Bila je sobota. Prav na ta mrzel januarski dan je padla odločitev, da dokončno preverim, kjer se skriva vzrok nekaterim telesnim spremembam, ki sem jih pri sebi zaznlala v preteklih tednih. Manjše bolečine in napetosti v trebuhu ter seveda več kot dvotedenska zamuda mesečnega perila so bili znaki, ki so kazali na najbolj očitno. Obisk bližnje lekarne je bil tisti dan neizogiben, nakup nosečniškega testa pa naslednji logični korak. In prav slednje je proti pričakovanjem predstavljalo pravi izziv, saj se na policah lekarn bohoti kar številčen izbor testov, ki potrdijo ali ovržejo sum na nosečnosti. Čeprav naj bi novodobni digitalni testi v primerjavi s starejšimi poenostavili interpretacijo črtic in pikic, ki povedo odgovor, pa je mene bolj kot to prepričala prav enostavnost uporabe enega izmed tradicionalnih testov. Preden sem čez nekaj ur opravila test, je bilo seveda prisotnega tudi nekaj obotavljanja. 'Morda še počakam nekaj dni, saj ni prvič, da mi menstruacija zamuja toliko časa. No, resda pa gre tokrat za kakšen dan več kot ponavadi ...' je zvenel moj tok misli. No, na koncu pa je radovednost premagala vse ostale pomisleke. No, čez nekaj trenutkov sva se s partnerjem skupaj lotila ugotavljanja nosečnosti ... In zgolj v minuti oziroma dveh je bilo jasno, da v meni resnično raste majhno bitjece. Da bi se dodobra prepričala v njegovo zanesljivost, sva test še enkrat ponovila. In spet se je pokazal isti odgovor. Kmalu zatem je pričakovano sledil manjši šok, čeprav se je v resnici zgolj potrdilo to, kar je ves čas šepetal moj notranji glas. Čez nekaj sekund pa je v domači kopalnici prišlo do popolnega preobrata – zavladalo je nepopisno veselje, temu pa so se pridružile tudi solze sreče. In ni jih bilo malo. Dogodek je bil poseben tudi za mojega partnerja, ki je bil v teh posebnih trenutkih ob meni, med čakanjem na rezultate pa si ni mogel pomagati, da ne bi vseskozi po malem kukal na test. Moram priznati, da zanositve razen tega, da že več kot leto dni nisva uporabljala kontracepcije, sicer nisva posebej načrtovala in se z njo miselno obremenjevala, je pa res, da je bila neka tiha želja po otroku ves čas prisotna ...

Čeprav sva oba novico sprejela pozitivno, pa so se nekaj dni zatem vsaj pri meni začeli pojavljati občutki negotovosti. Temu je posledično sledilo postavljanje vprašanj, kako naprej, a bova zmogla, kako bova rešila stanovanjsko vprašanje .... V glavi se je torej pojavilo nešteto neznank in miselnih preprek. Med razmišljanjem o tem in onem pa sem se odločila, da je morda bolje, da se zaenkrat še ne obremenjujem z vprašanji o bližnji prihodnosti in se pač prepustim toku dogodkov. Poleg vsega pa bi bilo pametno počakati na uradno potrditev nosečnosti pri ginekologinji, saj doma opravljen nosečniški test vseeno pušča še nekaj dvoma, da rezultat ni pravilen. S partnerjem sva se odločila, da do prvega ginekološkega pregleda počakava tudi s širjenjem vesele novice med znance in prijatelje. No, najin dogovor sva na koncu oba prelomila. Kar je bilo po eni strani tudi razumljivo, saj sva na pregled nestrpno čakala dolgih trideset dni. Ko sem na velikem LCD zaslonu končno prvič zagledala malo pikico, ki je bila takrat stara že deset tednov ter pridno rastla, se razvijala, sem se šele zavedala, kakšne neverjetne sposobnosti ima mati narava, da lahko v ženskem telesu ustvari takšne male čudeže. Od ginekologinje sem ponosno odšla tudi s prvo sliko in komaj čakala, da jo pokažem tudi bodočemu novopečenemu očku. Ko enkrat ni bilo več nobenega dvoma o nosečnosti, pa sva novico brez zadržkov delila tudi z bližnjimi člani družine in prijatelji, znanci, sodelavci. In prav vsi so bili nad novico resnično navdušeni. Novopečeni stari starši pa so trenutno že v tisti fazi, ko se kujejo načrti, kaj vse bo v prihodnjih tednih potrebno kupiti za otroka, kdo bo kupil voziček, kdo previjalno mizo ...

