Doma je iz severne Afrike in jugozahodne Azije. V Egiptu, Evropi in Arabiji je bob znan že tisočletja, ker se ga je dalo posušiti in shraniti za hude čase, pa je bil tudi izredno priljubljen.

Egipčanski svečeniki boba niso imeli v čislih, saj se jim je zdel nečist. Tudi Pitagoro, ki so ga poučevali Egipčani, je bilo boba groza. Bob je imel namreč pomembno zvezo s pogrebi in smrtjo nasploh, saj naj bi v bobovih cvetovih in plodovih živele duše umrlih, čarovnice, duhovi in druga nadnaravna bitja, ki naj bi ob cvetenju zakrivila različne nesreče.

V Italiji prinaša srečo
Tudi v stari Grčiji in starem Rimu je bil bob "hrana" za mrtve. Rimljani so bob jedli ob pogrebih, uporabljali so ga rimski politiki, ki so z zrni preštevali glasove, kasneje pa je papež uživanje in celo omenjanje boba prepovedal. Še danes marsikje v Italiji bob tradicionalno sejejo 2. novembra, na dan vseh duš, veliko Italijanov pa za srečo nosi zrno boba vedno s seboj - verjamejo, da tistemu, ki ima pri sebi bob, nikoli ne bo zmanjkalo najpomembnejših stvari za preživetje.

Reci bobu bob ...
V Estoniji je bob velikokrat junak ljudskih pripovedk, ki "zraste tako visoko, da seže do neba". Kelti so se zabavali na bobovih pojedinah, na Škotskem pa čarovnice za letenje niso uporabljale metel, ampak bobova stebla. V nekaterih evropskih državah pa bob sejejo na veliki petek, torej petek pred veliko nočjo, ali pa ponoči, saj naj bi tudi to sejalcem prineslo srečo. Tudi v prehrani Slovencev je imel bob nekoč veliko pomembnejšo vlogo, kot jo ima danes, kar dokazujejo tudi številni pregovori, v katerih nastopa bob.