Mad Men, stilsko zloščena retromojstrovina o oglaševalcih v 60. letih na newyorški aveniji Madison, je premiero četrte sezone dočakala prejšnji teden in tudi tokrat ni razočarala.
Pred male zaslone je prikovala skoraj 3 milijone gledalcev, največ doslej za to s številnimi emmyji in zlatimi globusi nagrajeno serijo.
V novi sezoni je šarmantni Don Draper (Jon Hamm), glavni lik in mojster reinvencije, ločen od lepe, a zagrenjene soproge Betty (January Jones).
Serija je ubrala novo pot, a pri tem ji je uspelo ohraniti svoj subtilni čar in privlačnost, ne da bi preveč spremenila svoje bistvo. 60. leta so zdaj v polnem razmahu, Don Draper odkriva svoj lastni izraz, njegove obleke so še vedno brezhibno krojene, značaj še vedno zapleten in težko razberljiv, protisloven. Enkrat ga občudujemo, drugič pa se nam gnusi.
Vrhunska zasedba, brezhibni slog
Hamm je po mnenju kritikov spet v ožjem izboru za emmyja za glavno moško vlogo. A Mad Men so precej več kot le Draper. Tu je izjemna igralska zasedba in prav vsak izmed njih (Jonesova, Elisabeth Moss, Vincent Kartheiser, John Slattery, Robert Morse in Christina Hendricks) dobi priložnost, da ponovno pritegne našo pozornost. Sem in tja ščepci humorja razrahljajo včasih zadušljivo atmosfero sveta na robu propada.
In pa, seveda, Mad Men je zapoved številka 1 za vse stilske perfekcioniste. Gre nedvomno za vizualno najbolj všečno poustvaritev 60. let. Recenzent časnika USA Today piše, da je "pri Mad Men nedvomno čutiti hladnost, njegova metoda mnoge odvrača, zadržan ton naracije pa da včasih daje občutek zadušljivega in majhnega, če ga primerjamo z drugima najboljšima serijama tega poletja, True Blood in Rescue Me. A v zadržanosti so vrline, v poletni seriji, ki je odločena ostati hladna, pa moč".
Gasilci iščejo odrešitev
V New Yorku poteka tudi druga obvezna serija poletja - Rescue Me (Newyorški gasilci). FX-ova poslastica politične nekorektnosti in čistega realizma druge plati "Big Appla", kot nam jo je dal Seks v mestu ali Opravljivka. Vse vajeti ima tu v rokah še en avtoritativen moški lik - Tommy Gavin v podobi genija neposrednosti Denisa Learyja (ki je tudi ustvarjalec, producent in scenarist serije). V šesti sezoni je samodestruktivni gasilec Tommy, pravi moški brez dlake na jeziku ali takta za tako ali drugačno korektnost, na poti odrešitve.
V teh petih sezonah smo spremljali številne Tommyjeve poskuse prenehanja popivanja, opazovali smo njegove disfunkcionalne zveze s soprogo in ljubico, sočustvovali z njim, ko so mu umrli sin, nato še brat in nazadnje še oče. V finalu zadnje sezone pa ga je ustrelil lastni stric. Zdaj skuša končno obrniti nov list. Serija, ki se je začela z osredotočenjem na gašenju požarov, se je zdaj očitno pomaknila v osebnejše vode, ko skušajo glavni liki ohraniti pri življenju krhajoče se odnose z družinskimi člani.
Vampirji spet v formi
In potem je tu še vampirski TV-presežek True Blood. Pozabite na kič in brzdane najstniške strasti franšize Somrak. True Blood je tudi v svoji težko pričakovani tretji sezoni nabita z erotiko, goloto in precej bolj grafičnim nasiljem. V novi sezoni Sookie (Anna Paquin) odkrije, da je bil njen vampirski dragi, Bill (Stephen Moyer), ugrabljen, že tu pa pademo v skorajda sado-mazohističen prizor. Napoveduje se tudi dolgo pričakovana romanca med Sookie in vročim vampirskim vodjem Ericom (švedsko utelešenje ženskih fantazij Alexander Skarsgard).
Serija nedvomno podira nove mejnike, ob vseh čekanih, podtalnih klubih in mističnih temačnih močvirjih Louisiane pa se ji uspe še mimogrede obregniti ob najbolj pereče politične teme, kot so denimo pravice istospolno usmerjenih.
Zagona ji ne zmanjka tudi v novi sezoni. True Blood ostaja naglo tempirana, slastno umazana in iskreno zabavna. Premiera največje uspešnice TV-mreže HBO po Sopranovih in Seksu v mestu je pred male zaslone pritegnila 6,4 milijona gledalcev, kar je skoraj 40-odstotni dvig od lanske premiere.