Vprašanje z uvoda postavlja Tracie Egan Morrissey v članku, objavljenem na strani Jezebel, v katerem razčlenja nedavno epizodo Punc, v kateri je 26-letna Dunhamova večino časa razgaljena (na neki točki celo gola igra namizni tenis), kameri brez olepšav ali cenzure nastavlja svoje blede maščobne obroče in potetovirano telo, ki nikakor ne ustreza lepotnim idealom, ki smo jih vajeni z malih ali velikih zaslonov.

"V njej vidim samo sebe"
Razpisale so se feministke, ki pišejo, da ko se ljudje spravljajo na Leno, ker se v Puncah slači in seksa, "se spravljajo na vse ženske" (Kate Spencer v članku na Daily Beast z naslovom Ostani naga, Lena Dunham!). Ker Hannah je verjetno najbližje "resnični" ženski, kar smo jih v zadnjih letih videli na (ameriški) televiziji.
Nima idealnih mer, prenažira se, zakompleksana je, polna napak, ne najbolj simpatična, pogosto celo nadležna. Hannah Horvath je najbolj netipična TV-protagonistka in hkrati najbolj človeška.

"V njej vidim samo sebe. Vidim svoja stegna, ki se dotikajo, ko stojim, vidim okroglo obliko svoje zadnjice, ki se premika z menoj, vidim lastne nekoščene roke. In vsakič, ko Hannah/Lena odvrže svoja oblačila, vsakič, ko potrdi, da se, večino časa, v svoji koži počuti sproščeno, mi to vliva malce upanja zase," piše Spencerjeva. "Še naprej veliko seksaj v Puncah in prosim, reči še kakemu ljubimcu v seriji, naj te pripravi, da ti pride. To ni 'sebično', ampak je to dejanje močnega in samozavestnega spolnega bitja. Ko ljudje kritizirajo Leno Dunham zaradi teh stvari, kritizirajo vse ženske. Krepijo negativne kritike in komentarje, ki si jih številne izmed nas že same zadajamo. In to je res sramota."

"Ne označujte tega za pogumno"
Brian McGreevy iz Vulture ima malce drugačno stališče. V članku z naslovom Ne označujte Lene Dunham za pogumno filmarko pogojno označuje za najpomembnejšo figuro, kar jih trenutno ustvarja na televiziji, Hollywood pa za kraj, kjer je politika spolov obtičala nekje v sredini 20. stoletja in kjer ni običajno, da bi se ljudje, ki niso ravno koščeni, slačili. A da to počne Dunhamova, se mu pač ne zdi pogumno.

"Lena Dunham ni žrtev posilstva; je scenaristka-igralka-režiserka, ki je za izkoriščanje svojega telesa kot umetniškega blaga izjemno dobro poplačana tako finančno kot tudi s pozornostjo," piše. Ampak: "Imenovati to za pogumno je paternalistično, podcenjevalno in intelektualno nepošteno. Pisci so narcisoidni. Igralci so narcisoidni. To ni negativno, narcisoidnost je za umetnika nujno potrebna. Nihče ni zvlekel Lene Dunham pred kamero."

Je pa težko se ogniti vprašanju z uvoda - kakšnega fanta si zasluži dekle, ki je videti kot Lena Dunham? Kot je bilo več kot jasno iz komentarjev na omenjeno epizodo, ne takega, ki je videti kot Patrick Wilson. Ni najbolj realistično, da bi v resnici dekle, ki je videti kot Hannah, dobila takega lepotca. In da bi tak lepotec hotel z nekom, kot je Hannah, cel dan seksati, je nekako povzetek komentarjev. Revije, kot sta Entertainment Weekly in Esquire, so se v svojih analizah epizode odločile, da je šlo prav gotovo samo za sanje Hannah.

Kakor koli že, Lena Dunham načenja pomembne družbene razprave, s svojimi provokacijami izziva, zastavlja neprijetna vprašanja in gledalce sooča z lastnimi predsodki.