Daniel Reardon je raziskovalec na melbournski univerzi Swinburne, kjer se posveča gravitacijskim valovom in pulzarjem, a je zaradi pandemije novega koronavirusa te dni v izolaciji, kjer pa se je zelo dolgočasil.

Zato se je, kot je pojasnil za avstralsko izdajo Guardiana, domislil, kako si izolacijo popestriti: odločil se je s pomočjo neodimovih magnetov izdelati napravo, ki bi se oglasila vsakič, ko bi se z rokami preveč približali obrazu – kot je znano, je dotikanje obraza (predvsem nosu in oči) nekaj, kar strokovnjaki trenutno močno odsvetujejo, saj lahko tako virus vnesemo v svoje telo.

Najprej razvil ogrlico, ki je vibrirala – a je vibrirala, ko ne bi smela

"Nekaj elektronske opreme imam, nimam pa izkušenj ali znanja iz grajenja krogov. Imel sem napravo, ki zaznava magnetna polja. Pomislil sem, da lahko zgradim tak krog, ki bo zaznal magnetno polje. In če potem na zapestji namestim magnete, bi ti lahko sprožili alarm, če bi se obrazu preveč približali," je pojasnil svojo prvo zamisel. A se je izkazalo, da njegova naprava deluje ravno nasprotno – krog se sklene le, če ni v bližini nobenega magnetnega polja. "Po nesreči sem izumil ogrlico, ki je nenehno vibrirala in nehala šele, če sem magnete približal obrazu," je razložil Reardon.

Idejo je nato skušal nadgraditi oziroma se z "magneti malo poigrati" – spomnil se je, da obstajajo magnetni uhani, ki bi krog prekinili. "Namestil sem jih na uhlje, ko pa sem magnete začel pritrjevati še na svoje nosnice, je šlo vse skupaj hitro po zlu," je dogodek opisal fizik. Na zunanjo stran vsake nosnice je namreč pritrdil po en magnet, nato pa po enega še v vsako nosnico. Ko je čez nekaj časa zunanja dva magneta odstranil, pa so se zadeve zapletle: notranja dva magneta sta se namreč sprijela skupaj.

Usodna napaka: "posvetoval" se je z Googlom

Skušal ju je dobiti ven, "ampak imam tak nosni greben", da ju ni mogel spraviti iz nosnic. Po kakšnih 20 minutah neuspešnega boja z magnetoma, pa je storil usodno napako: posvetoval se je z Googlom. "Našel sem članek o 11-letniku, ki je imel isto težavo kot jaz. Rešitev naj bi bila uporaba še več magnetov, ki jih namestiš na zunanjo stran in tako izničiš privlačnost med magnetoma znotraj," dogajanje podrobno opisuje Reardon in nadaljuje: "Ko sem magnete vlekel dol, proti zunanjosti, sta mi zdrsnila, se sprijela, nato pa oba pristala v moji levi nosnici."

"Na tej točki mi je potem zmanjkalo magnetov," je nadaljevanje v smehu opisal 27-letnik. A kljub temu ni odnehal – magnete je skušal iz nosnic potegniti s kleščami, ki pa so se zaradi magnetov v nosu še same namagnetile. "Ko sem jih približal nosu, mi ga je kar potegnilo proti kleščam," je še opisal svojo bolečo izkušnjo.

Na koncu ga je rešila partnerica, sicer zaposlena v bolnišnici, ki ga je "zvlekla na urgenco", "da so se mi lahko še njeni kolegi smejali". Zdravstveni delavci so mu nato izvlekli tri magnete iz nosnic, četrti pa mu je padel v grlo, a ga je na srečo izkašljal, je še dejal in dodal, da so zdravniki njegovo stanje opisali kot "poškodbo zaradi dolgčasa med samoizolacijo". Čeprav vidi humor v svoji izkušnji z magneti, pa fizik obljublja, da se "z njimi ne bo nikoli več igral".