30 let po Johnsonovem izjemnem uspehu je ESPN zgodbo danes 53-letnega Kalifornijca, ki je le še bleda senca nekdanjega velikana belega cirkusa, zavrtel na malih zaslonih.

Johnson je bil v 80. letih to, kar je Bode Miller danes (no, ali pa vsaj pred nekaj sezonami). Upornik na smučeh, brezkompomisen, posebnež, individualist, šarmer. Rodil se je leta 1960 v Los Angelesu, odraščal je v Oregonu. Bil je težaven fant, ki je v svet smučanja stopil bolj po naključju. Smuči so mu bile namreč dodeljene kot sredstvo za "pravilno" usmerjanje negativne energije, ne pa iz veselja do športa.
Pri 17 letih je policija Johnsona, ki je imel takrat za sabo že kar nekaj vlomov v avtomobile in hiše, aretirala. Mladoletnemu prestopniku so ponudili, naj izbere med pol leta v zaporu ali smučarsko akademijo Mission Ridge v sosednjemu Washingtonu. Izbral je drugo.

Izkazalo se je, da je težavni otrok v bistvu izjemno nadarjen smučar, ki je imel, tako fiziologi, "popolno zgrajeno telo za smučanje". Bill je spakiral vse svoje premoženje v svoj mali pinto in se vozil s tekme na tekmo, med njimi pa spal v avtomobilu. Ko je na neki tekmi kot predtekmovalec dosegel najhitrejši čas, ga je opazila ameriška reprezentanca in ga povabila medse. Februarja 1983 je Johnson debitiral v svetovnem pokalu s šestim mestom na smuku v Sant Antonu.

Zmagovita sezona
Naslednjo sezono se mu je zares odprlo. 23 let je štel, ko je resno izzval tradicionalno evropsko prevlado v smuku - in pri tem številne, tudi velikega Franza Klammerja, tako vznemiril, da so ga javno odpravljali kot muho enodnevnico, "jenkija" in podobno. Avstrijcem je šel še posebej v nos. In če so se naši severni sosedje v letih po Johnsonu vsaj malce sprijaznili s tem, da jim ti "jenkiji" mešajo štrene (predvsem Miller in Daron Rahlves, pri ženskah pa Lindsey Vonn), je bilo leta 1984 drugače. 15. januarja jih je Johnson namreč povsem šokiral z zmago na klasičnem smuku v Wengnu, kar je bila sploh prva zmaga za kakšnega ameriškega smučarja v tej najbolj spoštovani disciplini.

Mesec dni pozneje je tik pred olimpijskimi igrami v Sarajevu nič kaj sramežljivi Američan že napovedoval zlato medaljo ter s tem dodatno podžgal in razbesnel tekmece. "Evropejcem sem povedal, da bom zmagal. Ni jim bilo všeč," se je spominjal leta pozneje. In res mu niso mogli do živega. Johnson je Švicarja Petra Müllerja na Bjelašnici ugnal za 0,27 sekunde. In se vpisal v zgodovino. Avstrijci so zmago odpravili, češ da proga ni bila posebej zahtevna. Na vprašanje, kaj mu zmaga pomeni, pa je Johnson v svojem slogu odvrnil: "Milijone!" - kar je Evropejce, za katere je bilo smučanje vseeno džentelmanski šport, še dodatno vrglo iz tira.
Američani pa so dobili novega junaka. Ali, kot so zapisali pri Skiracing Magazine: "Johnson je bil ameriški heroj, čudežni deček, ki je pritegnil pozornost države v enem drznem trenutku slave."

Športni novinar Jeremy Schaap, avtor prispevka o Johnsonu na ESPN, pa: "V Billu Johnsonu je bil bahavi duh smuka distiliran do svojega bistva."

Zaton
A, kot je navada pri tovrstnih zvezdah trenutka, slava ni trajala. Neukročeni fant je namreč vztrajal, da bo živel tako, kot je smučal - na robu. Poredil se je, malce zapustil, ni bil največji privrženec trdih (ali rednih) treningov in nazadnje se je vse to hitro poznalo. Pestile so ga tudi poškodbe kolena in hrbta. Potem ko se je še vse prevečkrat sprl s svojimi trenerji, enega pa celo udaril s smučarsko palico, so ga vrgli iz ameriške reprezentance, tako da leta 1988 v Calgaryju sploh ni mogel braniti svojega olimpijskega zlata.

Za nameček pa je še njegovo zasebno življenje zaznamovala tragedija. Leta 1992 se je njegov leto dni star sin utopil v prijateljevem džakuziju, nedolgo za tem pa je njegova soproga, razočarana nad njim (in njegovo finančno situacijo), vložila zahtevo za ločitev, ob odhodu pa vzela s seboj še dva preostala sinova. Johnson je za svoj 40. rojstni dan že bankrotiral in je živel v prikolici, ko je sklenil, da se še enkrat zadnjič poskusi povzpneti na smučarski olimp. Pri tem je računal, da mu bosta stara slava in denar povrnila tudi ženo.
Za cilj si je moški, ki si je na roko vtetoviral besede "Ski to die" ("Smučaj za umret"), zastavil olimpijske igre 2002, a je namesto velike vrnitve pri smučarsko nezaslišanih 42 letih doživel novo smolo. Na treningu smuka leta 2001 je namreč hudo padel in si pri tem poškodoval levo stran možganov, si skoraj odgriznil jezik, tri tedne pa je bil v komi. Zdravniki so napovedovali najhujše.

Brez obžalovanj
Johnson se je iz kome sicer prebudil, a njegovo življenje nikdar več ni bilo enako. Okrevanje je bilo dolgotrajno in mučno. Težko je govoril. Težko se je premikal in funkcioniral. Spomin mu je delal velike težave. Desna stran njegovega telesa odrevenela. Nekako se je prebil do stopnje, ko se je lahko postavil na noge in se celo podal na sneg.
A je od leta 2010 doživel serijo manjših kapi, ki so dokončno pokopale njegove upe po dostojnem življenju. Zadnja leta je z njim tako hudo, da potrebuje nenehno nego. Govoriti praktično ne more več. Levega očesa ne more odpirati. Živi v domu za onemogle v Oregonu, kjer je med priletniki pri 53 letih daleč najmlajši. Zanj skrbi njegova mama, občasno ga obiščeta tudi sinova. A tudi huda prizadetost mu ni vzela uporniškega duha - kljub prepovedi si, kadar le more, prižge kak marlboro ali dva.

Julija letos je po hudi okužbi, ki ga je še dodatno ohromila, sklenil, da noče več antibiotikov in aparatov, ki ga ohranjajo pri življenju in so ga od njih izkopili. Štiri mesece pozneje Johnson še vedno živi. In na vprašanje, če kar koli obžaluje, ne okleva. "Ničesar," zamomlja komaj razumljivo.

Zgodbo prototipa ameriškega smučarskega upornika je najbolj slikovito povzela revija Powder Magazine: "Ko je Bill še lahko hodil, govoril in smučal, je bil ob njem Bode Miller videti kot Justin Beiber."