"

Ko ga povprašamo o povprečnem številu zalivk na osebo, se ustavi pri štirih, petih, a to je le subjektivna ocena, doda, pridobljena na približno 1000 pacientih.

Stomatološka stroka v zvezi s patologijo v ustih pozna tako imenovani KEP-indeks, ki se nanaša na število zaradi kariesa obolelih (K), izdrtih (E) in popravljenih (P) stalnih zob na osebo. Slovenija, ki je v preteklih desetletjih veliko vlagala v preventivo, je po Perkovih besedah prejela priznanje na mednarodni ravni, češ da smo ta indeks precej znižali. Kljub temu raziskave trdijo svoje. Po raziskavi, ki so jo v šolskem letu 2003/2004 izvedli specialist otroškega in preventivnega zobozdravstva Rok Kosem in sodelavci, približno četrtina 12-letnikov v ustih nima patologije, pri 18-letnikih pa je ta indeks zdrsnil na 8 odstotkov. Perko omenja tudi študijo prof. Uroša Skaleriča, po kateri ima kar 99 odstotkov Slovencev katero od oblik parodontalne bolezni, kar postavlja pod vprašaj celotno preventivno akcijo oziroma kliče po posodobitvi programov. Parodontalna bolezen je namreč v primerjavi z zobno gnilobo bolezen celotnega telesa, in ne le ust ali zob.

Že stari Kitajci
Za krpanje drobnih lukenj v naših zobeh, ki so posledica kariesa in zobne gnilobe, so že pred več kot tisočletjem uporabljali neke vrste amalgamske zalivke. Navedbe o tem izvirajo iz obdobja dinastije Tang v 7. stoletju, korenitejši podatki pa prave tovrstne amalgame, sestavljene iz živega srebra, in amalgamske zlitine iz srebra, kositra in bakra omenjajo okrog leta 1800. Že sredi 19. stoletja se je sicer v Združenih državah razbohotila razprava o škodljivosti živega srebra, ki se je pozneje le za las nagnila v korist nadaljnje uporabe amalgamov, omenja Perko.

Kaj je amalgam?
Gre za zmes približno od 45 do 50 odstotkov živega srebra in amalgamske zlitine, razlaga Perko. To zlitino sestavlja od 67 do 74 odstotkov srebra, od 25 do 28 odstotkov kositra, 6 odstotkov bakra, dva odstotka cinka, poleg tega pa tudi sama zlitina vsebuje tri odstotke živega srebra. V preteklem obdobju se je pojavilo vse več študij o škodljivosti živega srebra. Če so prej zastrupljenost telesa z živim srebrom merili s preiskavami krvi in ugotavljanjem koncentracije te snovi v njej, pa so se zdaj usmerili v izsledke, da se živo srebro nalaga v maščevje v živčevju. Tega je treba mobilizirati in na podlagi tega določiti koncentracijo, pojasnjuje Perko. Zanimivo je, da za ravnanje z živim srebrom (npr. pri razbitih termometrih) in amalgamskimi zmesmi, preden te vstavijo v zobe in potem ko postanejo odpadek, obstajajo jasna navodila, manj jasne pa so študije toksičnosti živega srebra, potem ko to pristane v naših zobeh. Amalgam je namreč snov, iz katere lahko živo srebro do določene mere izhlapeva. Najbolj nekaj mesecev po vstavitvi in potem, ko se amalgamska plomba zamenja. V vmesnem obdobju nekoliko manj. Naš sogovornik ob tem omenja, da ima trenutno na mizi več kot 20 povzetkov strokovnih medicinskih člankov, ki nakazujejo na povezanost živega srebra z obolenji ščitnice, alzheimerjevo boleznijo in tako naprej.

Dolgo časa brez pravih alternativ
Zaradi domnevne toksičnosti in negativnega vpliva na okolje je več držav že prepovedalo uporabo amalgamskih zalivk. Finska, Danska, Švedska, Norveška in Japonska so ga na primer prepovedale oziroma zelo poostrile njegovo uporabo, tudi Evropska unija se zavzema, da bi ga v prihodnjih letih zamenjala z alternativnimi materiali, kot so steklasto-ionomerni cementi in kompoziti ali kombinacije obojega. A zakaj ga kljub oporečnosti številni zobozdravniki še vedno uporabljajo? Eden od razlogov je v njegovi mehanski odpornosti, ki je bila v tistem obdobju vseeno najboljša med vsemi materiali, ki so bili na voljo, razlaga Perko, poleg tega je v zgodovini odigral pomembno vlogo pri zajezitvi bolezni zobne krone. "Prav tako je prepreko predstavljalo to, da dolgo ni bilo ustrezne alternative," še dodaja. Premikati se je začelo v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja s prvimi belimi kompozitnimi materiali, ki pa so bili precej kratkotrajnejši kot amalgam. Do danes so se stvari precej spremenile, na voljo so materiali, ki niso le obstojni dolgoročno, ampak manj škodujejo tako zobem kot zdravju, pojasnjuje Perko.

Kateri so ti novi materiali?
Alternative so tri, pojasnjuje. Malo slabša možnost so glass-ionomerni cementi oziroma steklasto-ionomerni cementi, ki se kemično neposredno vežejo z zobno substanco, njihova slaba plat je mehanska neobstojnost, radi pokajo oziroma se krušijo. Druga možnost so tako imenovani kompoziti plastičnih materialov in posebnih steklastih polnil, ki so se izkazali že za obstojnejše. Temna lisa teh materialov je toksičnost nekaterih plastičnih komponent, pojasnjuje Perko, saj lahko v sledeh vsebujejo strupene kemikalije bisfenol A (BPA). Kot najbolj inertna in biokompatibilna se je izkazala keramika, ki pa po Perkovih besedah zahteva več dela, kar vpliva na precej višjo ceno.

Med Scilo in Karibdo
Na eni strani torej tveganje za zdravje, na drugi višje cene storitev, so alternative, pred katere nas postavlja odločitev, potem ko nas v ustih zaskeli. »Ljudem bi rad predvsem sporočil vrednoto ustnega zdravja, da bi torej o zdravih zobeh in ustih razmišljali na podoben način kot o dobrem avtomobilu, ki zagotovo ne ostane neopran,« pravi zobozdravnik Sebastijan Perko. Na vprašanje pravičnosti zdravstvenega sistema, po katerem se zdi, da bodo novi, obstojnejši materiali na voljo predvsem tistim, ki si to lahko privoščijo, pa Perko odgovarja z zasukom miselnosti nasploh: "Ljudje svoje vloge v preventivi ne odigrajo dovolj dobro. Če bi ustrezno skrbeli za svoje zdrave zobe in usta, bi imeli zobozdravniki precej manj terapevtskega dela in bi se lahko posvetili bolj kakovostni oskrbi, kar na koncu koncev pomeni tudi nižji strošek na prebivalca z vstavljanjem zobnih zalivk. S tem bi tudi zavarovalnice lahko plačale bele plombe in se o amalgamu sploh ne bi več pogovarjali."

Maja Ratej