Glavne zvezde: 'bikerji'. Natančneje, 'bikerska' tolpa iz malega kalifornijskega mesta.
Koncept se je izkazal za zadetek v polno, saj so Sinovi anarhije s tretjo sezono postali najbolj gledana serija TV-mreže FX, ki stoji tudi za takimi prelomnimi serijami (z "dvomljivimi" glavnimi junaki in politično nekorektno vsebino), kot sta Pod nožem lepote (Nip/Tuck) in Newyorški gasilci (Rescue Me).

"Da je televizija končno ustvarila pravi biser okoli arhetipa izobčenih samotarjev, ni toliko presenečenje kot samoumevna stvar, do katere bi morali priti že davno," so tako ob premieri septembra 2008 zapisali v recenziji v časniku San Francisco Chronicle.

Da smo TV-gledalci po malem morju serij o zdravnikih, o policistih in o privilegiranih srednješolcih le dobili nanizanko o motoristični tolpi, se gre zahvaliti režiserju, scenaristu in producentu Kurtu Sutterju, ki je pred tem kritike prepričal že s serijo The Shield, razvpiti upodobitvi skorumpiranih policistov.

Antijunaki kot protagonisti
V središču Sinov anarhije (na TV SLO se je pravkar iztekla 1. sezona) je tesno povezan izobčenski motoristični klub v Charmingu, fiktivnem severnem kalifornijskem mestu.
In če je bil gonilo Sopranovih hladnokrvni mafijec in ultimativni "pater familias" Tony Soprano, gonilo The Shielda skorumpirani in brutalni detektiv Vic Mackey, na čelu Nip/Tucka sta stala nečimrna in nemoralna lepotna kirurga, Gandžo (Weeds) pa poganja predmestna preprodajalka marihuane (čeprav izjemno prikupna) Nancy Botwin, Sinovi stojijo na Jaxu Tellerju.

Podpredsednika kluba, ki začne počasi dvomiti o klubu in o samem sebi (po vzoru kakšne grške tragedije), upodablja Charlie Hunnam, ki je med robatimi, bradatimi in zamaščenimi motoristi videti kot svetlolaso modrooko nordijsko božanstvo. In niti Američan ni - v resnici se je 31 let star igralec rodil in odrastel v Angliji, zaslovel pa je v britanski različici gejevske nanizanke Queer as Folk.

Monogamnost ne, lojalnost da
Jax je nekakšen moralni steber kluba Sinov anarhije - kolikor je to sploh mogoče pričakovati od nekoga, ki žonglira med zakonitimi in nezakonitimi posli prodaje orožja, se zapleta v nasilne spopade z rivalskimi tolpami in težke delovnike konča z orgijo v klubu. Monogamnost v Sinovih ne obstaja, lojalnost pač. Tako ženske kljub vsemu, kar bi morda razbrali iz opisa, niso nujno le kos mesa, vedno pripravljen zadovoljiti svoje moške.

Jaxova mama, Gemma Teller Morrow, ki jo izjemno upodablja Katey Segal (za vlogo je letos prejela zlati globus, sicer pa se jo bodo slovenski gledalci spomnili kot Peggy Bundy iz humoristične serije Družina za umret), je, denimo, močna, makiavelistična, manipulatorska in pronicljiva predstavnica matriarhata, ki bi za družino in ugled kluba storila vse.

Sivi liki, ne črno-beli
Čeprav so v bistvu negativci, je črno-belega v Sinovih malo. Vsak izmed teh tetoviranih silakov in odrezavih deklet skriva svoje skrivnosti, vsak ima v sebi vsaj kanček človeškosti, v vsakomur se porajajo notranji konflikti in vsak lahko kadar koli eksplodira. Ali, kot so zapisali pri SFC-ju: "Sinovi anarhije so Hamlet na Harleyju."

Serija je večplastna in sprva boste potrebovali nekaj časa, da vas kompleksen, občasno težak in dokaj surov ("Pojdita, spokajta od tu, preden vaju oba posilim," reče, denimo, Tig v prvi sezoni zgroženemu Bobbyju. "No, no, saj to se samo tako reče. Izraz naklonjenosti.") portret precej specifične subkulture potegne vase.
A Sinovi so izjemno avtentični, z vrhunsko dodelanimi liki, močnimi dialogi in notranjimi boji protagonistov. Nekaj, kar bi morda ustvaril Shakespeare, če bi živel danes.