V Londonu so za prehod v novo tisočletje na pobudo arhitektov Davida Marksa in Julie Barfield leta 2000 postavili razgledno kolo London eye. Njegova oblika simbolizira cikel življenja. "Krog nima ne začetka ne konca. Je simbol minevanja časa," je za Reuters povedal Barfield in dodal, da je bil, ko se je odprl, ena redkih možnosti za pogled na mesto z višine. Načrt zakoncev je bil, da bi atrakcija revitalizirala del londonskega južnega brega, en odstotek letnih prihodkov znamenitosti pa bi se namenilo pomoči pri vzdrževanju njegove okolice.

Prvotno je bilo načrtovano, da ga bodo po petih letih razstavili, zaradi priljubljenosti pa je Kolo tisočletja postalo stalnica britanske prestolnice in ena izmed najbolj obiskanih tamkajšnjih turističnih znamenitosti. Vsako leto se na popotovanje po zraku odpravi približno 3,5 milijona ljudi.

Med 30-minutno vožnjo v stekleni kabini lahko obiskovalci vidijo London s ptičje perspektive – opazujejo lahko Big Ben, katedralo svetega Pavla in Buckinghamsko palačo, na jasen dan se vidi tudi 900 let star dom kraljeve družine grad Windsor, ki je oddaljen 40 kilometrov. Za Britance je v vseh teh letih postal tudi sinonim za mestni ognjemet na silvestrovo. Odkar je znamenito Londonsko oko začelo delovati, so mestno obzorje sicer spremenili novi nebotičniki, ki so poimenovani po svojih oblikah – The Gherkin so odprli leta 2004, Shard, najvišjo stavbo v Londonu, je sledila leta 2013, Cheesegrater pa leto pozneje.

Priljubljenost pionirskega Londonskega očesa je sicer navdihnila številna mesta po svetu, da so po njegovem zgledu zgradili svoja razgledna kolesa, a s 135 metri višine sicer londonski ostaja ena največjih tovrstnih panoramskih točk na svetu, najvišje razgledno kolo je sicer Ain Dubai v Dubaju z 250 metri.