V zadnjih dveh desetletjih se je število otrok z alergijami na hrano povečalo za več kot polovico. Onesnaženje zraka, podnebne spremembe in sodoben način življenja še dodatno prispevajo k porastu alergijskih obolenj, ki segajo od nadležnih simptomov, kot so srbeče oči in kihanje, do resnih in smrtno nevarnih stanj, kot je anafilaksija.

Gost oddaje je prof. dr. Mitja Košnik, specialist interne medicine, pnevmologije ter alergologije in klinične imunologije z Univerzitetne klinike Golnik, kjer vsako leto obravnavajo približno 200 bolnikov z najhujšimi smrtno nevarnimi oblikami alergij.

“Kaj pomeni alergija?” za uvod zanima voditelja Davida Zupančiča, specialista infektologije. “To je imunski odziv proti sicer neškodljivim tujkom, oblika preobčutljivosti,” odgovarja gost. “Torej neke vrste imunska panika, tudi takrat, ko ni treba?” sprašuje voditelj in gost mu pritrdi.

Alergija je nepotreben imunski odziv.

Na kaj vse je lahko človek alergičen? Najpogosteje na hrano, ugrize, pike žuželk, zdravila, alergene v zraku, na živali in kemikalije. Pri tem gre lahko za takojšnje preobčutljivostne reakcije, največkrat za imunsko reakcijo po stiku z vdihanimi alergeni, kot so hišni prah, alergeni domačih živali, cvetni prah. Takrat se pojavita kihanje in smrkanje. Če alergen pride v kri, kot se zgodi pri pikih žuželk, pri hrani ali zdravilih, pa se lahko razvijejo nevarne sistemske alergijske bolezni, pojasni gost.

“Poznamo pa še bolj počasno alergijo, celično posredovana alergija, ji pravimo, značilen primer je kontaktni dermatitis, sproži ga nikelj ali kozmetika, denimo, ki po daljši uporabi povzroči srbeče kožne ekceme,” razloži Košnik.

Simptomi so zelo raznoliki, voditelj pozornost in vprašanje nameni otekanju obraza, ker je to lahko tudi znak nevarne reakcije.

“Predvsem otekanje v ustni votlini, jezik, grlo. To je eden od mehanizmov, zaradi katerih se med alergijsko reakcijo umre. Zaradi otekline mehkega tkiva v ustih, grlu pride do zadušitve,” doda specialist Košnik. Gre za sistemske reakcije, po navadi na zaužito hrano, zdravila. Denimo popularni ACE-inhibitorji prek nekega sicer nealergijskega mehanizma razmeroma pogosto povzročijo oteklino jezika, oteklino zgornjih dihal.

“Ko ravno govoriva o alergiji na zdravila, bi rad poudaril zadevo, s katero imamo infektologi velike težave,” nadaljuje voditelj, “namreč marsikdo, ki pride na našo urgenco – ko ga vprašamo glede alergij, kar je pomembno ravno za to, o čemer govorite – pove, da je alergičen na penicilin. Nobenih drugih informacij nimajo, to vedo od staršev še izpred let. Za infektologe je to velik problem, kajti penicilinski antibiotiki so eni najpogosteje predpisanih, zelo učinkovitih antibiotikov. Ta oznaka je kar malo preširoka,” ugotavlja voditelj David Zupančič.

“Alergija je seveda takrat, ko jo dokažeš,” odgovarja Košnik. “Če se pri nekom, ki ob neki okužbi dobi antibiotik, pojavi kak srbeč izpuščaj, to seveda ne pomeni, da je to alergijska reakcija na zdravilo. To je lahko reakcija na virusno okužbo,” pojasni Košnik. Nekako vsaj deset odstotkov ljudi ima tako izkušnjo in povedo, da so alergični na te pogoste antibiotike. Če se diagnostični postopek opravi do konca, pa pri več kot 80 odstotkih ljudi izvid pokaže, da niso alergični.

“Največ 20 odstotkov teh, ki pravijo, da so imeli težave, je res alergičnih. Od teh pa jih ima večina neko zelo blago kožno reakcijo. Tistih pravih, nevarnih, je zelo malo, in prav je, da jih najdemo in opredelimo,” poudari Košnik.

