Zaželen zaradi svoje strateške lege – za sremsko ravnino, na desni strani Donave, tik preden se vanjo izlije Sava.

Svoje sledi so tam pustili Kelti in Rimljani, vladali so mu Madžari, Habsburžani, Turki. Čeprav je od leta 1934 uradno del Beograda, je to ostalo mesto v mestu. Tam življenje teče počasneje in vlada drugačen duh, pravi Anžin, ki se v Zemun rad umakne pred nenehnim vrvežem Beograda.

Drug svet

Isto mesto, drug svet, sem si mislil ob prvem obisku Zemuna. Od arhitekture in ritma življenja do kolektivne zavesti, da Zemun pač ni in nikoli ne bo Beograd, četudi ju je na nekdanjem močvirju, ki ju je nekoč ločevalo, zdaj povezal Novi Beograd.

Če kdo, je prava Zemunka Bojana Ivanović. Bojana je prava zakladnica zgodovinskih podatkov o Zemunu.

Ni naključje, da od vseh spominov ob srečanju z novinarjem na dan privre prav naslednji:

Donava, nabrežje, ki ga zjutraj zasedejo ribiči, pozneje pa sprehajalci, ozke ulice, promenada, posejana z bari.

Na zemunskih tržnicah

Nad njimi – simbol mesta, stolp Gardoš, ki so ga leta 1896 na griču, ki je bil središče antičnega Tauru-numa, postavili Madžari.

Od tod lahko človek ob jasnem vremenu uživa v neskončnosti panonske nižine, Beogradu, Donavi, obrobjih Šumadije ... duh Avstro-Ogrske.

Zemun, z vsemi skritimi kotički in prijetnimi osvežitvami, ki na 35 stopnjah Celzija pridejo zelo prav, je omrežil tudi Ireno Herak.

V resnici je zares nekaj najlepšega, da se sprehodiš po beograjskih tržnicah – in ta v Zemunu je med mojimi najljubšimi. In res je lažje, ko te pozdravijo z "O, dobro jutro Slovenec", Vera pa že ve, kaj bom odnesel. Tega z virusom, pravi, ne razume več.

Na mestni plaži Lido

Če ne prej, sem ob tej reportaži spoznal, kam v Zemunu je še treba.

Na mestno plažo Lido, kamor se je pred 20 leti prišlo le s čolnom, saj leži na zaščitenem otoku, polnem veveric, ptic in žal tudi komarjev. Zdaj obiskovalcem vsako poletje na pomoč priskoči vojska in zgradi most.

Če kje, potem je Donavo pametno preizkusiti tu, nekaj kilometrov nižje se vanjo žal izlije dobršen del beograjskih odplak.

V Donavo tudi danes zre Bojanin pokojni soprog Branko Najhold, ki je desetletja raziskoval zgodovino mesta, bil kronist, varuh zemunske dediščine.

Morda so jih po svetu še najbolj spoznali po zloglasnem zemunskem klanu. Predstava, da se prebivalci Zemuna naokoli sprehajajo do zob oboroženi, je seveda popolnoma napačna.

Nasprotno. Tukaj človek lažje najde nekaj miru. In tudi v divjem Beogradu je dobro vedeti, da te čaka – tam ob Donavi, še preden ta vase pogoltne Savo, ki je pritekla od doma.