Zadnjih 20 let 62-letni Carrillo skrbi za kolonijo okoli stotih rjavih pelikanov, ki pristanejo decembra v njegovi vasi Guanimar, kjer preživijo zimo, preden se maja podajo nazaj na sever.

"Ko odidejo, se počutim zelo osamljenega. So kot moji otroci in jih pogrešam prav vsak dan," je dejal.

Carrillo sicer ima svoje (prave) otroke – dva živita na otoku Isla de la Juventud, eden pa v bližnjem mestu, a jih zaradi pandemije v zadnjem času ne vidi toliko, kot bi si želel.

Rjavi pelikani, ena od dveh vrst, ki jih najdemo na Kubi, so rjavkasto-sivkaste barve z dolgim kljunom in mehu podobnim podgrlenim delom, ki ga uporabljajo za lovljenje rib. "Že mogoče, da so vsi videti podobni, ampak v resnici ima vsak svoje posebnosti," je povedal.

Pelikani se sicer prehranjujejo sami, a jim Carrillo tudi prinaša ostanke iz vasi in jim celi rane, ko se ujamejo v ribiško opremo. "Rad skrbim zanje, ker so plemenite in ljubeče ptice," je dejal, medtem ko so mu ptice zobale hrano naravnost iz roke.

Carrillo je svoj čas delal v državni ribiški družbi, a ko se je ta pred osmimi leti zaprla, je prešel na priložnostna dela, kot je prodaja ledu. A ga tiste pol leta zaposlujejo pelikani, saj jih skuša hraniti trikrat dnevno. "Dokler sem živ, bom skrbel zanje," se je zavezal Carrillo.