Smernice oblačenja v NZ-glasbi je močno zaznamoval Ansambel bratov Avsenik. Avseniki kot pionirji NZ-glasbe so se najprej oblačili v salonske črne obleke. "Ta oblačila pa se na dežju, v megli in nasploh v vremenskih razmerah na prostem niso obnesla. Zato so zelo na hitro preskočili na 'gorenjsko narodno nošo', ki so jo pozneje povzele skoraj vse glasbene skupine. Veliko celo v Avstriji, Nemčiji in Švici. Mnogi ansambli so bili prepričani, da to glasbo v gorenjskih narodnih nošah bolje podajajo poslušalcem," je za MMC pojasnil pisatelj Ivan Sivec, poznavalec NZ-kulture.

V zgodovini se je razvilo več smeri, ko se se med sabo ločile po tem, ali se skupine želijo čim bolj približati Ansamblu bratov Avsenik (npr. Gašperji, Igor in Zlati zvoki), ali pa želijo ustvariti novo glasbeno (in ob tem pogosto tudi kostumsko) podobo (npr. Štajerskih 7, Vita, Čuki). "Nekateri ansambli – recimo Veseli planšarji – pa Avsenikom niso slepo sledili. Čeprav so nastali komaj dve leti za njimi, so se oblekli v pastirske noše. Oblačila pa so dobili pri filmu o Kekcu," je poudaril Sivec.

(Ne)izvirno iskanje identitete
Toda skozi čas je vedno več ansamblov iskalo svojo lastno identiteto. "Pozneje so nekateri v oblačilni kulturi še pokazali nekaj izvirnosti, večina pa ne," je poudaril Sivec. Že v petdesetih letih so potrebo po drugačnosti z oblačili izražali Beneški fantje, čeprav je tujina "zahtevala" narodno nošo, poslušalci in gledalci v Sloveniji pa so bili in so še željni sprememb, je pred leti v svojem znanstvenem članku ugotavljal etnolog Bojan Knific.

Frajkinclarji so poudarjali, da je najpomembnejša udobnost oblačil, zato narodnih noš niso nikoli nosili. Slapovi so se predstavljali v elegantnih oblačilih, Čuki so z leti spreminjali svoja odrska oblačila (še lani smo jih lahko spremljali v 'allstarkah', karirastih srajcah in kavbojkah).

"V zadnjih desetih letih se je – podobno kot glasba – začela spreminjati tudi tovrstna kultura. Verjetno predvsem iz razloga, ker so se hoteli tako kot z glasbo približati mlajšim generacijam. Na žalost pa ni veliko izvirnosti, temveč samo sproščanje – proti oblačilni kulturi, kjer prevladujejo majice in kavbojke. Podobna neinventivnost se kaže tudi v glasbi, ki se skuša približevati zabavni, veliko tudi južnjaškim in drugim melosom. Slovenske melodije pa je vse manj in manj," opozarja Sivec.

Glasba, ki je prerasla okvirje
Člani skupine Gadi, eni izmed najvidnejših predstavnikov novega vala poudarjajo, da NZ-glasba postaja širša. "In v tej širini nastajajo novi melosi. Ne bi upal reči, da narodno-zabavna glasba postaja rokenrol, vsekakor pa se približuje njegovi temperamentni energiji," trdijo člani skupine. Gade tako ne boste videli v nošah, a pravijo, da je razlog za to povsem preprost. "Enemu od naših članov postane na večurnih nastopih zelo vroče že v kavbojkah in majici, kaj šele v narodni noši. Imamo jih še vedno in jih ob posebnih priložnostih še vedno oblečemo," pravijo Gadi.

Blaž Švab, pevec skupine Modrijani, opozarja, da so moderna oblačila prišla do izraza šele v zadnjem obdobju. "Oblačila z ulic, kavbojke, majice, kar je zelo kulsko in meni všečno, pa je zdaj prišlo precej po Gadih. Ne gre za upor. Mladi niso stereotipni in obremenjeni. Obremenjeni so nekateri izvajalci in mediji. Mladi glasbeniki uživajo v razcvetu te glasbe. In navdušujejo občinstvo," pojasnjuje Švab.

Po drugi strani Ansambel Saša Avsenika nadaljuje tradicijo, ki jo je začel njegov dedek. "Za nas je zgodba zelo preprosta. Sprejeli smo glasbo in seveda tudi tradicijo. Naše noše so nam zelo všeč in jih s ponosom nosimo," pravi Avsenik. Vse nastope igrajo v nošah, zaradi spoštovanja do nje pa se na veselicah preoblečejo v drugačni "outfit": "Ker nekje od četrte runde naprej kombiniramo domačo glasbo tudi s popularno in se nam ob tem ne zdi primerno, da bi kot 'Avseniki' - ki jih predstavljamo - po odru skakali v nošah z električnimi kitaram, bobni, sintesajzerji ..."

Noša doma in v tujini
Avsenik opozarja na dve različni pojmovanji noše - doma in v tujini. "Osebno mislim, da se ansambli ne upirajo noši, ampak izkoriščajo potencial, da so s svojim imidžem bolj prepoznavni. Na primer velikokrat, ko na hitro vidiš kak plakat z ansambli v nošah, moraš prebrati ime ansambla … Nekatere pa takoj prepoznaš po njihovih 'kostumih'," pojasnjuje Avsenik.

Hkrati priznava, da je drugače v tujini. Tam je noša del prepoznavnosti, pripadnosti Sloveniji. "O tebi pove, da spoštuješ tradicijo - na kar so tujci sploh zelo ponosni - in občinstvu z videzom na ta način daš vizitko o sebi in glasbi, ki jo prineseš s seboj," še dodaja Avsenik.

Včasih pa je razlog, zakaj "gorenjska narodna noša" ni del identitete današnjih NZ-glasbenikov, tudi geografski. Ansambel Spev se je tako ob ustanovitvi pogovarjal, kako bi bili oblečeni. "Ker smo Štajerci, smo se odločili, da ne bi bilo prav, če oblečemo gorenjsko narodno nošo. Oblekli smo srajce, hlače in telovnike. Slovenka narodna noša je bogastvo Slovenije, njena razlolikost po pokrajinah je prelepa. Narodno nošo spoštujemo in ni nam všeč, če je kje nespoštjivo uporabljena, oz. zlorabljena," pravi član ansambla Marko Berzelak.

Kam gre narodno-zabavni voz?
Glasba, oblačila in vizualna podoba so po besedah Sivca precej daleč stran od osnovnega poslanstva tovrstne množične duhovne kulture. "A na žalost ni nikjer nobenega strokovnjaka, ki bi jim svetoval, ki bi ansamblom pomagal, ki bi usmerjal glasbene in tudi preostali vzporedni tovrstni tok. Večina stvari je narejenih samo na prvi učinek, na prvo žogo, brez globljega premisleka," opozarja Sivec.

Stanje duha v družbi pušča močan pečat tudi v NZ-glasbi. "Naš način življenja žal postaja preveč divji, in če ga ne bomo spravili spet v miren valček in kakšno veselo polko, ne vem, kaj nas čaka v prihodnosti," je sklenil Berzelak. Preprosto se je spremenil način vizualizacije glasbe. "Tako kot se je skomercializirala glasba, sta se tudi oblačilni videz in celo vizualizacija glasbe," pa še dodaja Sivec.

Za boljši vpogled si lahko spodaj pogledate podobo ansamblov, ki ta hip krojijo prvo polovico lestvice Domačih 10.