“To je pomembno sporočilo,” meni voditelj,”saj nekdo, ki morda ve od svojih staršev ali starih staršev, da ne sme dobiti penicilina, lahko to omeni zdravniku, in ta ga napoti k imunologu,” pravi voditelj Zupančič. “Da, temu bi rekli javnozdravstvena urgenca,” sklene Košnik. Voditelj se z njim strinja, saj se s predpisovanjem nadomestnih antibiotikov širšega spektra lahko škoduje bolniku in svetu.

Danes so mnogo pogostejše kot pred leti alergije na hrano pri otrocih. Voditelj se sprašuje, ali gre pri tej pogostosti za to, da je temu posvečena večja pozornost, ali je v ozadju kak mehanizem, ki to povzroča. Gost odgovarja, da se razlogi za to razvrščajo v tri kategorije. Prva je večja pozornost. Alergija se bistveno pogosteje diagnosticira, če res obstaja. Druga stvar je, da se beseda alergija zlorablja. Če nekomu nekaj ni všeč, je alergičen. Če mu ni všeč neka hrana, če mu povzroča napenjanje, je alergičen. Ljudje si sami nalepijo to etiketo. Tretja kategorija razlogov pa je res to, da je alergijskih bolezni zadnja desetletja več. Namreč, alergijskih bolezni je več v industrializiranem svetu s sodobnim načinom življenja, ne pa v agrarnih okoljih.

“Imunski sistem se rodi neveden in se začne učiti, za učenje pa potrebuje bakterije, umazanijo, da na njej trenira, dozori in se potem odziva in nas brani pred nevarnimi bakterijami, virusi, mikroorganizmi. Če tega stimulusa, spodbude ni, se imunski sistem začne ukvarjati z nenevarnimi snovmi, kot so hišni prah, pršice, alergeni, hrana, in začne tvoriti protialergijska telesa. Arašidi, na primer, so pogosta stvar, na katero otroci razvijejo alergijo. A ne senzibilizirajo se zato, ker arašide jedo, senzibilizirajo se zaradi alergena, ki je v kremi, s katero si mažejo obraz, ali ki je v zraku,” razloži specialist alergologije.

Kar jemo, kar pride skozi usta v prebavila, to imunski sistem razume kot koristno in pusti pri miru. Če pa nekaj vstopi skozi kožo, dihala, to pa bi bilo lahko ogrožajoče in proti temu lahko začne imunski sistem tvoriti nepotrebne imunske mehanizme. Voditelj komentira, da torej utegnejo biti smiselni nasveti, ki pravijo, da ni treba umivati otroka, takoj ko se dotakne tal, ga razkuževati, ker bo lahko imel mnogo več alergij. Specialist alergolog se strinja in omeni tudi uvajanje hrane. Nekaj časa je bilo priljubljeno mnenje, da se bo alergija preprečila, če otrok čim dlje ne bo jedel določene hrane, na primer arašidov, mleka. A izkazalo se je, da je to kontraproduktivno. Jesti morajo to čim prej, da razvijejo oralno toleranco.

“Kaj pa nasveti glede prehrane matere, ki doji,” zanima voditelja. “Če otrok ni alergičen, mama seveda lahko je vse. Problem je, če je otrok res alergičen, denimo na kravje mleko, kurja jajca. Če mama to uživa, pride nekaj alergena z materinim mlekom v otroka in ima zato težave,” pojasni Košnik.

Spregovori tudi o genetski nagnjenosti, dovzetnosti za alergijo, ki jo stroka poimenuje atopija. Ima jo približno polovica ljudi. Pri njih se razmeroma enostavno tvorijo protitelesa proti neškodljivim alergenom. Alergijske bolezni potekajo v družinah, v enih so alergični skoraj vsi, v enih nihče. Alergologe zanima, zakaj ima večina blago alergijsko bolezen, denimo po piku žuželke imajo urtikarijo, drugi pa skoraj umrejo. Kako identificirati te, ki skoraj umrejo?

Tu se je pokazala bolezen, včasih znana kot redka bolezen, sistemska mastocitoza. Ta je v blagi obliki precej pogosta. Če ima bolnik s sistemsko mastocitozo alergijsko bolezen, pa ta poteka v zelo hudi obliki. Na Kliniki Golnik so imeli srečo, da je bil razvit test, s katerim je mogoče to mutacijo zaznati v krvi, saj je bilo pred tem treba za to določitev punktirati kostni mozeg in je zato sistemska mastocitoza veljala za izredno redko. S tem testom je postala pred nekaj leti diagnostika enostavna. Hkrati ima Golnik veliko bolnikov z alergijo za pike žuželk, kar nekaj tisoč jih je, in s to bazo pacientov ter z novim testom so lahko dokazali, da je med bolniki s hudimi reakcijami na pik žuželk tretjina takih, ki imajo neodkrito indolentno mastocitozo.
Za obvladovanje alergij je nujno vedeti, kaj sproži alergijsko reakcijo, torej na katero snov je nekdo alergičen. Prispevek pokaže, kako poteka testiranje. Bolnici s kožnimi testi na podlakti preverijo preobčutljivost na vdihane alergene, ker ima simptome senenega nahoda. Po reakciji bo zdravnik lahko vrednotil posamezno preobčutljivost.

