"Zanimalo me je, kaj pride z glasbo. Kakšna je hrana, kakšna oblačila. O flamenku pa nisem pred prvimi vajami vedela ničesar," pravi plesalka, ki so jo že od nekdaj zanimale t. i. eksotične kulture.

Ker flamenko nima osnovnih korakov, so se na vajah najprej učili pravilnega ploskanja, ki je, kot pravi Urška, izjemno pomembno, saj brez smisla za ritem plesanje flamenka ni mogoče. Na vajah so veliko uporabljali tudi ogledalo.

"Malo smo se pačili pred njim. Poskušali smo si biti všeč, se odkrivati, raziskovati, kar enkrat, ko si v najstniških letih, niti ni tako slabo, saj ti pomaga razviti dobro samopodobo," je dejala Centa.

Šolanje je nadaljevala pri eni od prvih slovenskih flamenkovskih plesalk Ani Pandur, ki se je takrat vrnila z izobraževanja v Španiji. Želja po novem znanju je v domovino flamenka na razne tečaje večkrat vodila tudi Urško, ki se je, da bi bolje razumela flamenko, že v prvih razredih osnovne šole pričela učiti špansko. Septembra 2014 se je, da bi se bolj poglobila v to glasbeno-plesno zvrst, nato tudi za stalno preselila v Madrid: "Hotela sem se izobraževati, a v Sloveniji imam za to zelo omejene možnosti. Edina formalna izobrazba, ki se jo da tu pridobiti, je iz sodobnega plesa ali baleta. V Španiji pa jo je mogoče pridobiti tudi iz flamenka."

Večina ob besedi flamenko pomisli na kastanjete, volančke, rdečo barvo in ples, a, kot pravi Urška, je flamenko veliko več: "Slovenci si ga predstavljamo zelo stereotipno. Zapomnimo si ga po tistem, kar je najbolj skomercializirano – po lepih ženskah, volančkih, kastanjetah. Veliko ljudi ga tudi meša s tangom. Večino ljudi sicer najbolj pritegne videz, ker je zelo drugačen, zelo ženski."

Flamenko je ljudska umetnost glasbe in plesa, ki se je razvila na jugu Španije. Gre za mešanico ciganske ritmike, arabskega petja ter mavrsko-sefardske kulture. Na začetku je bil del vsakdana prebivalcev Andaluzije, nato pa so se z njim pričeli ukvarjati umetniki, ki niso le povzemali tradicionalnega, ampak so v flamenko pričeli vključevati tudi osebno noto.

"Nepoznavalcu se danes sliši vse precej podobno, a flamenko je zelo kompleksen. Imamo ogromno različnih stilov, ki se med seboj razlikujejo glede na melodijo, ritem, zgodovinski proces nastajanja. Nekateri stili so bolj pevski, nekateri bolj za kitarista, nekateri bolj za plesalca," je dejala plesalka.

Kot pravi Centa, je pri plesalcu flamenka najbolj cenjeno, da je sposoben improvizirati. Flamenko namreč v Španiji nastaja v posebnih nočnih lokalih, v katerih se zberejo naključni plesalci, pevci, kitaristi in tisti, ki ploskajo, ki nato skupaj ustvarijo flamenko: "Gre za nekakšen 'jam session'. Tja prideš s koščki ustvarjenega materiala, potem pa s skupino umetnikov na mestu samem ustvariš nekaj čisto novega. Moraš biti sposoben improvizirati, kar je tudi tisto, kar je najtežje pri flamenku, saj moraš imeti res ogromno znanja. Sama sem bila sposobna na ta način prvič nastopiti šele januarja 2015."

Flamenko postaja vse bolj prepoznaven tudi v Sloveniji. Za njegovo uveljavitev skrbi tudi Urška s svojo skupino CoraViento. Veseli pa jo tudi, da je bilo pri nas v zadnjih letih mogoče spremljati koncerte flamenkovskih legend, kot so Paco de Lucia, Vicente Amigo in Tomatito.