Podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo na spodbudno izboljšanje stanja na področju neurejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če je bilo ob koncu leta 2010 11.752 ljudi z neurejenim obveznim zavarovanjem, je v prvi polovici leta 2015 ta število padlo na zgolj 957.

Na ZZZS-ju so s temi podatki zadovoljni in obenem izpostavljajo, da so k urejanju obveznega zdravstvenega zavarovanja v preteklih letih pristopili zelo intenzivno in vse pozivali k ureditvi zavarovanja. Čeprav na ZZZS-ju ob tem opozarjajo, da gre pri teh podatkih vendarle za približne izračune na podlagi podatkov iz njihovih evidenc in podatkov iz statističnega urada. Mogoče so namreč situacije, da si nekdo uredi zdravstveno zavarovanje v tujini, pa tega ne prijavi ZZZS-ju, ki ga zato obravnava kot državljana z neurejenim obveznim zdravstvenim zavarovanjem.

Od teorije k praksi
A izkušnje ambulant pro bono, ki nudijo brezplačno zdravniško oskrbo ljudem brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, so pravzaprav diametralno nasprotne podatkom ZZZS-ja, saj vse tri, ki delujejo v Sloveniji, vsako leto sprejmejo več uporabnikov. Ljubljanska ambulanta, ki deluje že 13 let, ima tako skoraj 900 stalno prijavljenih kartotek, ob tem pa jih enkrat letno obišče še med 300 in 400 dodatnih bolnikov. Mariborska ambualanta je ob svoji deseti obletnici naštela 500 obiskov v zadnjem letu, medtem ko so v Kopru, kjer delujejo poldrugo leto, oskrbeli 110 bolnikov.

Ljudje brez zdravstvenega zavarovanja imajo sicer pravico do nujnega zdravljenja, ki vključuje nujne in neodložljive zdravstvene storitve za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij, zdravljenje poškodb, ki zahtevajo specialistično obravnavo, nujne prevoze, zdravljenje zastrupitev in preprečevanje širjenja okužb. Te stroške sicer krije ministrstvo za zdravje, ki je lani za takšne storitve zdravstvenim ustanovam plačalo skoraj 700 tisoč evrov.

Pomoč organizacijam, a brez sistemske rešitve
Za preostale storitve se ljudje brez obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko obrnejo na ambulante pro bono, ki sredstva za svoje delovanje dobijo od občine, zdravstvenih domov in drugih organizacij, za leti 2015 in 2016 pa je ministrstvo za zdravje prek javnega razpisa zagotovilo 125 tisoč evrov sredstev za organizacije, ki pomagajo nezavarovanim.

"Ministrstvo za zdravje je v zadnjih letih prepoznalo naše delo in nam je tudi priskočilo na pomoč, vendar mi opravljamo le delne rešitve, težavo pa bi morali reševati na sistemski ravni," pove Boštjan Cvetič z Nadškofijske Karitas Maribor, v okviru katere deluje mariborska ambulanta. "Mi bi si želeli, da te ambulante sploh ne bi bilo. Sprva smo pričakovali, da se bodo nanjo obrnili le brezdomci, potem pa so prihajali še Romi, tujci in propadli podjetniki," še doda Cvetič, ki ocenjuje, da je 500 ljudi, kolikor jih je obiskalo ambulanto lani, znatno preveč.

Namesto solidarnosti premeščanje bilanc
Propadli podjetniki predstavljajo znaten delež pacientov tudi v koprski in ljubljanski ambulanti pro bono. Vodja koprske ambulante Stanistlav Mahne ob tem opozarja, da ZZZS ljudem, ki nimajo poravnanih prispevkov, pravice zamrzne oziroma mu mirujejo in je tako v enakem položaju, kot ljudje brez zdravstvenega zavarovanja. Do tega početja pa je kritičen tudi vodja ljubljanske ambulante pro bono Aleksander Doplihar: "Da bi statistično prikazali, kako dobro stojimo, se ti ljudje ne obravnavajo kot nezavarovani, temveč kot osebe z zamrznjenim zavarovanjem, čeprav je učinek isti."

