Kot je nedavno poročal britanski spletni medij The Guardian, gre za izjemno vplivno mrežo organizacij, ki jih v tujih medijih označujejo za ultrakatoliške ter populistične skrajno desne interesne skupine. Prof. dr. Roman Kuhar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je skupaj s prof. Davidom Patternotem z Univerze v Bruslju napisal knjigo z naslovom "Anti-gender campaigns in Europe", pa poudarja, da gre za mrežo različnih akterjev neokonservativnih gibanj, ki so v zadnjih petnajstih letih postala tudi v Evropi zelo močna in pri katerih ima Rimskokatoliška cerkev pomembno izhodišče.

Treba je vedeti, da ne gre za posamezne skupine manjšega obsega, temveč za veliko transnacionalno gibanje, ki je bilo iz ZDA, kjer je nastalo že v 70. letih prejšnjega stoletja, preneseno v Evropo in kjer poskuša s svojimi mrežami in z lobiranjem vplivati na evropske politike, vstopati poskušajo v evropske institucije in zasedati pomembne odločevalske položaje na področju politik enakosti. Omenjena neokonservativna gibanja svoje delovanje utemeljujejo na politikah strahu, pravi Roman Kuhar in dodaja, da "ustvarijo epizodo moralne panike in podajo enostavno populistično rešitev". Njihova osnovna strategija pa so trije glavni koraki: sprva preprečevanje dostopa do abortusa, postopno omejevanje pravice do abortusa in na koncu popolna prepoved abortusa. Uresničitev takšne strategije smo nedavno lahko videli v ZDA in na Poljskem.

Več kot 700 milijonov dolarjev je le vrh ledene gore financiranja neokonservativnih gibanj

Britanski raziskovalec Neil Datta je pred kratkim objavil raziskavo, ki jo je poimenoval "Vrh ledene gore", saj je pri svojih raziskavah lahko odkril le vrh ledene gore financiranja anti-gender gibanj. V omenjeni raziskavi lahko preberemo, da je bilo v zadnjih desetih letih za delovanje mreže gibanj proti enakosti porabljenih več kot 700 milijonov dolarjev. Kot pojasnjuje prof. dr. Roman Kuhar, glavnina financiranja prihaja iz Evrope, in sicer iz različnih zasebnih fundacij. Zasledimo lahko francosko fundacijo Jerome Jeleune, ki se sicer ukvarja z raziskavami na področju genetike in znatno financira neokonservativna gibanja. Tudi radikalna katoliška organizacija z imenom "Tradicija, družina, lastnina" je eden izmed večjih financerjev neokonservativne mreže. Nekaj virov financiranja manjšega obsega prihaja iz ZDA, in sicer iz konservativne krščanske desnice, pomemben vir financiranja pa so tudi ruski oligarhi. Roman Kuhar pri tem omenja dva pomembna oligarha, to sta Vladimir Jakunin in Konstantin Malofejev. Ta je lastnik nekaterih ruskih medijev, kjer propagirajo različne načine preprečevanja splava. K temu je treba dodati pomemben podatek, ki ga je letos predstavil Evropski parlamentarni forum, in sicer, da se je financiranje neokonservativnih gibanj v Evropi v zadnjih desetih letih povečalo za štirikrat. Če je leta 2009 znašalo dobrih 22 milijonov ameriških dolarjev, je do leta 2018 doseglo vrtoglavih 98 milijonov dolarjev.

ZDA, Poljska, Madžarska, Hrvaška, Italija odpravljajo pravice žensk

Čeprav Svetovna zdravstvena organizacija poziva k popolni dekriminalizaciji splava, številne države še naprej, nekatere pa celo vedno bolj, spodkopavajo uresničevanje človekovih pravic z zanikanjem telesne avtonomije, kriminalizacijo splava, pomanjkanjem jasnih standardov in smernic o varnem splavu in zavračanjem zdravstvenih storitev, ki rešujejo življenja. Med njimi so najbolj očiten primer ZDA, kjer je minilo nekaj več kot tri mesece, odkar je ameriško vrhovno sodišče sprejelo šokantno odločitev, da razveljavi Roe proti Wade – zakon iz leta 1973, ki je zagotavljal ustavno zaščito pravice do splava po Združenih državah. Splav je v ZDA zdaj prepovedan že v najmanj 14 zveznih državah. Kmalu pa bo minilo dve leti, odkar je poljsko ustavno sodišče razsodilo, da so splavi zaradi okvar ploda neustavni, in tako uvedlo skoraj popolno prepoved prekinitve nosečnosti. Na Poljskem se drastično povečuje tudi nadzor nad nosečnostjo in splavi z uporabo tehnologije in podatkov, saj je tamkajšnja konservativna oblast uvedla novo vladno zbirko podatkov za sledenje nosečnosti ljudi. Poljakinje pomoč iščejo pri nevladnih organizacijah in v tujini. Po podobni poti stopa tudi Madžarska, ki je prav tako spremenila zakon o splavu in prisilila nosečnice, da poslušajo srčni utrip zarodka, preden jim dovolijo umetno prekinitev nosečnosti. Na Hrvaškem je po nekaterih podatkih že več kot 60 odstotkov ginekologov, ki pri prošnji pacientk po varni prekinitvi nosečnosti, uveljavlja ugovor vesti, zelo podobne razmere je zaznati tudi v sosednji Italiji, kjer je po vzponu populistične desne stranke Bratje Italije in zmagi Giorge Meloni pričakovati slabšanje položaja žensk. Tako Hrvatice kot Italijanke možnost opravljanja varnega medicinskega splava iščejo v Sloveniji.

