Ko je takrat šestletni Aiden videl, kako lepo, svetlečo medaljo je osvojila njegova babica Kathleen Taylor, si je takšne zaželel tudi sam. Ko mu je pojasnila, da bo zanjo moral preteči 21 kilometrov, se izziva ni ustrašil. "Prosil sem jo in moledoval, ali bi smel tudi jaz teči polmaraton. In na koncu je vendarle rekla ja," pripoveduje danes 11-letni Aiden, ki je tako svoj prvi 21-kilometrski tek sklenil v Sarasoti v zvezni državi Florida.

A zgodba se tukaj zanj ni zaključila. Kot je za CNN pojasnila dečkova babica, je bil Aiden že od malih nog skoraj obseden z Guinnessovo knjigo rekordov. Vsako izdajo, ki mu je prišla pod roke, je prebral od začetka do konca, skrbno preučeval fotografije in premleval statistike. V oči mu je padla tudi posebna kategorija: ljudje, ki so pretekli (pol)maratone.

Odločil se je, da bo nekoč v sloviti knjigi rekordov zapisano tudi njegovo ime. Podviga se je lotil z vso vnemo in kaj kmalu je (skupaj z babico) potoval iz zvezne države v državo in se domov vračal z medaljami okrog vratu. Minuli konec tedna je, po petih letih, pretekel še maraton v Des Moinesu in tako s seznama črtal še svojo zadnjo zvezno državo, Iowo. "Presrečen sem, da mi je uspelo," je za CNN ponosno dejal fantič.

Bo rekord vpisan v slovito knjigo?

A za zdaj še ni jasno, ali bo njegov dosežek sploh vpisan v knjigo rekordov. Dozdajšnja rekorderka je sicer Syrafina Mohammed iz Miamija (Florida), ki je svoj polmaratonski projekt sklenila leta 2016, ko ji je bilo 12 let, a njen rekord ni del Guinnessove knjige rekordov, zapisan je "zgolj" v statistiki, ki jo vodi društvo tekačev polmaratonov v vseh 50 ameriških zveznih državah (50 States Half Marathon Club).

Kot so pri Guinnessu pojasnili za CNN, do zdaj namreč niso spremljali tovrstne statistike. A se bo to najverjetneje spremenilo, saj je Taylorjeva v vnukovem imenu pred dvema letoma začela z vsemi potrebnimi postopki. Zdaj čakajo še na uradno potrditev dosežka, je pojasnila.

"Pomembno je, da je užival"

Pri tem pa poudarja, da je bilo Aidnu kljub cilju, ki si ga je zastavil na začetku, dovolj že, da mu je podvig uspel – in da se je pri tem zabaval. Kot je pojasnila, se je večkrat zgodilo, da je bilo vreme med tekom grozno – nekajkrat je deževalo ali pa je bilo mrzlo –, zato mu je občasno predlagala, da ne bi tekla. A Aiden ni želel odnehati, pravi.

Poleg tega je petletno tekaško potovanje vnuka in babico popeljalo po celotnih ZDA, tako da je deček spoznaval svojo deželo in njene posebnosti. Tudi med samim tekom si je Aiden vedno vzel čas za zabavo, še poudarja Taylorjeva: "Ustavil se je, pobožal kakšnega psa – vedno vidi kakšnega psa, ki si ga želi pobožati –, ali pa se je za nekaj trenutkov ustavil v parku, mimo katerega je tekel. Večino časa je užival. In to je vse, kar šteje."

Zdaj, ko je njegov rekorderski podvig sklenjen, se 11-letnik teku ne namerava odpovedati, saj že načrtuje udeležbo na domačih tekih, posvetil pa se bo tudi ameriškemu nogometu.