Osnovno serijo testov alergenov v zraku sestavljajo celoletni alergeni, kot so pršice, pasja in mačja dlaka ter nekatere plesni. Na drugi podlakti testirajo najpogostejše sezonske alergene, kot so leska, breza, ambrozija, trave in drugi. Kožni testi brez izražene simptomatike oziroma klinične slike pacienta ne pomenijo nič, pove zdravnica Lidija Bojanić. Prav tako negativen test ne pomeni, da oseba nima težav zaradi tega alergena. Zato se pozneje lahko odločijo za določene serološke preiskave, ki pokažejo protitelesa. Zlasti pri preobčutljivosti na alergene v zraku alergologi opozarjajo na navzkrižne alergijske reakcije. Zato odsvetujejo uživanje živil, ki jih izzovejo, kot je denimo uživanje lešnikov ob pozitivni alergijski reakciji na lesko.

Kako je živeti z alergijo, kakšni izzivi se pojavijo v vsakdanjem življenju in kako jih lahko obvladujemo, o tem voditelj spregovori z Majo Vogrič, ki živi z anafilaksijo ob virusnih okužbah. Nekatere viroze, ki so za ljudi vsakdanje, so lahko zanjo smrtno nevarne. Kot razloži, pri njej ne gre za klasično alergijo, ampak za reakcijo ob virusni okužbi. Celice mastociti, ki so odgovorni za alergijske reakcije, so se v njenem telesu preveč namnožile in namesto da bi ob virozi kot pri vseh normalnih ljudeh telo reagiralo s povišano telesno temperaturo, z izcedkom iz nosu, z glavobolom, okužba privede do anafilaksije. Ob vsakem slabem počutju, ko se po jutru počutje še slabša, pravi, ve, da jo čaka anafilaksija. Začelo se s simptomi, ki so pri alergijskih reakcijah pogosti, torej urtikarija, otečene oči, dihala, otečen jezik, potem pa se je pojavil tudi izjemno nizek krvni tlak in na koncu tudi omedlevica. Ker je vsakič to hudo alergijsko reakcijo pričakovala, je bila olajševalna okoliščina ta, da je lahko vnaprej poiskala zdravniško pomoč in tako šok vedno doživela na urgenci.

“Kako pa se tako redko stanje obvladuje,” vpraša voditelj specialista alergologa. “Da, to je redko. Velikokrat vidimo, da imajo ljudje ob virozah kakšno urtikarijo, srbeč izpuščaj, vendar takih, kot je gospa Vogrič, ne vem, če poznam deset,” pove Košnik. Zdravnikova navodila v primeru slabega počutja so bila jemanje Claritina čez dan, a navadno se nikoli ni končalo le s prehladom ali normalnim odzivom telesa. Odkar prejema terapijo, pa teh reakcij nima več, pove Vogrič. Po dveh letih od prve reakcije je dr. Košnik posumil najprej na sistemsko mastocitozo, potem pa so krvni testi in biopsija kostnega mozga pokazali, da ne gre za to stanje, ampak za povečano število mastocitov, torej anafilaksija ob okužbi. “Trenutno prejemam terapijo bioloških zdravil, in odkar sem jo prvič prejela, so anafilaktične reakcije poponoma izginile,” zaključi gostja.

“Navadno pri alergijah govorimo o lajšanju težav, očitno pa lahko alergijo tudi zdravimo,” se z vprašanjem obrne voditelj na alergologa. “Pravzaprav gre tu simptomatsko terapijo. S tem biološkim zdravilom smo blokirali mastocite, ključne celice, ki se aktivirajo ob alergijskih reakcijah, tako učinkovito, da je navidezno zdrava. Če bi to terapijo ukinili, bi se anafilaksija vrnila čez dva meseca,” razloži Košnik.

