Moška (rakun) in Broška (pes pasme mali brabanec) sta stara približno tri mesece in sta se spoprijateljila bolj ali manj po naključju. Rakunček se je skotil v nekem drugem živalskem vrtu, a ker njegova mama ni mogla sočasno skrbeti za pet mladičev, kolikor se jih je skotilo, so ga premestili v mini živalski vrt v Irkutsku, kjer so skrb zanj prevzeli oskrbniki.

Hranili so ga po steklenički, ga namestili v prostorno bivališče, mu priskrbeli igrače, a vseeno je kazalo, da rakun ni najbolj srečen. Izkazalo se je, da je pogrešal družbo. Ko so mu oskrbniki predstavili pasjega prijatelja Broško ‒ psi so do rakunov "prijaznejši" kot mačke, saj ni nevarnosti medsebojnih okužb z virusi ‒, sta se takoj ujela. In čeprav sta približno enake starosti, si je Broška zadal nalogo skrbeti za rakunčka, kot bi bil njegov otrok.

Med drugim ga je naučil, kako jesti iz posode – živalci si namreč delita hrano, in odkar jesta iz iste posode, si kakšen košček sadja (ki je sicer namenjen rakunu) prisvoji tudi Broška, ne glede na to, ali gre za jabolka, banane ali grozdje – in kako se umiti (po vsakem obroku mu poliže hrano z dlak).

V zameno pa rakun psička uči, kako plezati po drevesu. Za zdaj gre učenje bolj slabo. "Pes je zelo razočaran, ker so njegove tačke preveč spolzke in se ne more oprijeti. In ko rakun spleza na vrh, pes ostane na tleh, žalostno gleda in včasih začne tudi zavijati," pojasnjuje njuna oskrbnica Evgenija Rižova in dodaja, da jo res zanima, kako se živalci vidita: "Ali pes misli, da je rakun? Ali rakun misli, da je pes?"

A najpomembneje je, se strinja, da se živali razumeta med seboj. Dokler bo tako, bosta ostali skupaj v kletki, še pravi njuna oskrbnica.