"Tudi dva meseca ga ni bilo. Pa še to sem napravil v bistvu na trenažerju v dnevni sobi, zaradi padca sem se moral izogibati soncu. Precej težko je bilo v tistem obdobju. Sem vedel, da bom premalo natreniran," se je spomnil priprav Tomaž.

V tem času je tudi maturiral, sponzorjev skoraj ni imel, pa tudi oprema, ki jo je vzel s sabo, je bila zelo pičla. "Sprva sem vzel vse, kar sem mislil, da potrebujem, potem sem po enem tednu videl, da je tega preveč, in sem preprosto vzel najnujnejše stvari. Vsega skupaj pet kilogramov."

V povprečju je na dan prekolesaril 140 kilometrov. Preživel je najrazličnejše izzive, najhuje pa je bilo v Indiji. "Dobil sem tifus, to je bolezen, ki traja nekje štiri tedne. Antibiotike sem dobil, nekaj injekcij, potem pa na kolo."

Spal je vsepovsod, tudi na prostem. "Sem vedno gledal, da imam elektriko in pa higieno, ker sta ti dve stvari najpomembnejši. Higieno zato, da ne pride do okužbe." Prav mobilni telefon loči sodobne popotnike od nekdanjih. "Telefon je bil vse, kar sem potreboval: za slike, za komunikacijo, za načrtovanje ..."

Tomaž je bil, ko se je vrnil domov, le še en dan mlajši od prejšnjega rekorderja, pravi pa, da je bil rekord zanj le spodbuda, in ne glavni cilj.