stoletja in njegove študije o spolnemu življenju Američanov.
"Novi Mad Men (Oglaševalci)," so kritiki takoj zapeli hvalo seriji, medtem ko se je Guardianu zapisalo: "Masters of sex: najboljši seks na televiziji. Je tako žalosten kot kliničen, tako veličasten kot raziskovalen." In še: "Seks v tej seriji je vse, kar je seks v resničnem življenju: včasih dober, včasih slab, a vedno zanimiv."
Serija Masters of Sex (Mojstri seksa, sicer pa besedna igra na protagonista serije, dr. Williama Mastersa) je bila premierno prikazana 29. septembra in zaradi žgečkljive teme je nemudoma pritegnila pozornost gledalcev. Britanski igralec Michael Sheen (Kraljica, Frost/Nixon) igra dr. Mastersa, ki je leta 1956 v St. Louisu ustanovil kliniko, na kateri je razkril vse tančice seksa s kliničnim opazovanjem parov med ... no, seksanjem.

Med njegove subjekte so se vpisali vsi: od prostitutk do kolegov zdravnikov, gre pa za serijo, posneto po resničnih dogodkih in knjigi Thomasa Maierja Masters of Sex: The Life and Times of William Masters and Virginia Johnson, the Couple Who Taught America How to Love (Mojstri seksa: Življenje Williama Mastersa in Virginie Johnson, para, ki je naučil Ameriko, kako (se) ljubiti, 2009). 32-letno dvakratno ločenko Johnsonovo, Mastersovo asistentko, upodablja Lizzy Caplan (Zlobna dekleta) v vlogi matere samohranilke, ki uživa ob seksu s "prijatelji".

Začetnika seksualne revolucije
Masters in Johnsonova veljata za par, ki je v resnici rodil seksualno revolucijo. Kar ju je proslavilo - in hkrati naredilo za skrajno kontroverzna - je, da sta preučevanje seksa ponesla v laboratorij, skratka, korak dlje od žgečkljivih vprašalnikov in anket dr. Alfreda Kinseyja, avtorja knjig Spolno vedenje moških (1948) in Spolno vedenje žensk (1954). Skratka, namesto da bi svoje subjekte spraševala, koliko časa je spolni odnos trajal, sta prostovoljce kar opazovala pri dejanju samem. In namesto da bi jih spraševala, ali so doživeli orgazem, sta vrhunce merila.
Masters in Johnsonova sta s svojim pristopom navdihnila in vplivala na celo generacijo znanstvenikov, ki so jima sledili, hkrati pa razburili ameriške konservativce, ki so ju obtožili, da rušita temelje ameriške družine in družbe. Pa jima je kljub temu vedno znova uspelo zbrati dovolj sredstev za financiranje svoje neortodoksne raziskave.
Premikala meje za ženske
Pri raziskavi Mastersa in Johnsonove velja izpostaviti zlasti prispevek nje, ki ji je kot asistentki brez diplome ali uradnega usposabljanja uspelo priti do enakovrednega avtorstva v zaključnem delu - knjigi Človeška spolnost (1966) -, kar je celo za današnje ženske v znanosti obravnavano kot dosežek.
Ko sta se Masters in Johnsonova leta 1957 spoznala, je bil on oženjen, a ju je neprekinjeno skupno delo zbližalo, tako da sta se zapletla v ljubezensko razmerje. No, Masters je vztrajal, da ohranjata spolno razmerje tajno, znanstveno in brezosebno. Ona je precej pozneje povedala, da si ga ob začetku ni telesno želela, da pa, ko sta enkrat začela, ni mogla reči "ne". Leta 1971 sta svoje nekonvencionalno razmerje kronala s poroko.
Virginia Johnson je umrla letos poleti, njen nekdanji soprog (ločila sta se leta 1992, a ostala sodelavca tudi po ločitvi) in raziskovalni partner pa leta 2001. Telegraph, ki je svoj članek objavil pod naslovom "Umaknite se Oglaševalci, Masters of Sex je nova TV-drama iz 50. let, katere ogled je obvezen", se ob tem sprašuje, ali bi bil scenarij kaj drugačen, če bi bil kateri od para še živ.
Caplanova: Z intimnimi prizori se ne obremenjujem
44-letni Sheen je na newyorški premieri serije novinarjem, ki jih je morda zmotil le preveč kriptično naspisan glavni lik (podobno kot oglaševalski Don Draper), razlagal, da si Masters želi ločiti seks od čustvene privlačnosti: "Hoče samo, da je to hladno, oprijemljivo klinično dejstvo."

Caplanova je povedala, da ji pri intimnih prizorih ni preveč nelagodno. "Večer pred snemanjem malce razmisliš o tem, ampak ne bi rekla, da se s tem obremenjujem kaj dosti. Poleg tega sem približno vedela, kaj se pričakuje od mene. Vedela sem, da bo upodabljala to žensko in da če bom hotela podati verodostojno zgodbo, bom morala pustiti vse svoje predsodke pred vrati."

Mastersa bi sicer sprva moral igrati Paul Bettany, a se mu je projekt zdel preveč kočljiv. Takih pomislekov niso imeli ne studio, ne avtorica Michelle Ashford (emmy za scenarij ji je prislužila vojna serija The Pacific), ne ugledni režiserji (John Madden, Michael Apted), ki so serijo takoj prepoznali kot potencialno naslednjo veliko uspešnico.

"Najboljši seks na televiziji"
Guardian ob tem svoje bralce opozarja, da v nasprotju z bolj seksi serijami, kot sta, denimo, True Blood ali Igre prestolov, Masters of Sex nima namena vzburiti gledalce, saj gre navsezadnje le zgolj za študijo vzburjenja. Kar pa ne pomeni, da gledalce vsaj malo ne zaščemi ob pogledu na parjenje para pod neonkami in samozadovoljevanje žensk. A prav zato pa naj bi Masters of Sex imela "najboljši seks na televiziji", piše Guardian.
"Ne gre le za golo potešitev sle, izraz ljubezni ali voajeristično zabavo kot toliko drugih serij. Je zapleteno in umazano, pretirano odločno in v bistvu vse skupaj zamotano v klopčič mesa in utripajočih nevronov. Kar dela serijo vredno ogleda, je, da ne glede na to, kako zelo skuša postaviti seks pod znanstveni mikroskop, nikdar ne pozabi na eno stvar, ki se je ne da izmeriti s testi ali študijami ali zdravniki: na čarovnijo, ki se zgodi, ko se koža dotakne druge kože."

So pa bili malenkost manj prizanesljivi pri New York Timesu, kjer so zapisali, da je serija, podobno kot seks, boljša po nekaj časa, da pa ji še vedno manjka širši pogled na svet zunaj St. Louisa, saj deluje malce klavstrofobično. "Včasih se Masters of Sex zdi kot žajfnica v preobleki Mad Menov."