To zaklonišče, 37 metrov pod zemljo, ki je ostalo neodkrito pol stoletja, daje fascinantni vpogled v sovjetsko zgodovino. Hkrati gre za največji in najgloblji bunker na svetu, globlji od Hitlerjevega.

"Super je videti, kako veliko latinskih Američanov se nas je zbralo tu. Sovjetska zgodovina je za nas tako tuja, spoznavanje tega dela zgodovine, ki je za nas novo, pa je tako kul," je povedala Edly Mortera, mehiška navijačica.

Njen soprog Edgard Ramirez je sledil svoji ženi in iz bunkerja vzniknil z orjaškim sombrerom v roki. Nekateri domačini so ga takoj prosili, ali se lahko z njim slikajo.
"Krasna izkušnja je, ker čeprav je najin načrt, da spremljava našo ekipo, ob tem pa si še ogledava nekaj znamenitosti, nisva zares razumela ruske vojaške zgodovine," je povedal Ramirez za AP.

Strateška točka
Stalinov bunker je bil v Samari zgrajen leta 1942. Mesto, v sovjetskih časih znano kot Kujbišev, je med drugo svetovno vojno postalo strateška točka, ker je bilo močno oddaljeno od spopadov in je ponujalo varno pot za pobeg prek reke Volge. V Samaro so preselili številne vladne urade, ko je Moskvi grozil nemški napad, Stalin pa je postal glavna tarča nacistov.

Več kot polovico stoletja je bunker s prostorom za okoli sto ljudi ostal ena najbolje varovanih skrivnosti na svetu. Le malokdo si je lahko predstavljal, da se sredi mesta v manjšem prehodu nahaja hiša s podzemnim prehodom in globino, enako 12-nadstropni stavbi.

Znamenitost za navijače
V času svetovnega prvenstva je bunker prava zanimivost - pred stavbo domačin obiskovalcem ponuja fotografiranje v repliki Stalinove uniforme, ob vstopu v stavbo pa obiskovalce pozdravi vitraj s podobo Stalina, ki je vladal Sovjetski zvezi z železno roko od leta 1924 do njegove smrti leta 1953.

Njegovi privrženci mu pripisujejo zasluge, ker je Sovjetsko zvezo razvil v jedrsko velesilo in jo je med drugo svetovno vojno popeljal do zmage nad nacisti, kritiki pa ga obsojajo zaradi njegovih brutalnih čistk, v katerih je bilo ubitih na milijone ljudi.

Postelja pod rožnatim stropom
Ko se obiskovalci počasi spuščajo po več kot 300 stopnicah, pogledujejo proti debelim, zapečatenim vratom, dokler ne dosežejo najnižje točke - "dnevne sobe" vrhovnega poveljnika.

Pisnega dokaza, da bi Stalin dejansko kdaj bil v bunkerju, sicer ni. Je pa njegova postelja z belo posteljnino še vedno v spalnici z lesenim opažem in rožnatim stropom.

Samo nekaj korakov stran je njegova pisarna, z zeleno pisarniško lučko in starim telefonom na številčnico na stari leseni mizi. Krizni štab z orjaško mizo, rezervirano za nacionalni obrambni odbor, krasijo portreti Karla Marxa, Friedricha Engelsa in Vladimirja Lenina.

"Res sem bil navdušen nad načinom, kako je bil bunker zgrajen," je za AP povedal Daniel Astesiano, urugvajski navijač. "Nepredušna železna vrata, stropi z oboki, ki spominjajo na podzemne postaje v Moskvi ... Preprosto neverjetno je, da so v tistih časih lahko zgradili nekaj tako močnega in modernega."