"To je velik problem, če nekdo dvajset let dela v službi in je redno vplačeval v zdravstveno blagajno, kar je nekdo prejel v imenu solidarnosti. Ko pa ta človek ostane nezavarovan, kljub prejšnjim vplačilom v zdravstveno blagajno ostane brez vsega." Doplihar tu s prstom kaže tudi na državo, ki tolerira, in ne nazadnje včasih tudi sama zagreši, plačilno nedisciplino, zaradi katere so propadli številni podjetniki.

Ob tem velja navesti tudi podatek, da je ministrstvo lani ZZZS-ju povrnilo stroške za socialno ogrožene osebe ter zapornike, kar je skupno naneslo 12 milijonov in dobrih 400 tisoč evrov. Vseeno pa ni bilo dovolj, da bi si lahko obvezno zdravstveno zavarovanje uredili vsi, ki ga potrebujejo, čeprav na ZZZS-ju pozivajo vsakega, ki zavarovanja nima urejenega in je zakonito v Sloveniji, naj se oglasi pri njih in si zavarovanje uredi.

Brez invalidske pokojnine, a z nasveti za zdravo življenje
Nehumanega odnosa pa organizacije nimajo le do propadlih podjetnikov, temveč tudi do skupine ljudi, ki so v najtežavnejšem položaju, in sicer za socialno ogrožene ljudi, ki po bolezni ali operaciji niso več zmožni skrbeti sami zase. Doplihar si že vrsto let prizadeva za dom, kamor bi te ljudi lahko namestili, a ne najde nikogar, ki bi bil tak dom pripravljen financirati. "Do teh ljudi ima zelo nehuman odnos tudi invalidska komisija skupaj z zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ko jim spišem predlog za invalidsko upokojitev, ker so fizično in psihično popolnoma izčrpani, jim v odgovoru napišejo, da mu priporočajo dietno prehrano, čeprav tak človek v desetih letih ni redno jedel. Ali pa mu priporočajo medicinske ukrepe, kot je fizioterapija, četudi ni zdravstveno zavarovan."

Potrebe so še večje
Poleg brezdomcev in propadlih podjetnikov se na pro bono ambulante obračajo tudi izbrisani in tujci. To so bodisi tisti, ki so na obisku pri sorodnikih, ali pa si še urejajo status v Sloveniji, kar v praksi lahko traja tudi več mesecev. V Ljubljani pa so opazili tudi povečano število tujih delavcev, predvsem iz Bolgarije in Češke, ki jih delodajalci niso ustrezno prijavili.

Po ocenah vseh naših sogovornikov je število ljudi, ki nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja precej večje od števila uporabnikov vseh treh ambulant. Preostali so prepuščeni sami sebi. "Kako se znajdejo, ne vem, ocenjujem, da se jih veliko zdravi s pomočjo zvez in poznanstev, težava pa nastopi, ko pacient resneje zboli," meni Doplihar, ki ocenjuje, da bi prav zato v Sloveniji potrebovali tudi mobilne enote, ki bi potovale do ljudi, ki potrebujejo oskrbo, pa ne morejo priti v Ljubljano, Maribor ali Koper.

Izključevanje že izključenih
Posebno problematična je po mnenju Dopliharja zlasti Dolenjska, kjer si je tudi sam prizadeval za vzpostavitev ambulante pro bono v Kočevju. Kljub pripravljenosti tamkajšnjega zdravstvenega doma na sodelovanje pa so naleteli na nasprotovanje v delu lokalne skupnosti.

To pa je težava, ki je tudi Dopliharju dobro poznana, še iz časov, ko se je vzpostavljala ljubljanska ambulanta pro bono. "Sprva je bila lokalna skupnost proti naši prisotnosti, saj so se bali, da bodo njihovi otroci gledali narkomane in imeli slab zgled, zato smo morali podpisati, da narkomanov ne bomo oskrbovali. A to je tako ali tako samoumevno, saj ima večina narkomanov urejeno zdravstveno zavarovanje. No, na koncu pa imamo mi precej več težav z lokalnimi mladostniki in njihovim vandalizmom."