Catherine, rojena 22. oktobra leta 1943 v Parizu kot Catherine Fabienne Dorléac, je svetovno slavo in oboževanje pridobila predvsem z vlogami ledenih lepotic v filmih režiserjev Luisa Buñuela in Romana Polanskega.

Igranje ima v krvi, saj je hči gledališkega in filmskega igralca Maurica Dorléaca. Prvič se je na filmskih platnih pojavila pri rosnih 13 letih, ko je odigrala majhno vlogo v filmu Les Collégiennes. Nato je nadaljevala in snemala film za filmom. Že takrat je spoznala tudi slavnega režiserja Rogerja Vadima, s katerim je kasneje tudi zanosila. Na uspeh in slavo ni dolgo čakala – preboj je pomenil prisrčni muzikal Jacquesa Demyja Les Parapluies de Cherbourg (Cherbourški dežniki) iz leta 1964, s katerim je na sedeže prikovala širno občinstvo. Na platnu je bila omamno lepa. Nova zvezda francoskega filma je bila rojena.

Belle de Jour postane sekssimbol
Prekrasni Catherine je pri 20 letih svet že ležal pod nogami. Lahko je izbirala vloge – in izbrala je zares nenavadne, ki pa so njen status izjemne lepotice le še utrdile. Leta 1965 je tako zaigrala v grozljivki/drami Romana Polanskega Repulsion, dve leti kasneje pa morda še v svojem največjem in najuspešnejšem filmu – Buñuelovem Belle de Jour (Lepotica dneva), ki jo je za vrsto let ustoličil kot femme fatale in eno najprivlačnejših žensk svoje generacije, če že ne eno najbolj zapeljvih igralk v filmski zgodovini sploh.

V filmu je upodobila preračunljivo, ledeno hladno ženo bogataša, ki si dolgčasne dopoldneve krajša kot kurtizana in si izbira najbolj odurne moške. Ideja, da bi lahko dobila vsakega, ki bi si ga poželela, namesto tega pa raje igra vlogo nemočnega objekta naslade, je bila nedoumljiva za gledalce, a hkrati še toliko bolj privlačna. Svojo nadarjenost je istega leta še potrdila z nadaljevanjem Demyjevih dežnikov, muzikalom Les Demoiselles de Rochefort, v katerem je zaigrala s svojo sestro, Franšoise Dorléac.

Zvezda je rojena … in sveti na vso moč
Catherine kljub slavi in zavedanju, da meša moške glave, ni počivala. V 60.- in 70. letih je še naprej pridno snemala. Leta 1970 se je tako še drugič odločila za sodelovanje z Buñuelom, tokrat v filmu Tristana, tri leta kasneje pa je posnela film A Slightly Pregnant Man, kjer je združila moči s svojim takratnim ljubimcem, italijanskim igralcem, tudi nominirancem za oskarja, Marcellom Mastroiannijem, s katerim sta imela izjemno dolgo razmerje.

Je bil Marcello njen "the one"?
Catherine in Marcello, ki je umrl leta 1996, sta posnela pet skupnih filmov. Italijan je zaslovel s Fellinijevim filmom La Dolce Vita, v katerem mu je družbo delala Anita Ekberg. Kljub temu, da je bil 48 let poročen z italijansko igralko Floro Carabello, v zakonu se jima je rodila tudi hči Barbara, je bilo javno znano, da ima razmerje s Catherine Deneuve. Še več, tudi z njo ima hčer, Chiaro, tako Flora kot Catherine pa sta bedeli ob njem, ko je pri 72 letih umrl zaradi raka.

Hollywood? Samo za pokušino
Kljub zvezdništvu – ali pa prav zaradi njega – se je Deneuveova bolj kot ne izogibala Hollywooda oziroma je v ameriških filmih izjemno skrbno izbirala vloge. V tistem obdobju je namreč nastopila le v The April Fools in Hustle.

Osemdeseta so tu … Je res biseksualka?!?
Leta so minevala, Catherinina zvezda pa je bila še vedno svetla. Na spisek posnetih filmov je dodala še Truffautov Le Dernier Metro (Zadnji metro), za katerega je dobila tudi francosko filmsko nagrado cesar za najboljšo igralko, in Scottovo dramo The Hunger, v kateri je zaigrala ob Davidu Bowieju in Susan Sarandon. Znova pa je vznemirila, saj je svojo podobo posodila biseksualni vampirki – nekateri so se zgražali, drugi zmajevali z glavami, spet tretji – predvsem lezbijke in "utrgani" umetniki – pa so Catherine podelili kultni status in jo sprejeli v svoj klub.

Kdor zna, pač zna!
S prihodom devetdesetih let je fatalna Francozinja svojo nadarjenost in priljubljenost še bolj utrjevala. Leta 1992 posnet film Indochine (Indokina) ji je prinesel drugega cesarja, ameriška filmska akademija pa jo je nominirala za oskarja, a kipca ni dobila. Nato je dvakrat zapored delala z režiserjem Andréom Téchinéjem, pri filmih Ma Saison Préférée in Les Voleurs. Z istim tempom je nadaljevala tudi ob izteku tisočletja – za primer, samo leta 1999 se je pojavila kar v petih filmih, v vseh pa je navdušila s svojo igro in podobo, saj so ji leta zelo prizanesla.

Ob boku ekscentrične Björk
Leta 2000 je Catherine znova vznemirila filmske kritike in javnost in jih razdelila nekako na pol. Zaigrala je namreč v melanholičnem filmu Larsa von Trierja Plesalka v temi, v katerem je sicer glavno vlogo imela nenavadna islandska pevka Björk. Film je zbudil mešane občutke, nikogar pa ni pustil hladnega. Morda so mu prav zato na filmskem festivalu v Cannesu podelili zlato palmo.

Tudi podjetja jo obožujejo
Catherine so zaradi izjemnega videza ponujali tudi modne pogodbe. V sedemdesetih je bila obraz francoskega parfuma Chanel No. 5 in prav njeni podobi se je podjetje lahko zahvalilo za izjemen porast prodaje, predvsem v ZDA. Američani so bili dobesedno nori nanjo, društvo njihovih novinarjev jo je razglasilo tudi za najbolj elegantno žensko na svetu. Njen obraz je med letoma 1985 in 2000 predstavljal tudi Marianne, francoski nacionalni simbol, upodobljen na kovancih in znamkah.

A. P.