Posebne zgodbe prinašajo vpogled v svet Viktorja, Tamare, Bora, Aleka in Tadeja ter njihovih bližnjih, ki jim življenje bolj ali manj krojijo različne oblike avtizma. Dejstvo je, da imajo nekateri izjemne sposobnosti, drugim je diagnoza namenila, da nikoli ne bodo zmogli samostojnega življenja.

16-letni pianist Bor, dijak dvoletnega programa Biotehniškega centra Naklo, ima izjemen fotografski spomin in absoluten posluh. Pri 5-letnem Viktorju so starši opazili, da je drugačen, ko je bil star 9, 10 mesecev. "Videla sem, da me včasih gleda, včasih sploh ne, kot da je imel svoj svet," pravi njegova mama. 25-letni Alek, ki hodi v VDC INCE Mengeš, izjemno riše, pri čemer sodeluje tudi z ilustratorjem Cirilom Horjakom. 20-letna Tamara, ki ima Aspergerjev sindrom, je študentka slikarstva na ALUO UL, 21-letni Tadej pa hodi v Center Janeza Levca.

Pod Posebne zgodbe se podpisuje avtorica Milica Prešeren, ki je z režiserjem Markom Naberšnikom želela pokazati različne odtenke življenja z avtizmom, priznava pa, da ni bilo lahko najti sogovornikov. "Bilo je veliko raziskovanja, poizvedovanja, pogovorov, tudi s tistimi, ki potem sicer niso želeli deliti svojih izkušenj javno, a so mi pomagali bolje spoznati in razumeti avtizem. Sicer pa mi je bila v veliko pomoč pri iskanju družin naša strokovna sodelavka, specialna pedagoginja dr. Branka D. Jurišić," pravi scenaristka, sicer voditeljica in urednica Turbulence.

Ključno je bilo zaupanje
Ekipa se je s peterico in njihovimi bližnjimi seznanjala dalj časa, kar je bilo nujno, da se je zgradilo zaupanje, da so potem odprli vrata v svoja življenja. Eno izmed pomembnih vodil pri snemanju je bilo, da ne bodo objavili ničesar, česar sodelujoči ne bodo želeli. "Izkazalo se je, da sem jih potem, med snemanjem, lahko vprašala kar koli in tudi posneli smo lahko vse, kar smo želeli oziroma kar je bilo mogoče."

Avtizem zelo težko opazimo navzven, ker nima telesnih znakov. Gre za razvojno nevrološko motnjo, širokega spektra, za katero so značilne čustveno - socialne, komunikacijske, vedenjske težave, se pa posamezna motnja pri različnih posameznikih različno odraža. Vzroka zanj ne poznamo. "Z avtizmom se rodiš, ni pa nujno, da ga odkrijemo zelo zgodaj. Podatki kažejo, da lahko že pri starosti 12 do 15 mesecev, praviloma pa govorimo o dveh letih, postavimo tudi diagnozo. Zgodnja diagnostika je pomembna zaradi zgodnje obravnave. Prej ko začnemo, nekoliko boljši so rezultati," v dokumentarnem filmu razkrije specialna pedagoginja in dodaja, da se v zadnjih letih močno povečuje število odkritih primerov. "Nekaj gre na račun boljšega odkrivanja, boljše diagnostike, hkrati pa tudi več podpore."

Nekateri imajo izjemne sposobnosti
Praksa kaže, da ima približno polovica oseb z avtizmom motnjo v duševnem razvoju, polovica pa ima povprečne sposobnosti ali pa nadpovprečne. "Za približno 10 odstotkov oseb z avtizmom je značilno, da imajo izjemne sposobnosti. To pomeni, da odstopajo od splošnega povprečja. Za tako rekoč vsakega z avtizmom pa je značilno, da ima nekatere sposobnosti bolje razvite od drugih," v dokumentarnem filmu pojasnjuje dr. Jurišić.

V Sloveniji se vsako leto rodi okoli 200 otrok z avtizmom. Pri dveh tretjinah otrok se prvi znaki bolezni (zapoznelo odzivanje na ime, pretirano dajanje predmetov v usta, oslabljen razvoj socialnih interakcij, oslabljena besedna in nebesedna komunikacija, ni mimike, gest, govora, ponavljajoče se dejavnosti, usmerjenost vase in neiskanje stika z drugimi ...) pojavijo že v prvem letu otrokovega življenja.

Epidemiološki podatki kažejo, da se avtizem pojavi pri enem do treh otrok na 1.000 otrok, ob tem pa velja, da je motnja pri dečkih štirikrat (po nekaterih podatkih pa celo petkrat) pogostejša kot pri deklicah. Spekter avtističnih motenj zajema širok spekter, od otroškega in atipičnega avtizma do Aspergerjevega sindroma (zanj je značilna predvsem težava v komunikaciji).

Režiserjevo sledenje zgodbam
Kot je na predpremieri filma povedal režiser Marko Naberšnik, je skušal pri snemanju zgolj slediti dogajanju glavnih akterjev. "Njihovemu življenju se je prilagajala snemalna ekipa in nismo se ozirali na morebitno streseno kamero, preostritve znotraj posnetka in podobno. Prosili smo jih tudi, da nam posredujejo svoje zasebne posnetke, narejene s pomočjo pametnih telefonov. Na ta način smo se zagotovo oddaljili od prevelikega vpliva na potek zgodbe in stopili čim večji avtentičnosti naproti," pojasnjuje režiser, ki dodaja, da snemanje dokumentarnega filma terja popolnoma drugačen pristop od igranega. Če je na snemanju slednjega režiser v ospredju, je pri dokumentarnem ravno obratno: postavil se je v ozadje. "Pri dokumentarnem filmu se mi zdi to zelo pomembno. Res je, da izbiraš posnetke, v montaži določiš zaporedje, a dogajanje pred kamero je bilo vedno v domeni nastopajočih. Zato so tudi sami izbirali, kaj od naštetega se zdi njim pomembno."