V kontekstu zaostrovanja politik enakosti, ki smo jim priče v omenjenih državah, prof. dr. Darja Zaviršek pojasnjuje, da pri tem ne gre pozabiti, da so bili, zgodovinsko gledano, vsi avtoritarni voditelji tudi natalisti, ženske pa zreducirane na rojevanje otrok. "Ženske so v nacistični Nemčiji za rojevanje dobivale nacistične križe, spomnimo pa tudi na režim diktatorja Nicolaeja Ceaușescuja, zaradi katerega se je po letu 1991 v sirotišnicah znašlo na tisoče romunskih otrok", pravi. Razpravam o domnevni demografski zimi smo bili priče tudi na zadnjem demografskem vrhu v Budimpešti, kjer so o družinski politiki razpravljali izključno politiki (moškega spola) iz Poljske, Češke, Srbije, Bosne in Hercegovine, Slovenije in ZDA, in kot osrednji problem razglasili prenizko rodnosti žensk, kar je zavajanje, saj statistični podatki tega ne podpirajo. Zato je po mnenju Romana Kuharja nujno okrepiti veljavnost znanstvenega diskurza in veljavnost znanstvenih dokazov. Pomemben element uspeha populističnih neokonservativnih gibanj je namreč tudi to, da smo trenutno v obdobju, ko je pod vprašaj postavljena znanost. Kot poudarja Kuhar, je velik problem v tem, da znanstvena ugotovitev velja enako kot neko mnenje na Facebooku oziroma neka stališča, ki jih populistična gibanja oblikujejo in podajajo kot ekvivalent znanosti.

Vprašanje pravice žensk do splava je tudi v Sloveniji vedno znova na udaru

Če pogledamo slovensko zgodovino, se vprašanje pravice žensk do splava vedno znova odpira, začenši z letom 1991, ko so takratne političarke in aktivistke izborile, da je bila pravica žensk do splava vpisana v slovensko ustavo. Kot pojasnjuje prof. dr. Roman Kuhar, smo bili že večkrat v preteklih letih priče poskusom ukinjanja te pravice. Kar se je v zadnjih nekaj letih spremenilo, pa so nove strategije in načini komuniciranja ter zelo spretna uporaba socialnih oziroma družabnih omrežij. Darja Zaviršek poudarja, da so se prve javne manifestacije neokonservativnih gibanj v Sloveniji pojavile leta 2016, ko so javnost razburile molitve pred ljubljansko ginekološko kliniko. Od takrat naprej so se pritiski tako na ginekologinje in ginekologe kot tudi na ženske, ki se odločijo za splav, precej povečali. "Spomnimo na sporne fotografije nosečnosti na cerkvenem pročelju v središču Ljubljane in na fotografije užaloščenih žensk, ki so se pojavljale na avtobusih LPP-ja", še pravi Zaviršek. Transparentnost izvora financiranja mednarodnih mrež pa je v povezavi s povedanim pomembna tudi zato, ker nam govori o tem, da pri posameznih gibanjih, kakršno se pojavlja tudi v Sloveniji, ne gre za naključje ali spontan preobrat vrednot družbe, temveč gre za zelo sistematično vlaganje denarja v natalistično ideologijo. Kot še poudarja Darja Zaviršek, gre za nenehen boj za to, ali bodo ženske svojo težko priborjeno avtonomijo pri odločanju o svojem lastnem telesu, odločanju o tem, ali bodo hodile v službo ali bodo ostajale doma, koliko otrok in kdaj jih bodo imele ali jih sploh ne bodo imele, ohranile ali pa bodo avtonomijo pri odločanju o poteku svojih lastnih življenj izgubile.

Državne institucije bi morale ozaveščati

"Mislim, da so državne institucije, ki bi morale ozaveščati, zaspale", je kritična Zaviršek in meni, da se morajo v povezavi z zavajanjem javnosti glede splava v razpravo vključiti NIJZ, medicinska fakulteta, javne in zasebne ginekološke klinike, ki morajo zapolniti praznino dezinformacij. "Ob tem naj spomnim na popolnoma izmišljen konstrukt postabortivnega sindroma, nečesa, kar sploh ne obstaja in s čimer neokonservativne mreže zavajajo in strašijo ženske. To je podobno, kot je bila v 19. stoletju izmišljena t. i. ženska histerija. Namesto populističnega ustrahovanja ljudi, ki je na pohodu, bi se morali na ravni države začeti glasno pogovarjati o univerzalni dostopnosti ginekoloških storitev in o neodtujljivih ustavnih pravicah žensk," še poudarja Zaviršek.

_{O populističnih gibanjih, ki si prizadevajo za zmanjševanje človekovih pravic in ki so se v zadnjih letih v Evropi močno okrepila, o njihovih ciljih, posledicah in vplivu na ustroj demokratične družbe, je tekla beseda tudi v oddaji Intelekta.}