Prav te si je za temo svoje knjige Shadow of the Titanic: The Extraordinary Stories of Those Who Survived (Senca Titanika: Neverjetne zgodbe tistih, ki so preživeli) ob 100. obletnici nesreče izbral britanski pisec in novinar Andrew Wilson. Wilson v knjigi tako izsledi, kaj se je zgodilo s 705 potniki, ki so se izognili ledeni smrti - kar pa še ne pomeni, da so živeli srečno do konca svojih dni.

"Počivala bom na tej ladji, saj sem utrujena," je 11. aprila 1912 v pismu svoji tajnici pisala novinarka Edith Rosenbaum. Rosenbaumova je bila ena od potnic na Titanikovi prvi in zadnji plovbi. "A ne morem se znebiti depresivnega občutka in depresije in slutnje težav. Želim si, da bi bilo konec." Kljub vsemu luksuzu križarke je Edith preganjal grozljiv občutek. Štiri dni pozneje je Titanik potonil na dno Atlantika, s seboj pa vzel več kot 1.500 življenj.

Edith ni bilo v tej črni bilanci. Umrla je v Londonu leta 1975, stara 96 let, njeni zapisani spomini pa so eni od mnogih poprej še neobjavljenih dokumentov, ki jih je Wilson razkril med raziskavo. Večina poročil (pa naj si bo uradnih, ekraniziranih ali prenesenih v knjige) o Titaniku se konča s tem, ko reševalna ladja Carpathia v gosti megli pripluje v newyorško pristanišče.
Prvi film o Titaniku
Wilsonova knjiga nas popelje dlje in nam predstavi, kako je nesreča neogibno zaznamovala in oblikovala življenja preživelih. Eno od poglavij se osredotoča na zvezdnico nemih filmov Dorothy Gibson. Skoraj takoj po prihodu v New York je Gibsonova spoznala svojega ljubimca, bogatega in poročenega filmarja Julesa Brulatourja in z njim skovala načrt, da bi o katastrofi posnela film, v katerem bi glavno vlogo seveda odigrala ona, oblečena v isto obleko, v katero je bila oblečena tisto noč, ko je ušla smrti.

Film Saved From The Titanic (Rešena s Titanika) je bila velika uspešnica, kmalu za tem pa se je Gibsonova umaknila iz igralstva in se leta 1917 poročila z Brulatourjem. A v le nekaj mesecih sta se oba začela ozirati po drugih partnerjih. Potem ko se je Brulatour leta 1923 poročil z igralko Hope Hampton, se je Dorothy odločila ZDA zamenjati z Evropo. Sprva je uživala v svojem hedonističnem novem življenju v Parizu. A leta 1934 je dejala: "Bojim se, da ne morem večno tako naprej. Imela sem sanjsko življenje in prepričana sem, da se bo zgrnil temen oblak in vse to odplaknil."
Iz taborišča v zapor
Ta "temni oblak" je bila druga svetovna vojna. Ker je verjela v Hitlerjevo zmago, je s svojo materjo Pauline prevzela fašistične ideje. Dorothy se je zaljubila v Antonia Ramosa, predstavnika španskega veleposlaništva v Parizu, medtem ko se je Pauline, ki je častila Mussolinija, preselila v Firence. Ko se je Dorothy vozila v Italijo po svojo mater, je Nemčija napadla Nizozemsko in Belgijo, potovanja so bila otežena in Dorothy je bila prisiljena z mamo ostati v Firencah, kjer so jo leta 1944 aretirali nacisti.
Potem ko so jo selili iz enega koncentracijskega taborišča v drugega, so jo zaprli v zapor San Vittore, ki ga je opisala kot "živo smrt". Najverjetneje bi tam umrla, če je ne bi italijanski dvojni agent pod pretvezo, da je nacistična privrženka in vohunka, pretihotapil v Švico. Toda po zaslišanju v Zürichu so presodili, da je Gibsonova "prebutasta" za vohunko. Po vojni se je vrnila v Pariz in zadnjih nekaj mesecev preživela v hotelu Ritz, kjer je najverjetneje zaradi srčnega napada umrla leta 1946 pri 56 letih.

Še ena izjemna zgodba je tista o Titanikovi strežajki Annie Robinson. Leta 1914, dve leti potem ko je preživela tragedijo, je 42-letnica plula čez Atlantik, da bi v Bostonu obiskala svojo hčer, ko je v noči na 9. oktober, že blizu cilja, ladjo obdala gosta megla.
Bučeč zvok meglene sirene je Robinsonovi sprožil grozljive spomine na noč izpred dveh let. Stekla je iz jedilnega salona in na palubo. A kamor koli je šla, ji je zvok sledil kot mrtvaški zvon. Vedela je, da mora narediti temu konec, splezala čez ograjo in skočila.

Boj z depresijo
Annie je bila prva od desetih Titanikovih brodolomcev, ki so v letih po nesreči naredili samomor. Za preživele je bila kar stokrat večja verjetnost od povprečja, da si bodo vzeli življenje. Jack Thayer, ki je bil ob nesreči star 17 let, se je ubil leta 1945. Pri 50 letih si je prerezal zapestja in vrat, potem, ko sta mu med drugo svetovno vojno umrla tako njegov sin Edward kot tudi mama Marian Thayer (prav tako preživela s Titanika).
"Začel je trpeti za depresijo," se spominja njegova hči Julie Vehr. "Bila je posledica vsega, kar se mu je zgodilo. Nazadnje je imel najverjetneje živčni zlom."

Wilson je med intervjujem z Jackovim vnukom, bankirjem Robertom Maguirjem, odkril izjemno naključuje: tako on kot njegova žena, pisateljica Kate Bucknell, sta potomca preživelih s Titanika. Par se je poročil leta 1984, a šele aprila 1992, na 80. obletnico potopitve, je Kate prebrala seznam preživelih in odkrila, da so med njimi svojci obojih.

Od bogatašev do revežev
Med najslavnejšimi preživelimi sta bili poleg Gibsonove še Madeleine Astor, noseča soproga Johna Jacoba Astorja IV., enega najbogatejših Američanov, in vidna predstavnica ameriške družabne smetane, "nepotopljiva" Molly Brown.
Wilson se je lotil tudi neznanih potnikov, kot so Marion Wright (ki je pozneje postala žena kmeta v Oregonu), Millvena Dean (ki je zaslovela kot zadnja preživela s Titanika; umrla je leta 2009) in brata Navratil, ki sta bila na ladji pod izmišljenimi imeni, ker ju je oče ugrabil njuni materi.