Na vprašanje, katere so še druge možnosti zdravljenja, alergolog odgovori, da je to odvisno od teže bolezni, od alergena, od pričakovanja bolnikov. Če ima bolnik blage reakcije, kihanje, smrkanje ob senenem nahodu, zadostujejo tablete antihistaminika. Ta blokira enega od mediatorjev alergije, ki se sprošča iz mastocitov, in je bolje. Močnejša zdravila so lokalni glukokortikoidi, ki delujejo že nekoliko preventivno in preprečujejo aktivacijo mastocitov, zopet pri senenem nahodu. Pri urtikariji včasih zadostuje antihistaminik v višjem odmerku. “Pri takih akutnih, hudih reakcijah pa je seveda edina stvar, ki ustavi reakcijo, adrenalin,” še doda Košnik.

“Kaj pa imunoterapija?” zanima voditelja. “Imunoterapija je cepljenje, s tem manipuliramo alergijski imunski odziv. Alergen pokažemo tistim prijaznim antigenskim predstavitvenim celicam, ki imunskemu sistemu potem sporočajo, da je ta alergen treba obravnavati kot nekaj, kar je treba pustiti pri miru. Tipičen primer je bolnik, ki ga je pičila čebela ali osa in je doživel anafilaktično reakcijo. Cepimo ga po določenem postopku. Začnemo z zelo majhno količino, denimo s tisočinko pika ose pod kožo, in potem te odmerke podvajamo na petnajst minut, da dosežemo odmerek desetih os. Bolnik, ki je poprej skoraj umrl po piku ene ose, v nekaj urah brez težave prenese odmerek desetih os. Da je varno, to poteka v bolnišnici, pod nadzorom. Seveda pa je treba to cepljenje izvajati nekaj let v tedenskih in potem v mesečnih razmikih, da vzgojimo te regulatorne celice, ki potem zadržijo alergijske celice pod nadzorom, tudi ko imunoterapijo končamo. Na podoben način lahko izvajamo imunoterapijo tudi pri hudem senenem nahodu ob kaki blažji astmi zaradi cvetnega prahu ali pršice. Imunoterapija za približno 20 odstotkov zmanjša aktivnost alergijske bolezni. Daleč od tega, da bi jo pozdravila, ampak odreže špice reakcije in omogoči zdravilom, da postanejo učinkovita. Bolnik ob imunoterapiji in zdravilih živi večinoma že kar kakovostno življenje,” zaključi Košnik.

Voditelj iz lastne izkušnje pohvali rezultat imunoterapije pri sebi in ocenjuje, da mu je pomagala v več kot 20 odstotkih. Zelo zanimiva je po njegovem mnenju tudi fiziologija alergijskega dogajanja – kako naše lastne celice lahko sprožijo paniko ali pa prepričajo druge celice, da ni tako hudo.
Za konec oddaje voditelj David Zupančič in študent medicine Til Brežnik znova osvežujeta znanje o postopkih prve pomoči. A še pred tem voditelja zanima preventiva, torej kako lahko zmanjšamo izpostavljenost alergenom. Til Brežnik mu pove, da poskrbimo za to tako, da zamenjamo oblačila, ko pridemo domov, da jih redno peremo in ne sušimo zunaj, umivamo telo, lase. Manj smo zunaj ob suhih, vetrovnih dneh, raje pa, ko je vlažno, deževno.

“Ob anafilaksiji pa, tej hudi alergijski reakciji, se bojimo, da se nam tako zelo zoži dihalna pot, da se lahko zadušimo. To preprečimo z aplikacijo adrenalina z Epipenom, injekcijskim peresnikom,” razloži Brežnik.

“Da, anafilaksija pomeni življenjsko ogroženost zaradi respiratornih ali kardiovaskularnih zapletov. Tak bolnik dobi Epipen. Kaj naredi, če ga na pikniku piči osa?” vpraša voditelj. Til Brežnik demonstrira uporabo Epipena. Odstrani varovalo in pove, da ga je najbolje uporabiti stoje. Ko zapičimo Epipen v stegno, počakamo deset sekund, ga odstranimo in mesto vboda pomasiramo, da adrenalin čim prej zaokroži po sistemu. Anafilaktična reakcija lahko traja več ur, tudi ves dan, in adrenalin pomaga le nekaj minut. Pomembno je, da ostanemo ob taki osebi in pokličemo 112.

“To je ob takem primeru prva pomoč, potem pa k zdravniku,” zaključi oddajo voditelj David Zupančič.