In če se ponovno vrnem k prvim tednom nosečnosti ... Imela sem srečo, da so ti minili brez jutranjih slabosti in bruhanja. Da sem lahko tega še posebej vesela, so mi dale vedeti tudi znanke, ki so že izkusile prijetne in manj prijetne trenutke nosečnosti. Ob tem pa se nečemu nisem uspela izogniti – razpoloženjskim nihanjem. Treba se je bilo sprijazniti s tem, da je nosečnost tudi čas hormonskih sprememb, ki vplivajo tako na fizično kot čustveno počutje in malce porušijo nekdanji ritem. Pri meni so se te spremembe kazale v utrujenosti, razdražljivosti, na trenutke tudi jezljivosti. Čeprav se je intenzivnost teh občutkov v zadnjih tednih zmanjšala, pa vseeno pričakujem, da bodo čustvena nihanja moj zvesti spremljevalec vse do konca nosečnosti. Postopoma pa je v drugem trimesečju iz dnevnega reda izgnilo tudi neprestano uriniranje in pa 24-urno razmišljanje o hrani oziroma močno hrepenenje prav po določeni vrsti hrane ali pa nenadno navdušenje nad čudnimi kombinacijami živil.

Trenutno smo uspešno zajadrali v 24. teden nosečnosti, drugo trimesečje pa tudi sicer doživljam zelo sproščeno. Trebušček, ki dolgo časa sploh ni bil viden, se v zadnjih dveh tednih že bohoti iz pretesnih oblačil, ki jih bo treba zamenjati predvsem z bolj raztegljivimi in zračnimi oblačili, ki mi bodo pomagala premagovati tudi poletno vročino. Da sem zelo umirjeno vstopila v to obdobje nosečnosti, je seveda pripomoglo tudi to, da do sedaj večjih zapletov ni bilo. Tudi vsi pomembnejši pregledi (meritev nuhalne svetline v 13. tednu in morfologija ploda v 20. tednu) so pokazali, da se najin otrok razvija normalno, hkrati pa se vedno bolj odziva na zunanje dražljaje in postaja vedno bolj aktiven. Vsak mesec komaj čakam, da ga na zaslonu ponovno vidim brcati, se obračati, zvijati, mahati z rokami, sesati prstke .... To so zame res tisti nepozabni in vem, da se sliši obrabljeno, čarobni trenutki. Prav v zadnjih dneh pa sem občutila tudi njegove prve gibe in ni dolgo trajalo, da je že osvojil svoj ritem – oglaša se predvsem v večernih urah, preseneti pa tudi s kakšno močnejšo brco. Njegove večerne podvige budno spremlja tudi bodoči očka, ki se trudi lepo skrbeti tudi za mamico. Do sedaj mu je namreč že uspelo sprejeti dejstvo, da nosečnica zahteva pač večjo skrb in več pozornosti, kot je je bila deležna prej.

K dobremu počutju pa veliko pripomore tudi gibanje. Zato so ena od pomembnih stvari, ki jih redno počnem, sprehodi v naravo in izogibanje sedenju (predvsem zaradi tega, ker se mi postopno že začenjajo pojavljati bolečine v spodnjem delu hrbtenice). Upam, da bom lahko v takšnih stvareh uživala čim dlje ter da me vročina v poletnih mesecih, ko bo trebušček že zelo velik, telo pa vse bolj okorno, ne bo preveč utrudila.

V prihodnjih mesecih s partnerjem načrtujeva tudi bolj intenzivne priprave na prihod otroka. Urediti in opremiti nameravava otroško sobico ter pripraviti še druge stvari za njegov prihod. Čeprav najini trenutni stanovanjski pogoji za življenje mlade družinice niso ravno optimalni (živiva namreč v hiši partnerjevih staršev v okolici Ljubljane, kjer imava urejeno zgolj eno sobo za spanje), bodo morali za začetek z določenimi manjšimi prilagoditvami zadostovati. Razmišljala sva tudi že o selitvi v svoje stanovanje v prestolnico, a bi nama stroški mesečne najemnine poslabšali trenutni življenjski standard.

Glede na najine zaslužke (oba sva sicer zaposlena v domačem podjetju, kjer pa prejemava minimalno plačo), to v praksi pomeni, da bi delala zgolj za pokritje življenjskih stroškov. Oba namreč pripadava vedno bolj številčnemu sloju prekariata, torej mladih ljudi, katerih zaslužki večinoma ne zadostujejo za ekonomsko neodvisno življenje. No, z odhodom na porodniško na začetku jeseni pa tudi enega od teh zaslužkov ne bo več. Nekaj malega socialne varnosti mi bo resda zagotovljalo prejemanje porodniškega nadomestila, s tem, kolikšen bo znesek nadomestila, pa še nisem seznanjena.

V naslednjih nekaj tednih naju s partnerjem čakajo še predavanja v šoli za starše, česar se že zelo veselim. Pričakujem, da mi bodo predavanja in druženje z drugimi bodočimi mamicami pomagala predvsem razjasniti določene dileme okoli samega poroda, saj si želim, da bi bilo strahov okoli tega v zadnjih trenutkih nosečnosti čim manj. Preden bova najino bitjece čez nekaj mesecev prvič držala v naročju in ga ljubkovala, pa upam, da nas čaka še kar nekaj prijetnih doživljajev. Prvi bo na sporedu že v prihodnjih dneh, ko se odpravljamo na prvo daljše potovanje v Rim, kjer bo najina pikica doživela tudi prvo nogometno tekmo in se učila brcanja od profesionalcev ...

Članek je bil objavljen na otroškem portalu www.bansi.si