Nacistični vojaki enote Wafen-SS so ubili vse takrat navzoče prebivalce - skupno 642 ljudi, vas pa delno požgali. Preživelo je samo šest ljudi. Danes je Oradour-sur-Glane - no, kar je ostalo od njega - zaščiten kot muzej na prostem in opomnik krvave zgodovine.

Zjutraj 10. junija je Adolf Diekmann, poveljnik 1. bataljona regimenta SS Panzer, majorja Otta Weidingerja v štabu regimenta obvestil, da je od dveh članov paravojaške enote Milice kolaborantskega režima Vichy izvedel, da francosko uporniško gibanje v vasi Oradour-sur-Vayres drži za talca nemškega častnika Helmuta Kämpfeja.

Diekmannov bataljon se je kmalu za srečanjem v štabu napotil v Oradour-sur-Glane, sosednjo vas, ki jo je zamenjal za Oradour-sur-Vayres. Kljub temu, da je Diekmann od svojega nadrejenega dobil ukaz, da dobi od župana vasi imena 30 ljudi, ki bi lahko talci v zameno za Kämpfeja, je 29-letni poveljnik ravnal po svoje in se odločil za popolno uničenje.
Moške v skednje, ženske in otroke v cerkev
Diekmann je dal ukaz, da vse vaščane - in kogar koli drugega, ki bil tam (to je bila šesterica, ki je šla po naključju ravno v tistem času s kolesi skozi mesto) - zberejo na vaškem trgu, kjer da jim bodo pregledali osebne dokumente. Vse ženske in otroke so zaprli v cerkev, medtem ko so vojaki plenili po vasi.
Moške so odvedli do šest skednjev in lop, kjer so že čakale strojnice. Vojaki so začeli streljati, pri tem pa so merili v noge, da bi umirali počasneje. Nato so jih polili z gorivom in skednje požgali do tal. 190 mož je umrlo. Šestim je uspelo pobegniti - enega od njih, ki je zbežal najprej, so Nemci ujeli in pokončali, drugi so zbežali.

Vojaki so se nato lotili žensk in otrok v cerkvi, kjer so namestili sežigalno napravo in prižgali. Nemočni ljudje so skušali zbežati skozi vrata in okna, a so jih zunaj pričakali vojaki s strojnicami. Ubitih je bilo 247 žensk in 205 otrok. Preživela je le 47-letna Marguerite Rouffanche, ki se je skupaj z neko mlajšo žensko in otrokom izmuznila skozi okno v zakristiji. Vsi trije so bili ustreljeni, a se je ranjeni Rouffanchovi uspelo zavleči v grmovje za cerkvijo, kjer so jo naslednje jutro našli in rešili. Preživela je tudi skupina približno 20 vaščanov, ki pa jim je uspelo pobegniti takoj ob prihodu vojakov. Ti so nekaj dni po pokolu lahko pokopali svojce, prijatelje in sosede.
Sojenje
Diekmannovo svojeglavo dejanje je precej razburilo njegovo poveljstvo - protestiral je tako nemški poveljnik v Limogesu kot generalmaršal Erwin Rommel. Celo preiskavo so odprli, a je bil Diekmann kmalu zatem ubit v boju, v bitki za Normandijo, prav tako je bilo ubitih tudi veliko drugih, ki so stali za pokolom v Oradourju-sur-Glane, zato so preiskavo odložili.

Leta 1953 je vojaško sodišče v Bordeauxu sodilo preživelim 65 od 200 nemških vojakov, ki so bili vpleteni v pokol 10. junija. Sojenja se je udeležilo le 21 vojakov (sedem Nemcev in 14 Alzačanov - Francozov nemškega rodu), saj so številni od njih živeli v Vzhodni Nemčiji, ki jih ni želela izročiti. Vsi, razen enega so trdili, da so bili v enote Waffen-SS vpoklicani prisilno.
Proces je v Alzaciji izzval velik protest, zaradi česar so morale francoske oblasti sojenje razdeliti v dve ločeni sojenji, glede na narodno pripadnost obtoženih. 20 od obtoženih so obsodili, a protest Alzacije je prisilil francoski parlament, da je alzaškim obsojencem podelil amnestijo in so bili kmalu zatem izpuščeni, kar je izzvalo ogorčene proteste v Limousinu.

Do leta 1958 so bili izpuščeni tudi vsi nemški obsojenci. Zadnje sojenje proti kateremu od vpletenih je potekalo leta 1983, ko so enega od vojakov višjega čina, Heinza Bartha, izsledili v Nemški demokratični republiki. Barth je med pokolom poveljeval 45 vojakom in je dal ukaz za usmrtitev 20 mož v eni od lop. Bartha so obsodili na dosmrtno zaporno kazen, a so ga leta 1997 izpustili in je umrl leta 2007.
Letos je tožilec iz Dortmunda, pristojen za vojne zločine, ponovno odprl preiskavo, potem ko so ga podatki iz tajnih dokumentov Stasija pripeljali do še šestih potencialnih osumljencev.
Pomirjanje s preteklostjo
In kar je ostalo od Oradourja-sur-Glane? Takoj po vojni se je general Charles de Gaulle odločil, da vasi ne bodo prenavljali, ampak da bo ostala takšna, kot je, spomenik kruti nacistični okupaciji Francije. Novo vas so tako zgradili severozahodno od kraja pokola in danes šteje dobrih 2.000 ljudi. Leta 1999 je takratni francoski predsednik Jacques Chirac ob vhodu v vas slovesno odprl spominski muzej, kjer so na ogled nekaj predmetov iz požganih hiš, ročnih ur žrtev, staljeno steklo in najrazličnejši osebni predmet.

Septembra letos sta vas duhov, ki jo zob časa sicer vztrajno načenja, skupaj obiskala nemški predsednik Joachim Gauck in francoski predsednik François Hollande. To je bilo prvič, da je kak nemški predsednik obiskal prizorišče kakega večjega pokola iz druge svetovne vojne na francoskih tleh.

Predsednika je sprejel župan Raymond Frugier, ki je bil star štiri leta, ko je njegov oče zagledal bližajoče nemške vojake, zato je z otroki zbežal v gozd. "Skoraj 70 let je minilo, pa se še vedno zdi, kot da bi se pokol zgodil včeraj. Tu vlada občutek, da ni bilo pravici nikdar zadoščeno, zato je vse skupaj še vedno odprta rana," je povedal septembra za Guardian.