celice izredno trdovratne in bi se lahko z njimi še danes okužili.
Še žive sežigali
Se pa je, zlasti v zadnjih letih, okoli otoka spletla vrsta legend in zgodbic. Tako naj bi Poveglio že v rimskih časih prvič uporabili za osamitev na tisoče žrtev kuge, enako pa tudi med srednjeveškim velikim izbruhom kuge, ki je pustošila po celi Evropi. Mrtve naj bi pometali v ogromne jame in jih zakopali ali sežgali.
Ko se je kuga močno razširila, je Benečane in okoliške prebivalce zajela panika in takoj ko je nekdo začel kazati najmanjše znake bolehnosti, so ga odpeljali od doma in na Poveglio, pa naj se je še tako upiral in moledoval. Še žive ljudi naj bi pometali na kupe trohnečih trupel in jih sežgali. Skupno kar 160.000 ljudi naj bi v tistem času umrlo na Poveglii (po nekaterih podatkih pa v vseh letih kar milijon!) in celo ribiči se izogibajo plovbi preblizu otoka, saj se bojijo, da bi se v njihove mreže zapletle človeške kosti.
Množična grobišča so sicer nedavno našli na sosednjih otočkih Lazaretto Nuovo in Lazzaretto Vecchio, medtem ko Poveglie še niso nikdar zares raziskali.
Nori zdravnik
Še ena grozljiva legenda se je rodila okoli leta 1922 zgrajene zgradbe, ki so jo med drugim uporabljali tudi kot psihiatrično bolnišnico. Neki zdravnik, ki je delal v njej, naj bi na bolnikih izvajal najrazličnejše poskuse, lobotomije z navadnimi svedri in dleti, jih mučil, nazadnje pa poklal in pojedel mnoge od nemočnih žrtev, preden se mu je - bojda prav zaradi krikov kužnih žrtev - dokončno zmešalo in je skočil s cerkvenega zvonika (ali pa ga je kdo potisnil z njega).
Padec naj bi preživel, a ga je "zadavila meglica, ki se je dvignila s tal". Še danes naj bi bilo na Poveglii mogoče slišati obupane krike umorjenih in umrlih ljudi, o katerih so sicer poročali tudi tisti, zaprti v psihiatrični bolnišnici.
Zli glasovi
Govorice krožijo, da naj bi pred leti neka premožna družina skušala kupiti otok, da bi na njem zgradila počitniški dom, a je zamisel opustila že po prvi noči, preživeti na Poveglii, brez besed, zakaj. Obraz njihove hčerke naj bi bil po tisti noči tako izmaličen, da je potrebovala 14 šivov.
Otok in zapuščeno bolnišnico naj bi obiskalo več jasnovidcev, a so vsi z njega odšli na smrt prestrašeni. Kot se rado dogaja na prepovedanih krajih, tudi na Poveglii se sem ter tja kakemu radovednežu le uspe prebiti na otok (za to morate najti zasebnika, ki vas bo pripravljen proti kar precejšnjemu plačilu odpeljati do tja), a ob vrnitvi vsi poročajo o izjemno slabi energiji, težkem vzdušju zla in zloveščih glasovih.
Zaradi takih in podobnih zgodb se je otok pojavil med drugim v seriji Smrt v Benetkah, ki je raziskovala paranormalne pojave v romantičnem mestu v laguni ter v oddajah Ghost Adventures (v videih spodaj) in Scariest Places on Earth (Najbolj strašljivi kraji sveta).
Benečani sami naj bi sicer na vse kriplje skušali zatreti tovrstne govorice o Poveglii in ne omenjajo radi ne jam za kužne ne psihiatrične bolnišnice. To pogosto kar prekrstijo v "dom za ostarele". Si pa lahko na otoku San Servolo ogledate ostanke tamkajšnje umobolnice, ki so jo preuredili v muzej, posvečen zgodovini beneških kužnih otokov in najrazličnejših osamitvenih ustanov.
K. S.